Arhiv za 31. Maj 2009

Žižek tiček

Nedelja, 31. maj 2009

Žižek -žka m (i) nar. 1. majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih; črni
žužek: glodanje žižkov 2. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve; čižek: žižek poje.

Ljuba razredna borka Džuli Šviga je  umela dialektično prešraufati marsikako prigodo, v kateri bi diamatsko neizvedeni bučman ne našel zrnca soli. Še bolj nas presunejo solčni žarki, ki iz njenega budoarja prešinejo naš novi svet.

Džuli Šviga je eno svojih prigodnic lepo ošpičila z naukom, da “nas uči resnice, ki jo je že pred davnimi stoletji izpovedal rimski komediograf Terenc: Fallacia alia alium tudit, ena laž rodi drugo. Zato, ljube bralke, nikoli ne smete priznati, da ste se zlagale. In potem ne bo nobene laži.”

Morda bi se našel kdo, ki bi skušal izmojstriti tale namig na kako kopito, kjer bi potempljali Terenca z obuvalom za sibirske preizkušnje in obrate, ko so za mojstrstvo v tej obrti nekako rekli, da je laž nesmrtna esenca komunizma. Ampak to prepustimo raje časom, ko se bo Džuli nalik Matjažku kraljičku zdramila, si pobrskala po nosku, si počahala bradico in …

Raje se držimo kanonskega diadogmatskega šviganja, ki nam iz Rdeče zlobe trka v to lepo jutro. Džuli je že 12.januarja 1984 v prvi brazdi oranja med dobrim in slabim podorala med dobro: “Teoretski del revije Problemi pod modrim vodstvom RAstka M.Skuška in Slavoja Lac.Žižka se že več kot deset let neomajno in uspešno s svojo revolucionarno prakso označevalca bojuje proti vsem diverzantskim meščanskim poskusom zavzeti njihovo trdnjavo.”

Naj žižki rijejo po žitnih klasih ali čivčkajo po gozdičkih in grmičkih, ravno tako nam Žižek še koplje obrambne okope proti nemili reakciji. Zadnje Žićkovo zaresno fortificiranje ob Titovi jami pa milostno pokaže, kako je Džuli vedela, da je Žižkova borba dobra, neskončna.

Žižek: Trditev 1:  “Avtentična levica bi morala brez vsakršnih zadržkov sama zahtevati, naj se zadeve raziščejo do kraja – zaradi nas samih, ne zato, da “nasprotniku končno zapremo usta”.”

Žižek: Trditev 2: “Zato ne nasedajmo hinavskim naivnežem, ki se jim skomina po titovskima “bratstvu in enotnosti”. Vojna je devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni izbruhnila, ker smo “skrenili s Titove poti”, ampak je v njej prišla na dan resnica “Titove Jugoslavije” – v tej vojni smo plačali ceno za vse, kar je bilo lažnivega v “Titovi Jugoslaviji”:”

Ko prebiram nekaj zapisanih komentarjev in ko poslušam neskončno več zmedenih ugibanj, kaj zares Žižek hoče, pa nam gornje sosledje lepo nakaže, kako se bomo še praskali, da bomo znali po Džulikino globoko zaorati, da bo ralo zarezalo med krivim in pravim, med dobrim in zlim …

Pa ne bom govoril o občem kozmosu, naj pristavim svoj piskrček.

“Naj se zadeve raziščejo do kraja … ” – ali ni to nekako malce povezano s tem, da se potrdi Džulikin aksiom: ena laž rodi drugo?

Ali je treba priti do tistega kraja, kjer zadnja laž požre prvo.

Med levico in desnico naj bi bila razlika v tem, da je desnica bolj za razlike med ljudmi, levica pa bolj za to, da je med ljudmi več enakosti. Torej levica skuša prisluhniti žrtvam zgodovine, bi spet malce pristavil svoj piskrček.

Ergo, ker kot predsedik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč skušam po Žižkovo levičariti tako, “naj se zadeve raziščejo do kraja”, in ker v titoizmu odkrivam vse tiste prvine zgodovinskega štacunarstva, ki so nam zafurale Jugovino, nekako speljujem vodico na levičarski mlinček?

In se sprašujem: Kako rešiti socializem pred povampirjenim titoizmom? Ali je to pravo vprašanje? Kako odkriti titoistični parazitski novi razred, ki je posilil devičičo Jugovanko, ki je parazitiral, ravbal, rasistično diskriminiral?

Džuli nam bo še svetila – prihodnjič greva nazaj-naprej k Djilasu!

  • Share/Bookmark