NDR SRS

Sreda, 26. maj 2010

NDR – Nemška demokratična republika. Stalinistična verzija nemške države 1949-1989. Nekako tako kot SRS – Socialistična republika Slovenija. Tako kot Slovenci s SRS imajo tudi Nemci z NDR veliko opravkov. Morda je tam prelivanje med wesiji in osiji precej podobno migotanju med titofili in titofobi pri nas. Interes demokratične javnosti je pospraviti totalitarno dediščino na varno. Predelovanje zgodovine poteka na mnogih ravneh. Naj omenim številne priročnike, ki skušajo predstaviti utopične meglice propadlega revolucionarnega eksperimenta v normalno človeško razumevanje. Naj omenim leksikonski poskus Petra Einsikata, ki je napisal pregled priljubljenih NDR zmot od A-Z.

Omenimo nekaj gesel:

Nič več ni res – NDR je presežena zmota Vzhodnih Nemcev

Dežela delavcev in kmetov – delavci in kmetje so imeli oblast

Birokracija – birokracija v NDR je bila največja birokracija vseh časov

NDR (v izvirniku DDR – der Dumme Rest, torej trapasti preostali) – der Dumme Rest so verjeli, da lahko reformirajo NDR, torej so nepoboljšljivi

Demokracija –  demokracija je bila v NDR neznana beseda

Nemške železnice – nemške železnice pomeni: poceni, čisto in točno

Dialektični materializem – z dialektičnim materializmom se lahko razloži vse

Droge – kaj takega v NDR ni bilo (alkohol je osnovna hrana)

Lastnina – zasebno lastnino so uničili in državna je bila sveta

Feminzem – neznana beseda, v NDR-socializmu ni obstajal

Letalstvo – v letalski tovarni v Dresdnu so proizvajali kuhinjske lonce

Zapovedi socialistične morale – vladajoča partija je imela strogo znanstven svetovni nazor

Govorice – govorice je vedno trosil razredni sovražnik

Gojko Mitić – NDR Vinetu

Sivo – to je bila edina barva v NDR

Mladina – mladini v NDR pripada prihodnost

Otroški vrtec – najmanjša celica v NDR  zaporu

Cerkev – cerkev je bila v socializmu nemožnost

Razredni sovražnik – razredni sovražnik ne spi

Potrošniška družba v NDR – »Vse za zadovoljitev vse večjih potreb prebivalstva NDR.«

Korupcija – korupcija se v socializmu ne splača

Umetnost – umetnost je orožje v razrednem boju

Bralna kultura – v NDR smo več  brali

Berlinski zid – zid je bil protifašistični obrambni zid

Privilegiji – privilegiji niso bili dovoljeni

Beg iz republike – priljubljena športna panoga

Ločitev po socialistično – ni bila boleča

Schiessbefehl (ukaz za streljanje na begunce na meji) – takega ukaza nikoli ni bilo

Čakalne vrste – priljubljena oblika preživljanja prostega časa

Suverenost – NDR je bila suverena država

Socialistična vzgoja – socialistična vzgoja je bila popoln uspeh

Stasi (tajna politična policija) – Stasi je vedela vse

Trabi – trabant je bil avto iz lepenke

Ljudska milica – prijatelji in pomočniki

Vremenska napoved – vsaj vremenska napoved je bila v NDR nepolitična

Upor – vsi smo bili proti

Skupnost – od mene k nam, mi osiji smo boljši ljudje

Cenzura – cenzura v NDR je bila vsemogočna

Povzetek – NDR je bila zmota

Skratka, vsi ti nemški leksikoni in prevajanje NDR v normalno človeško govorico nam kažejo, da bo treba napisati tudi leksikon SRS od A-Ž.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Nemški prepih

Petek, 21. maj 2010

V začetku maja sem bil teden dni gost nemškega zunanjega ministrstva. V Berlinu so zbrali zanimivo mednarodno druščino.  Kanadčan, ki je bil podpredsednik Novinarjev brez meja; Američanka, ki predava o holokavstu v okolic Atlante; tajnik ameriškega judovskega kongresa; Mehičan, ki vodi postavitev muzeja sedmih genocidov; Brazilec, ki je sodeloval v projektu Zakaj demokracija?; Izraelec, preživeli iz Auschwitza in novinar; aktivistka za človekove pravice iz Albanije; Makedonec, ki sodeluje pri postavitvi judovskega muzejsko-kulturnega središča v Skopju. Naši klepeti so bili zanimivi, saj smo lahko primerjali stališča, odprta vprašanja, odgovore nanje …

Še več izhodišč za pogovore, nova spraševanja in odzivanja so nam ponudili organizatorji z izjemno bogatim in izzivalnim programom obiska. Glavna tem je bila predstavitev novih nemških pristopov v raziskovanju in kritičnem soočanju z zločinsko dediščino nacionalsocializma. Obiskali smo številna prizorišča v Berlinu  in okolici, srečali smo številne strokovnjake, aktiviste, politike …

Proces kritične predelave in preseganja posledic nacionalsocialističnega totalitarnega režima poteka vzporedno z odreagiranjem na izzive sodobnosti. Gre predvsem za probleme dialoga med Nemci in prišleki na eni strani ter na nemško-nemški dialog med nekdanjima zahodno in vzhodno Nemčijo.

Eden od takih modelov je nastal v fondaciji Gesicht zeigen – morda bi lahko po slovensko rekli Pokaži se.  Gre za muzej-učni center 7xjung. 7xmlad je izraz, ki se na eni strani veže na dejstvo, da gredo obiskovalci skozi sedem prostorov-prizorišč, na drugi strani pa kaže na večplastnost soočanja z rasizmom, izključenostjo, zlorabami …  Ustanova uri za sodelovanje in spoštovanje.  Prostori so v obokih pod železniško progo, enostavno, učinkovito oblikovani. Ni veliko besedil, vendar pa obiskovalec vstopi v velike teme. Naj opišem eno prizorišče. Prostor je prazen, le štiri klopi, pošmirane  z mnogimi sodobnimi grafiti. Na eni klopi je fotografija klopi iz nacionalsocialističnih časov, na kateri piše: Judom prepovedano. Na drugi klopi je prav tako fotografija klopi iz nacionalsocialističnih časov, na kateri piše: Samo za Jude. Na drugih dveh klopeh sta fotografiji klopi iz sodobnih časov z napisi: Turki ven.  Prav tako jasna konfrontacija s kršitvami človekovih pravic, ideološkim izklljučevanjem, nasiljem so v drugih prizoriščih (dom, disko, šport, lokal, trgovina).

Skratka, zelo učinkovito.

Na večerji smo se srečali z akterji te ustanove. Vodilni je eden bližnjih sodelavcev nekdanjega socialističnega kanclerja Schroederja. Njihove interes je enomogočanje radikalizmov in napetosti. Ne želijo, da bi nemška mesta  gorela kot so pred kratkim francoska. Pripravljajo vrsto pobud, ki jih želijo uvrstiti tudi v šolske programe.

Je morda želja, da bi se tudi naši politiki začeli kultivirati v tej smeri, preoptimistična?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Živela razlika!

Torek, 4. maj 2010

Elza Premšak je bila stara 33 let, noseča. Civilistka. Leta 1947 jo je divizijsko sodišče v Celju obsodilo na smrt. Vojaško sodišče ji je sodilo, ker naj bi angleškim agentom posredovala lažne podatke. Podatke sta ji dala nekdanji član tajne politične policije in nekdanji šofer pri Korpusu narodne osvoboditve.

Verjamem, ljube bralke in cenjeni bralci, da vam je nekdanji skupni jezik jugoslovanskega bratstva in edinstva še toliko znan, da boste razumeli tele stavke iz sodbe, kjer so Premšakovi očitali, da je poročala o »o masovnom hapšenju nevinih ljudi te dalje na osnovu podataka koje je vešto izmamila od sooptuženog Čepina Josipa in Kencijan Bojana lažno prikazivala rad organa zaštite naroda navadjajuči kako isti tuču uhapšenike i vrše masovne likvidacije podkrepljujuči ovo lažnim primerima: kod Brežica, Košnice, Laškoga, Gornje Hudinje i Hude jame, gdje je navela da je bilo likvidirano 1000 belogardejaca, pored toga izvestila je englesku obaveštajnu službu u istom izveštaju o imenima pojedinih odgovornih rukovodioca u organizaciji zaštite naroda u Celju te ih prikazivala kao mjerodavne za likvidacije nevinih žrtava i iste izveštaje predala engleskom agentu Železnik Francu.«

Po izročilu je bila Premšakova ustreljena, potem pa naj bi prišla iz Beograda pomilostitev.

Čepin in Kencijan sta bila obsojena na zaporne kazni, po izročilu naj bi Kencijana potem ustrelili, ko naj bi poskušal pobegniti.

To zgodbo o prepovedanem odkrivanju največjega zločina titoizma omenjam zato, ker branilci titoizma nekako ne morejo dojeti, da je ključna razlika med totalitarnim titoizmom in delujočo demokracijo to, da demokracija omogoča odkrivanje resnice o titoizmu, rušenje njegovih tabujev. Te tabuje in laži je pač lahko vzdrževalo le skrajno nasilje.

Mnogi titofili ne dojamejo, da rušenja tabujev in laži, s katerimi si je Tito šival svoja cesarska oblačila,  v demokratičnem okolju ni mogoče ustaviti. Ponavljanje magijskih vzorcev, ki so jih ponavljali Tito in pripadniki njegove sekte, pač ne more zadržati procesa kritičnega odkrivanja novih in novih dejstev, ki Tita spuščajo na tla zgodovinske realnosti in ga umeščajo v družbo, ki je pripada: Musolini, Hitler, Stalin, Franko, Pavelić …

Evropski proces preseganja dediščine represivnih režimov vseh vrst gre naprej. Po zadnjem poročilu o modelih, ki jih za soočanje z dediščino teh režimov sprejemajo evropske države, lahko pričakujemo tudi ukrepanje Evropske komisije.

Standardi, ki so in bodo nastali, bodo prepihali tudi Slovenijo. Ustavno sodišče ima v razpravi o Titovih cestah priložnost, da prevetri evropske izkušnje, npr. nemško prepoved komunistične partije, pa prepoved frankističnih simbolov in spomenikov …

Skratka: Živela demokratična razlika!

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vest in pozna spoved IV

Nedelja, 25. april 2010

Naj sklenem sprehod skozi Pozno spoved Zdenka Zavadlava z nekaj utrinki, ki nas opozarjajo, da je titoistična zasedba Jugoslavije/Slovenije vseskozi doživljala intenziven odpor. Te oblike upora proti titoistični agresiji in državno-terorističnim ofenzivam so v naši javnosti premalo znane. Predvsem pa v uravnoteženju vrednotenja uporov proti totalitarizmom še ni prišlo do spoštljivega priznanja vsem upornikom. Zato sem že večkrat predlagal, da bi Dan upora proti okupatorju postal dan spoštovanja vseh oblik upora proti totalitarnim strahovladam. Omenimo nekaj Zavadlavovih.

Zavadlav nas v svojih spominih opozori na človeka, ki pobegne z morišča. To je bil Karel Cepl, ki je nato živel v tujini in se v zadnjih letih življenja srečeval z Zavadlavom (prizor I). Drugi upornik je bil kmet, ki pred izgonom iz Jugoslavije v obupu s sekiro ubije knojevskega oficirja (prizor II). Sledijo ljudje, ki so se upirali titoizmu s pomočjo zahodnih demokracij. Ta spopad je bil predvsem povod za silovit režimski teror proti kmetom, ki so se upirali obvezni oddaji in kolektivizaciji (prizor III). Med temi prizori so bili tudi taki, ko se ljubljena ljudska oblast znajde v rahlo nerodnem položaju. Eden od režimskih kulturno-političnih teroristov je bil tudi Miško Kranjec, ki po aretaciji dekana Jeriča pride mirit Prekmurce. Ti pa mu dajo vetra (prizor IV).

Skratka, upor proti titoizmu je imel mnogo junakov, ki zaslužijo, da jih počastimo ob dnevu upora proti okupatorju.

Prizor I

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih nebi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir KNOJ-a se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir KNOJ-a, zadet od krogel,nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do kamionov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh,prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!

Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in odobeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okolišč in prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo! Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo,potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.

Na koncu odnesejo knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili. Kamion z nekaj knojevci pa ostane,da jamo zasujejo in zakamuflirajo.

Vrne se patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili. Oznovci in knojevski oficirji smo nekam žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo, zakaj morajo pod oznovsko komando opravljati takšno delo, pri katerem je brez potrebe padel tudi njihov oficir.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi, vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojevci pa se odpeljejo v svojo brigado.

Prizor II

Grem od hiše do hiše s knojevskim oficirjem, da jim poveva sklep o izselitvi. Imajo dve uri časa za pripravo prtljage in za nahranitev živine.

Pri neki hiši nočejo odpreti vrat. Tolčemo po njih. Jaz se že utrudim, zato nadaljuje knojevec. Tedaj se vrata odpro na stežaj, ven pa stopi orjaški kmet s sekiro. Z njo preseka knojevskemu oficirju glavo prav čez polovico. Česa tako groznega še nisem videl. Glava se počasi odpira na vsako stran, potem pa mrtvecu obleži na ramenih. Oficir se sesede, Švaba pa tuli na vratih in plane s sekiro naprej. Umaknem se, hišo obdajajoči knojevci pa začno streljati proti hiši. Ubijejo kmeta in, kot smo pozneje videli, tudi vso družino z otroki vred. Ko so namreč zagledali svojega razmesarjenega oficirja, jih ni bilo mogoče več zaustaviti.

Prizor III

Precej se ubadajo s „križarji“, kot sami sebe imenujejo protikomunistični ilegalci, prihajajoči iz Avstrije kot „kraljeva vojska v domovini“ ali „Matjaževa vojska“. Postavljajo svojo obveščevalno mrežo in terensko organizacijo ter organizirajo vojaške skupine, s katerimi napadajo in plenijo krajevne urade, kmečke zadruge, postaje narodne zaščite ali milice, pa tudi partizanske prvake in družine. Skratka, popolna zrcalna slika naše partizanske organizacije in borbe! Državljanska vojna ali kaj?! …

Križarji tam nekje v Slovenskih goricah. Z avtomobilom do Sv. Lenarta. Tam čaka enota NO KNOJ-a na konjih. Konji tudi za nas. Zajašemo. Vodi nas iz Sv. Lenarta. Sveža vest od domačina. Jezdimo skozi noč. Spet smo v partizanih! Tam nekje, zame neznano, izsledimo kraj in kmečko hišo s križarji. Temna okna. Obkolitev. Poziv navdajo. Streljanje iz hiše. Knojevci tudi streljajo. Nič ne pomaga. Knojevski oficir zadet. Križarji mečejo bombe skozi okna. Zažig hiše s tromblonkami. Nihče ne pride ven, nihče se ne vda. Hiša pogori. Knojevci vlačijo zažgana, scvrta trupla. Vrsta trupel položenih na tla. Križarji in kmečka družina. Strahotno osladen vonj po pečenem.

Prizor IV

Politični aktivisti si v nepoznavanju vsesplošne prekmurske„revolucionarnosti“ izmislijo nekakšen javni shod v Turnišču. Na shodu govori „uradni“ pisatelj, Prekmurec Miško Kranjec. Po osvoboditvi je spet postal „revolucionar“,medtem ko se je večji del okupacije nekje skrival. Shod se bolj nepredvidoma konča. Miško nima več vpliva na prekmurske ljudi in to kljub številni navzočnosti naših prekmurskih udbovcev in milice. Kranjcu preprečijo govor. V zaščiti milice mora zbežati na varno kar preko polj. Njegov avto prevrnejo v graben. Naša murskosoboška UDBA in milica zapreta preko trideset „revolucionarjev“,moških in žensk. Pošljeta nam jih v naše zapore v Maribor.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vest in pozna spoved III

Sreda, 14. april 2010

Zdenko Zavadlav je v svojih spominih (Pozna spoved, 2009) na svojski način ilustriral tudi razredni boj, ki je v letih po drugi svetovni vojni skušal postaviti tudi slovensko družbo na glavo. Tak primer je bil npr.mariborski industrialec Hutter. Ta je bil znan po svojem socialnem čutu in niti mu niso imeli očitati sovražnega odnosa do partizanskega gibanja. Vendar pa Zavadlav opiše, da  po razredno-bojni logiki zanj ni bilo milosti: »S tovarnarjem Hutterjem se je slabo končalo! Nekatere izmed nas skliče Rafael in pravi, da je zaradi zaplembe premoženja potrebno, da se Hutter zapre s kakršnokoli obtožbo. Osebno sem se odločno izjavil proti temu. Seveda ga vseeno zapremo.

Delavci, ki jih je podpiral celo med štrajkom v stari Jugoslaviji in ščitil pred nacisti, protestirajo tudi pismeno, a zaman. Kaže, da ne gre več za pravico kot nekoč v partizanih, ampak za oblast in denar. Namen posvečuje sredstva, je rekel že Lenin.«

Poleg katastrofe, ki jo za zasebno lastnino in podjetništvo pomenijo zaplembe in nacionalizacije, se je partijski novi razred izživljal nad tistimi, ki jih je v svoji zgodovinski slepoti obravnaval kot manjvredne ljudi.

Zavadlav opiše prizor, ki je bilo že filmsko upodobljen, v katerem druščina Titovih političnih policajev razgraja v mariborski kavarni Astorija pri starših Žarka Petana: »Ob vsem tem hrupu priteče ves obupam lastnik kavarne,stari Petan, vendar njegovih prijaznih, pacifističnih nasvetov ne sprejmemo. Zato se Petan umakne z bojišča. Posedemo vsak za svojo mizo in nekam nerazumevajočemu osebju naročimo za vsakega pladenj kozarčkov s konjakom. Kar nekam hitro smo postreženi. Plačujemo sproti, da pokažemo, kako nam denarja ne manjka. Začnemo z nazdravljanjem. Vse od Lenina, Stalina in Dzeržinskega do Tita, Rankovića, Kardelja, Kidriča, Mačka in nazaj. Seveda sodi zraven, da po vsakem nazdravljanju kozarčke razbijemo na podu.

Strašno ropotanje pri vhodu. Nekdo od naših bi rad prišel noter tudi z avtom, a kljub pomoči s krampom ne uspe.

Tedaj mi pride na misel, da smo oznovci pravzaprav„udarna roka“ partije, kot nam pravijo, tiste partije, ki zastopa delavski razred. Pripadniki tega delavskega razreda v kavarni Astoria pa nam zdaj strežejo in so povsem preplašeni. Kurirju naročim, naj vse osebje kavarne zbere na sredi dvorane. Nekaj časa traja, da se vsi zberejo.

„Ali tudi lajbnmuti („ljuba mamca“, posebno gostoljubna žena)?“ me pride vprašat kurir.

„Jasno, tudi ona!“

Ona je pravzaprav glavni predstavnik proletariata. In jo gre iskat.

Tako stojijo vsi skrušeni in preplašeni sredi kavarne. Verjetno ne razumejo našega ravnanja. Morda tudi zato,ker OZNA ni na preveč dobrem glasu med ljudstvom. Medtem ko se zbirajo, opravim med nami, oznovci, zbiralno akcijo iz še ne zapravljenih ostankov plač. Kurirju naročim, naj delavski razred postavi v vrsto po velikosti. To spet vzame kar precej časa. Nazadnje je vrsta reslepo postrojena, vse od kuharja s kapo pa do lajbnmuti. Nato dam kurirju zbrani denar in mu naročim, naj ga razdeli med postrojene.

„Kako?“ me vpraša.

„Po velikosti,“ odgovorim. „Več tistim visokim, manj pa nizkim. Bankovce oslini in pripopaj vsakemu na čelo!“Gledam, kako kurir z užitkom to počne. Le bankovcev ne more vseh sam posliniti, zato si jih mora osliniti kar vsak obdarjenec sam.«

Brezpravni napad na zasebno lastnino, rasistično izživljanje nad ljudmi, ki so bili nosilci podjetnosti in kulture pa je dopolnjevalo uničevanje demokracije. To ni bil samo napad na staro politično elito, to je bil tudi vnos nasilja in nezaslišanega goljufanja še v tiste navidezne volilne procedure, ki so ostale.

Mit, da bi partija dobila prve volitve po drugi svetovni vojni, tudi če bi bile demokratične, nam Zavadlav razbije z enostavni opisom tistega dela volilne prevare, v kateri je sam sodeloval: »Istočasno pa smo dobili direktivo, da na volitvah moramo zmagati. Pri temnaj uporabimo kakršnokoli „nedokazljivo“ vplivanje na volivce, pa tudi „nevidno pretakanje“ kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske fronte. Oboje naj organiziramo z zaupnimi predstavniki liste. Direktive so stroge, prišlepa so iz OZNE za Slovenijo.

Sam sem na problematičnih voliščih pretrgal tekstilni trak v črni skrinjici in tako povzročil, da so bile volitve v to skrinjico „slišne“. To je po pripovedi prvih žrtev bistveno znižalo število nezaželenih glasov v črni skrinjici. Tudi po teži skrinjic smo lahko dognali, ali je v črni skrinjici preveč kroglic, tako da smo jih lahko „pretočili“ v skrinjico Ljudske fronte. Še prej pa smo s kakršnokoli pretvezo odstranili nezanesljive člane volilne komisije z volišča. Republika je zmagala!«

Je republika brez zasebnega podjetništva in demokratičnega političnega življenja res izbira?

  • Share/Bookmark
Na vrh

vest in pozna spoved II

Četrtek, 8. april 2010

Prejšnji mesec smo začeli srečevanje s sistemskimi temami, ki jih odpirajo izbrana poglavja iz spominov Zdenka Zavadlava (Pozna spoved, 2009). Ko se sprašujemo o samoupravnem socializmu, se lahko začudimo, kako da je slovenski narod, ki so ga sicer poznali kot razmeroma poštenega in spoštljivega do lastnine, začel skupaj z jugoslovanskimi sobrati krasti, da kaj takega menda v zgodovini še ni bilo. Tako    Ljubo Sirc navaja: »Pred vojno je bilo leta 1938 število deliktov proti posesti 7.664. Leta 1952 je število deliktov proti narodnem gospodarstvu, zasebni in družbeni lastnini naraslo na skoraj 60.000 primerov. Uvedli so najstrožje ukrepe in ljudje so bili lahko celo ustreljeni za tatvino, vendar so zanikali, da je ta dvig nastal zaradi nizkega življenjskega standarda. Še posebej begajoče za oblasti je bilo dejstvo, da ljudje zločinov proti družbeni lastnini niso smatrali kot zločine. Prevladoval je odnos, da »kar pripada vsem, ne pripada nobenemu« in da »kdaj pa kdaj mora iti vsak v zapor«.«

Zavadlav nas vpelje v svet, kjer je bilo običajno partizansko opravilo ropanje. In to ropanje se je po koncu vojne nadaljevalo tako kot zasebne tatvine kot tudi državno-teroristična roparska agresija na zasebno lastnino.

Npr. da so morda celo Rusi (ki so sicer posililjevali in ropali na debelo) bolj urejeni kot Titova tajna politična policija:

»Neki dan nam napovedo predajo nekaj zapornikov,sodelavcev Švabov iz Maribora, zajetih v njihovi okupacijski coni v Avstriji. Drugi dan res privedejo ruski vojaki v kar urejenih uniformah nekaj zapornikov v naše sodne zapore. Rusi nam jih predajo z njihovimi osebnimi popisi, navedenim vzrokom aretacije in z vsemi osebnimi predmeti, tudi urami. Slednje me zelo začudi. Ves raznežen do Rusov podarim vsakemu od njih zapestno uro (ker jih nimajo) iz zaloge zapornikom zaplenjenih predmetov v sodnem zaporu. Nočejo jih sprejeti, vzamejo jih šele, ko napišem potrdilo o podaritvi ur. Kaže, da so iz neke zelo urejene službe, bolj urejene, kot pa je naša OZNA.«

Zavadlav omeni tudi spopad za plen med slovenskimi in južnimi partizani:

»Poveljnik mostu je vodniku pojasnil situacijo in mu jadrno predal poveljstvo na mostu. Tako se je zgodilo, da je 3. armada kakšno uro po teh dogodkih spremenila „pravac kretanja“ proti železniški postaji na Teznem. To je bila kar čedna kolona tovornih in osebnih vozil, vprežnih vozil, džipov, motornih koles s prikolico in množico biciklov ne preveč vojaškega videza. Vse, kar je bilo na kolesih, je bilo do vrha naloženo z najrazličnejšo kramarijo,najbolj vidno je bilo pohištvo vseh mogočih stilov in starosti, razni večji stroji, stružnice in podobno. Manjše stvari so bile zavite v nekakšne cule, zraven so bili zaboji,vreče in bogve kaj še vse. Eden od kamionov je bil naložen z električnimi kabli raznih profilov v kolutih, pa železne cevi itd., itd. Na vozilih je bilo začuda malo vojaške robe.

Kako se je končala štorija z „vojnim plenom“ 3. armade?Na tezenski železniški postaji jo je pričakal približno enak sprejem kot na glavnem mariborskem mostu. Slovenska vojska je rešila večji del tega „plena“.«

Zmagovalci so iz zaplenjenega jemali, kar so hoteli in Zavadlav nam z lepo anekdoto pove, kako so si predstavljali novo pravičnost:

»Nekaterim se kolca po začetnih aretacijah in poznejših selitvah. Takrat se nam je dosti „prilepilo“ na prste. Nekaterim samo prepotrebna oblačila, drugim, z življenjskimi„izkušnjami“, pa zlatnina, kristal in porcelan, preproge in umetniške slike. Pohištva pa ni bilo potrebno pri tem vlačiti. Dobil si ga lahko pri upravi ljudske imovine. To naj bi bilo treba pozneje plačati. Čez kakega pol leta grem na tisto upravo, da bi plačal od njih dobljeno pohištvo. Vsi so začudeni. Namreč sploh ne vedo, kako se to naredi. No, pa le uspem in plačam po pogodbi št. 1. Sem namreč prvi in do tedaj edini plačnik!«

Bratstvo in enotnost?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vest in pozna spoved I

Sobota, 27. marec 2010

Naj zapišem nekaj besed tistim, ki se čudijo, kaj vse nalagam pod Meh za smeh. Smehov je veliko vrst, eni so odrešilni, zdravilni, nekateri obrambni, mnogi napadalni. So sončni in črni smehi. Nekateri razkošno oblečejo, drugi do nagega slečejo. In prizori, ki vam jih predstavljam o nedoumljivih globinah človeške žlehtnobe in potuhnjenosti, imajo v naših dneh čudovite kali komičnih zapletov. Ali ni smešno, da se veliki zločinski priganjač in neusmiljeni sodnik Mitja prelevi v lažnivca, ki se znoji pred parlamentarnimi komisijami? Preberite samo odlično prodajani Osebni dosje št. 584 Edvarda Kocbeka, v katerem Igor Omerza z neusmiljeno bistrimi, prostodušnimi in našpičenimi komentarji iz dramatičnega dogajanja potegne njegove tragikomične in absurdno groteskne prvine. Za počit od smeha!

Nekaj smeha je tudi v knjigi, ki je veliko manj kot zgoraj omenjena prav tako te dni vstopila v slovensko javno življenje. Gre za izbor iz spisov Zdenka Zavadlava, ki so izšli pri celovški Mohorjevi pod naslovom Pozna spoved. Zdenko je bil med vojno in po njej v tajni politični policiji. Mlad, nasilen, pijan moči. In že takrat načet z dvomom. Ta dvom so mu še utrdili, ko so ga z ženo neutemeljeno obsodili na smrt, pa nato po večletni ječi izpustili. Uničili so mu več let življenja, zakon … In mu dali moči, da se je svoje krivde in greha spovedal, ga izpovedal, obsodil …

Njegova spoved je odlično zrcalo pred prihajajočimi meseci, ko se bomo pogovarjali o tem, kakšen sistem se začne v Jugoslaviji/Sloveniji po koncu druge svetovne vojne.

Zato naj omenim nekaj elementov Zavadlavove spovedi, ki povedo nekaj o njegovi usodi, nam pa omogočajo spraševanje o tem, ali ni bilo to, kar se je dogajalo Zavadlavu, pravzaprav temelj titoističnega sistema!?

Naj začnemo z desetim majem 1945. Vojne v Sloveniji še ni konec, tajna politična policija pa že začenja čiščenje. Že jeseni 1945 je bilo pripravljeni menda okoli 17.000 dosjejev. Tega dne je Zavadlav že v Mariboru:

»Proti večeru se napotim proti sodnim zaporom, da si ogledam situacijo. Dravski most je še zagačen. Bolgari sicer odhajajo po Dravski dolini, prihajajo pa naše jugoslovanske bratske partizanske enote od Ptuja sem.

Zvečer zbor, nato aretacije, skupaj z vedevejevci (vojska državne varnosti – op.p.). Enkrat imam le zamenjano vlogo. Nisem preganjani, ampak preganjalec. Vendar nič kaj lep posel, če ne veš osebno,zakaj človeka goniš. Pa še sami navadni ljudje. Vsi drugi so že ušli. In tisti neprijetni zaporski vonj, ki ga duhaš kot preganjalec. Nobenega tako dolgo in težko pričakovanega zadoščenja ni. To traja vso noč.«

Zasliševalci imajo pravico, da počnejo z zasliševanci, kar se jim zljubi. Zavadlav se ustavi nekje na robu hujšega nasilja:

»Tako sem poskušal izvajati tudi svoja zasliševanja predvsem s prijaznim odnosom do zaslišanca in logičnim dokazovanjem ter z igranjem vloge tistega, ki mu hoče pomagati. Resda pri nekaterih uporabljam tudi metodo, da mu s svetilko svetim v oči, kar sem se naučil iz predvojnega čitanja kriminalnih romanov. Nekatere, ki me očitno hočejo zajebavati, tudi malo premlatim, a ne zaradi prisiljevanja. Vendar pa zadoščenja pri tem nimam; imam kvečjemu slab občutek, da se ne znam obvladati.«

In takoj se začne trgovina, ki potem zavije celo jugo/slovensko družbo v mrežo sumničenj in nezaupanja. Pomembno je, da vsak nadzoruje vsakega:

»Za zapornika, kateremu smo dokazali krivdo in jo je tudi sam priznal, pa obstaja še ena možnost. Če obveščevalno obdeluje okolico, s katero lahko zapornik kontaktira, ga, potem ko podpiše posebno izjavo, pridobimo zanašega agenta. Potem ga izpustimo, še prej pa mu določimo oznovca, ki bo z njim kontaktiral. Vsak tak primer mora odobriti nadrejeni šef.«

Smrt fašizmu – svoboda narodu?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vest II

Nedelja, 21. marec 2010

27. maja 1957 je partizan v Zgornjih Bitnjah pripovedoval svoje spomine. Svojo pripoved je začel s tem, kako je bil »za Božič leta 1940 od bivših jugoslovanskih orožnikov aretiran radi ponarejanja denarja. Zaprt sem bil v Ljubljani in obsojen na 18 mesecev zapora. V ječi sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili zaprti radi političnega udejstvovanja, bili so komunisti in se borili za pravice delovnega ljudstva. Posebno viden je bil Anton Sever iz Ljubljane in neki študent iz Niša. Ta študent je največ govoril o komunistični partiji in borbi za pravice ljudstva, delavstva. V zaporu sem dobil prve pojme o delavski borbi in gibanju delavcev po svetu. Tu sem začel razmišljati in se zanimati za politično, dočim se v stari Jugoslaviji nisem zanimal za politiko.«

Ob razpadu prve Jugoslavije so kriminalce konec maja 1941 izpustili, političnih jetnikov pa ne. Kak teden po pripovedovalčevem prihodu domov je devet političnih jetnikov pobegnilo iz zaporov in štirje so prišli k njemu. Ker so oplenili trgovino v Žabnici, so orožniki zasliševali pripovedovalca in njegovo sestro, vendar so ju izpustili. Pripovedovalec je še naprej sodeloval s partizanskih gibanjem. 13. marca 1943 je pred aretacijo pobegnil v partizane. Po razbitju Prešernove brigade na Žirovskem vrhu je postal spremljevalec partizanskega funkcionarja, nato je bil imenovan za »komandirja VOS-a grupe«, se pravi skupine Varnostno-obveščevalne službe ali enostavneje povedano: partizanske politične policije. Odgovoren je bil za območje »teren od Šk.Loke do Kranja«. Sprva so bili štirje, nato 12. Od teh je eden pobegnil k domobrancem in je bil usmrčen po koncu vojne.

Potem je pripovedovalec povedal o njihovem delu: »Kot ojačana grupa VOS-a smo dobivali od nadrejene komande naloge za razne likvidacije. Moja grupa je med drugim likvidirala sledeče izdajalce in nemške podrepnike.«

Pripovedovalec je naštel 21 imen. Ob vsakem je povedal logiko dokaznega postopka in nakazal način usmrtitve. Pripovedovalec je bil rojen leta 1918. V času, ko je imel pravico odločati o življenju in smrti, je bila torej star okoli 25 let. Brez izobrazbe in brez etičnih zavor. S podobnimi vrstniki okoli sebe.

Njegova pripoved razkriva vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Kako strašno zapleteno je bilo vojno dogajanje, nam pripoveduje zgodba o človeku, ki so ga dolžili, da je »iz koristoljubja ustrelil iz zasede« nekoga iz Bitenj, da je hotel ubiti še nekoga iz Stražišča in da je imel na vesti še en rop. Zaradi teh zločinov so ga nemške oblasti zaprle. Iz zapora je pobegnil skupaj z nekim partizanom. Skupaj sta prišla v partizansko enoto. Tam so zločinca obsodili na smrt in ga ustrelili »na pogorišču njegove hiše, katero so mu požgali Nemci radi tega, ker je pobegnil iz zapora, njegovo ženo in otroke so pa že preje Nemci izselili.«

Večina ljudi je bila usmrčenih po logiki »verbalnega delikta«, če bi se izrazili v dikciji druge Jugoslavije.

Tako je bilo dovolj za ustrelitev:

-          »vodil Vermantschauft (Wehrmannschaft – op. JD), bil navdušen in zagrizen hitlerjanc, stalno vohunil za partizani in teroriziral domače ljudi po hribovskih vaseh«

-          »je bil hud nasprotnik partizanov in govoril, da bo vsakemu partizanu, ki ga bo ujel odsekal glavo«

-          »navdušen hitlerjanec, stalno vohunil za partizani in simpatizerji OF. Ti so se morali stalno skrivati pred njim…«

-          »dezertiral iz partizanov in izdal važne stvari«

-          »bil izredno navdušen za Nemce in te podpiral. Bil sovražno razpoložen do partizanov in njihovimi somišljeniki.«

-          »bil zagrizen nasprotnik OF in zelo nevaren za partizane in somišljenike OF«

-          »zagrizen nemškutar teroriziral in ovajal delavce v tovarni in odkrito sodeloval z Nemci«

-          »ovajal simpatizerje OF, bil strah in trepet prebivalstva Kranja in okolice«

-          »sta bila izdajalca domačih ljudi. Radi njih so se vršile aretacije in preiskave.«

-          »dezertiral iz partizanov in vse izdal žandarjem, kar je vedel. In so tako dobili točne podatke o vseh obveščevalcih.« Za »iste delikte« je bil usmrčen še en človek.

-          »izdajalec in pristaš Nemcev«

-          »gestapovski izdajalec in obveščevalec. Ta je stalno vohunil za partizani.«

-          »sta bila izdajalca. Svojega sina sta dala v nemško žandarmerijo.«

-          »hud nasprotnik partizanov in osebno vodil po godzovih nemške zasede.«

-          »je izdal partizane na Rupi v mlinu.«

-          »dezertiral iz NOV.«

-          »dezertiral od partizanov.«

-          »hud hitlarjanec in strah prebivalcev Stražišča ter okolice.«

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljal in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Izrek obsodbe je opravil partizanski politični tribunal (partijski organi in politična policija), nato pa je sledila usmrtitev. Nobeden od obsojencev, o katerih je tu govora, ni prišel pred redno partizansko sodišče. Ustrelili so jih v okolici domačih krajev ali kar na domu:

-          »ustreljen v gozdu za vasjo v Bitnjah«

-          »ustreljen v gozdu v Bitnjah«

-          »Zjutraj so ga člani VOS-a privezali k drevesu pri T.J. v Stražišču in ga tam ustrelili.«

-          »Zjutraj ob 6-30 uri so prišli 4 člani VOS-a na njegovo stanovanje v nemških uniformah. Sam sem bil v uniformi poručnika (oberleitnanta), R. je imel gestapovsko uniformo. Njemu sem sporočil, da ga parčtizanska komanda poziva, da se tekom tedna javi na vezo, ta pa se je izgovarjal, da ga boli noga in da ne more hoditi. Rekel sem mu, naj gre v posteljo, če res boli noga, istočasno sem ga prosil, če lahko kaj prispeva za partizane. Ta se je vsedel na posteljo in začel brskati po denarnici, medtem sem ga ustrelil in je bil takoj mrtev. Njegova žena se je tako prestrašila, da je padla v nezavest.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen pod Planico.«

-          »in na svojem stanovanju bil likvidiran.«

-          »Ubit je bil na stanovanju.«

-          »Oba sta bila radi tega obsojena na smrt in odpeljana na grapo za Šutno in tam ustreljena.«

-          »Pri mlinu zaslišan in obsojen na smrt ter tudi ustreljen.«

-          »Bil ustreljen v bitenskih gozdovih.«

-          »Oba sta bila radi izdajalske nature obsojena na smrt in ustreljena v gozdu.«

-          »Ustreljen v gozdu nad Pozirnem.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen.«

-          Partizanskega dezerterja so ujeli med potjo, »ko je bežal proti domu. Ujeli smo ga ko je šel iz Planice, ga odvedli v gozd, ga tam zaslišali in obsodili na smrt. Bil je ustreljen.«

-          Tudi drugega partizanskega dezerterja so ujeli med begom. »Dobili smo ga na Čepulah, ga odvedli v gozd ter ga tam ustrelili.”

-          Partizan je imel nalogo ustreliti človeka v Stražišču. Zaradi psa ni mogel do žrtev. »J. mu je ukazal naj spravi pas v pasjo uto, da bo lahko vstopil. Vrtnar je vedel za kaj gre, zaradi česar je streljal s pištolo na J. in ga smrtno zadel. J. je obdržal prisotnost duha, sprožil brzostrelko ter tako smrtno zadel vrtnarja. Oba sta obležala pred vrtnarijo mrtva.«

Pripovedovalec nam tako leta 1957 našteva  22 oseb, ki jih je usmrtila njegova skupina partizanske politične policije do poletja 1944. V tem času so pobili osem nemških orožnikov.

Potem se je politična policija reorganizirala, skupine so združili v brigado in pripovedovalec je postal komandir »prve gorenjske čete«:

»Imel sem sektor od Kranja do Škofje Loke, Kamnika in vse škofjeloške hribe. V četi sem imel 62 mož in smo bili oboroženi s 13 mitraljezi, 6 brzostrelkami in vsi s pištolami. Delali smo likvidacije po vsem terenu in šli v pomoč tudi brigadam, v kolikor je bilo to potrebno.«

Ocenjujemo, da so partizani na Gorenjskem med drugo svetovno vojno in po njej pobili več kot 1.500 Slovencev. Krepko več, kot so pobili okupatorjev. Način obsojanja in usmrčevanja je bil tudi drugod ravno tako neusmiljen in brezpraven kot v primerih, ki jih je naštel pripovedovalec. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava verjetno štela pripovedovalca med storilca vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper pripovedovalca ne bo možna, ker je medtem že umrl. Vendar sojeno mu je bilo drugače. Tako kot drugi, ki so usmrtili neoboroženega sočloveka, si je tudi pripovedovalec naložil hudo breme. Če se po slogu pripovedovanja leta 1957 zdi, da se mu je njegovo ravnanje zdelo opravičljivo in neproblematično, pa njegova starost omogoča domnevo, da ga je strla vest. Umrl je kot težek pijanec. Mnogi drugi partizanski ubijalci so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vest I

Četrtek, 18. marec 2010

Nekatere izpovedi partizanov, ki so morali še življenjsko nezreli prevzeti odgovornost za usmrtitev neoboroženega sočloveka, razkrivajo vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljan in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava mnoge “likvidatorje” uvrstila med storilce vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper mnoge ne bo možna, ker so že umrli. Vendar mnogim je bilo  sojeno   drugače.    Umrli so kot pijanci, mnogi drugi so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

Tako se je partijska delitev na nebesa in pekel sprevrgla v svoje nasprotje. Sojeni postajajo sodniki. Brez kesanja in odpuščanja so sodniki samega sebe obsodili na pekel.

Ljudje so pozorno spremljali vse, za katere so vedeli, da so se zapisali v bratstvo krvavih rok. Zato v različnih pripovedih, ki v vigredi demokratične pomladi brstijo izpod zmrzali rdeče ledene dobe, se ponavljajo pripovedi, kot je tale: V družini je bilo šest otrok. Eden od partizanov, ki je bil navzoč, ko so ubijali njihovega očeta in dva moška, je pripovedoval, da je takoj po poboju prihitel kurir in povedal, da so pobili napačne. Partizan, ki je pobijal, je po pokleknil pred mamo: Gospa, nisem vedel, da imate toliko otrok. Sodite me. Pred starejšima bratoma je pokleknil na neki proslavi: Sem vama očeta ubil, tu sem, sodite me.

Da bi laže dojeli to breme zločina, bomo omenili nekaj pripovedi tistih, ki so jim naložili to breme zločina.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Proti eliminacionizmu

Nedelja, 28. februar 2010

Ko sem, spoštovano občinstvo, prebiral vaše odzive na moj dvom o Miklavžu Komelju, se mi je nekako zdelo potrebno, da vas opozorim na svežo knjigo Danijela Jonaha Goldhagna z naslovom Worse than War: Genocide, Eliminationism, and the Ongoing Assault on Humanity.

Goldhagen je pomembno mednarodno uveljavljeni raziskovalec, avtor uspešnic. Njegov namen ni samo opis, ampak tudi diagnoza in napotki za zdravljenje. Huje kot vojna so za Goldhagna tisti politični produkti, ki sprožajo genocide in pojav, ki ga imenuje eliminacionizem (eliminacija: ukinitev obstoja česa). Torej za politično produkcijo, ki sočloveka dehumanizira, ki sočloveka, soljudi označi kot osovražene druge. In ki organizira sistem moči tako, da bi osovražene druge uničil.

Goldhagen nam postreže z vrsto dejstev in interpretacij, ki so še kako zanimive tudi za slovenske razmere. Tudi pri nas smo spoznavali politike, katerih cilj je bil eliminacija osovraženih drugih. Fašistično, v mnogo večjih razsežnostih pa nacionalsocialistično in titoistično. Množični pomori, množični pregoni ljudi, sistemi taborišč in druga nasilja so postali politično orodje svetovnih razsežnosti.

Goldhagen se več ukvarja z zadnjimi balkanskimi vojnami, omeni pa tudi morilski potencial titoizma.

Ko se sprašuje, kaj lahko storimo, da omejimo nevarnost takih politik v prihodnosti, izpostavi, da je zelo pomemben močna protieliminacijska kampanja. Množični pomori in eliminacijska politika so večja grožnja kot naravne katastrofe, so hujši kot vojna. Zato je o njih in nevarnosti, ki jo pomenijo, potrebno čim več razpravljati.

Zlasti pomembno je razpoloženje elit do teh pojavov. Če je Miklavž Komelj človek, ki časti stalinistično varianto ubijalskega mehanizma (tajno politično policijo), če se posmehuje sto tisočem žrtvam, ki jih titoizem pomori po drugi svetovni vojni, to pomeni, da skuša okuževati prihodnost.

Ne nazadnje je bil tudi Radovan Karadžić pesnik, mar ne?

Večkrat sem že pisal o spravnem referendumu. Na njem predlagam vprašanje: Ali je za osvojitev in ohranitev oblasti dovoljeno moriti, ropati in lagati?

Goldhagen predlaga čim več sporočil v tem duhu:

1)      Množični umor in eliminacionizem sta nemoralen in ilegalen napad na človeštvo

2)      Mednarodna skupnost ju obsoja

3)      Vsakdo, ki so deluje v njima ali hujska k njima, bo kaznovan, ko bo hudodelski režim padel.

Ker je Slovenija odgovorna, da prispeva k svetovnemu procesu prevencije množičnega umora in eliminacionizma, je pogovor o ekstremističnih verbalnih izpadih tako Miklavža Komelja kot množice njegovih prednikov, ki bi se morali znajti na zatožni klopi, seveda del tega procesa.

  • Share/Bookmark
Na vrh