Džuli šviga

Sobota, 23. maj 2009

V prijetni samoti so srečanja s starimi znanci in znankami večkrat nekolikanj presenetljiva. Kako daleč in kako blizu smo si. Ljuba mi razredna borka Džuli Šviga  je objavila svoje diamatsko diamantno bleščeče umetelne umetnije že davnega leta 1987. Ponovno branje nam v neslutenih višavah in širjavah odkrije našpičenost njene besede in vse kolosalne pasti, ki jih ji je nastavljal kruti kronos:

“Naj bom že kar na začetku odkrita in poštena. Svoje knjige ne priporočam v branje. Tako je, prav ste prebrale. Še več, odsvetujem jo individualnim bralkam in ljudskim knjižnicam. Koristna je zgolj kot pomožni učbenik za družbene institucije. Zakoj, bo morda povprašala kakšna bralka bolj kratke pameti. Tule je odgovor na naivno vprašanje. Že ko je moje pisanje izhajalo v tedenski periodiki, je nemalokrat prišlo do hudih nepsorazumov. Publikum v socializmu je namreč skvarjen od obisti. Nobene stvari ne preber tako, kot je napisana. Venomer škili, kaj se skriva med vrsticami. Hodobno bralstvo je vsako moj navdušujočo besedo, vsako mojo odo sistemu kot takemu prebralo kot nekaj nazarensko smešnega. Ko sem to spoznala, sem se začela vse bolj odrekati svojim izvirnim razmišljanjem in sem prostor bolj in bolj prepuščala citatom zaslužnih mož in žena. Pa ni prav nič pomagalo. Še huje, z mojo nehoteno pomočjo so bili še ti možje in žene izpostavljeni javnemu zasmehu. Dogodilo se mi je torej nekaj podobnega kot znameniti Beli knjigi, ki jo je setavilo vodstvo hrvaške partije in v njej razkrinkalo vse legije razrednega sovraga v jugoslovanski kulturi. In namesto, da bi javnost sovraga linčala, je na grmado zasramovanja postavila Belo knjigo. In podobna usoda je doletela tudi mene, mene, ki sem vsa štiri leta iz tedna v teden v Mladini kot Atlas nosila na svojih plečih nebes boja proti vsemu gnilemu in zlobnemu pri nas doma, meni, ki sem mislila, kako pametna da sem, ko sem oporečnikom z uma svitlim mečem rezala ušesa. O, sancta simplicitas! V lastne zanke sem se ujela. Ker pa je knjiga kljub vsemu pred vami, razpoložljiva za branje, mora obstajati tudi tehten vzrok za natis. Najbrž le nisem iz čistega mazohizma sestavila tega delca iz več kot sto petdesetih besedil, skozi štiri leta brez premorov vsak teden natisnjenih v Mladini. Edina svetla plat Rdeče zlobe se kriva v njeni pedagoški funkciji. Nekolikanj manj načitane in izobražene bralke, pa vse tiste, ki zaradi moških šovinističnih barab nimate dovolj časa za idejnopolitično usposabljanje, ste s to brošurico dobile naravnost idealen priročnik – naj se vseeno vsaj malce pohvalim – za detekcijo in identifikacijo. Rdeča zloba je nekakšen pristno domači Who is who. Na teh nekaj desetnijah strani so popisani naši heroji (in seveda heroine) in odpadniki (in seveda odpadnice). V te namene je na koncu dodato tudi imensko kazalo, pravi pravcati Index auctorum prohibitorum acceptorumque. Vse je lepo spakirano in pološčeno, samo prst si je treba osliniti in malo polistati, pa boste takoj vedele, kateri so z nami in kateri proti nam.”

Ko nas prstek slinček popelje do gori omenjenega indexa, se bo seveda za marsikoga od nas začenja putešestvije, polno presenečenj. Tako mnoga imena kot še bolj mnoge zgodovinske popotnice, ki jih je žlehtnobno budno oko Džuli Švige menilostno razkrilo, nas milo in nemilo presunejo in sokolijo. Še bolj pa se nam inako stori, ko v ostroumnem šviganje rdeče žlehtnobe brišemo prah z mojstrskih orodij dialektične obrti, tkalnic vozlov in zank.  Džulikini seksistični odkloni za moško bralstvo nekolikanj neprijetni, posebej še danes, ko se naše maksimalne muke komaj zagotavljajo obstoj že zadnjih drobtinic maskulinarne glorije. Toda pustimo malenkosti ob strani in si, kolikor nas je še v hlačah, dovolimo v naslednjih tednih nekaj spogledovanj z njeno neprekosljivo obrekljivostjo.

Naj nas pospremi njena hvalnica zdravi pameti: “Zanimiv je tudi primer Dragomirja Dragičevića. Takole piše o njem: “Prav tako bi lahko navedli tudi druge primere, kakor je denimo obsodba Dragomirja Dragičevića, rojenega leta 1913, ki so ga v njegovem 65.letu poslali v duševno bolnico zaprtega tipa in je tam prebil 29 mesecev zaradi tega, ker je v kavarni vprašal: “Kdo je tale tu?” in pri tem pokazal na sliko J.B.Tita.” Tudi Dragičević je še zmerom v bolnici zaprtega tipa!

Resnično ne vem, zakaj se o takšnih zadevah tako sramežljivo molči. Gre vendar za to, da sovražniku poženemo čimveč strahu v gnile kosti, in omenjen primer je kot nalašča za tovrstno propagando. Še se bo treba učiti, učiti in učiti, kot bi rekel Lenin. A nič še ni zamujenega, prav vsa prihodnost je pred nami.”

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 23. Maj, 2009 ob 07:47 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

8 komentarjev na “Džuli šviga”

  1. Nick pravi:

    A tole je avtorski prispevek? Daj no še malo kopipejstaj, materiala je ogromno. In kaj si že hotel povedati, MMG?

  2. Mali Mišek pravi:

    Lahko zemlja je izdajalcem svojega naroda prevelik komfort…

  3. ametist pravi:

    Je, je zamujenega,kajti preteklih krivic se ne more popraviti, prihodnost tudi ne izgleda rožnata. Moramo pa biti optimisti. Veliko se je naredilo zadnja leta v vseh smereh, pa vendar ob vseh pohvalah premalo.

  4. direktni pravi:

    Ah, Dežman, ugasni se, saj pač ne gre pričakovati, da bodo tvoje sive celice producirale kaj intelektualno dojemljivega – so pač črne, …. in ne sive

  5. mumbly pravi:

    Džuli Šviga = DžugaŠvili = Josip Visarijonovič Stalin. A to tebe že od 87 farbajo in še nisi dojel. Pa kakšnega lektorja obišči ali pa ukini komentarje, kot jih je ukinil Jonas.

  6. roli pravi:

    In Slovenci se pridno učimo.Še malo pa boste tudi vi g.Dežman moral prenehati raziskovati zgodovino. Potem se bo spet lepo slišalo samo neodvisna in skozi vsa ta leta pokončna zgodovinarja tov. Repeta in tov. Pirjevca ter njunih večnih gospodarjev… Važni so tudi učitelji veste. Tudi učitelji morajo biti samo “ta pravi”. Sedaj gre za to kdo je osamosvojitelj 91. Za leto 45 se namreč to že dolgo ve. Drugače pa kar naprej s pokončno glavo…

  7. NoMercy pravi:

    ah, že v Jaškovem Švejku je resnic za eno dobro knjigo :P

  8. NERGAČ oz. “SLOVENCELJ” : POLICAJ pravi:

    [...] so tudi JONAS, Polonika, Jože Dežman, pa spet Polonika, pa spet Dežman, … pa še kakšen bi se našel. Pregledal bom vse njegove [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !