Arhiv za September, 2009

Via Afrika

Nedelja, 27. september 2009

Naj napišem še nekaj besed o socialno-terapevtskih praksah nizozemskih muzejev. Mentiologija, veda o laži, kot najbolj enostaven kriterij laži določa, da nekdo živi v laži takrat, ko ne sprejema resničnosti, ko hote ali nehote beži pred njo. Tudi nizozemska družba ima kar nekaj poglavij, kjer bi mnogi na Nizozemskem raje osedlali laž kot resnico. Morda bomo v prihodnosti lahko primerjali nizozemsko travmo iz Srebrenice in slovensko ruvanje z resnico o zločinih titoizma. Z eno od takih zgodovin se ukvarja nizozemski Nacionalni inštitut za raziskavo nizozemskega suženjstva in njegove dediščine. Inštitut je nameščen v okolju, kjer živijo tudi priseljenci, katerih predniki so izkusili suženjstvo. Inštitutov slogan je Nizozemska suženjska preteklost naj se vidi.

Naj prevedem njihovo kratko predstavitev. Poudarjajo, da so do poznega 19.stoletja milijone Afričanov vozili v Ameriki proti njihovi volji in jih silili v suženjsko delo. Na ta način je Evropa dobivala zlato, srebro, drage kamne, in kasneje sladkor, tobak, kakav, kavo in bombaž. Točne številke ne bodo nikoli točno znane. Gotovo je, da je Nizozemska pridobila pomemben delež tega.

Rasistična dediščina še vedno vpliva na današnji svet. Ta zgodovina, v katero so bili naši predniki posredno ali neposredno vpleteni, še vedno ni od vseh sprejeta, kaj šele presežena. Za to zgodovino je značilen molk. Čas je, da ga prelomimo!

Pred petimi stoletji se je nekaj evropskih narodov začelo boriti za premoč. Ko bojišče so uporabili cel svet, posebej Španci, Portugalci, Angleži, Francozi, Nizozemci so za svoj boj za oblast izstavili račun celemu svetu. Povsod so postavili trgovska oporišča, vlade in trgovci so tesno sodelovali v t.i. družbah, npr. nizozemska vzhodno- in zahodno indijska. Osvojili so dežele na drugih kontingentih in trgovali so s čemerkoli – tudi z ljudmi.

Nizozemska zahodno indijska družba je bila ustanovljena leta 1621. Dobila je izključne pravice do transatlantske trgovine, vključno za trgovanje z zasužnjenimi Afričani. Kasneje so v tej trgovini sodelovale še druge nizozemske družbe.

Trdnjava Elmina v sedanji Gani je bila pomembno afriško oporišče za nizozemsko trgovino s sužnji. Mornarji, uradniki, javni uslužbenci, pravniki in drugi pooblaščeni za razne posle pri tem trgovanju, za razdelitev in nadzor delavcev ter prodajo proizvedenega. V teh pravnih predpisih, dokumentih in poslovnih knjigah so bile zasužnjene osebe ponižane v del inventarja. Komaj kje je kak podatek, kdo so bili in kako so živeli, in če je kje kakšen, odraža le pogled kolonizatorja. Potrebne bodo nove raziskave, da bodo osvetlile to mračno plat zgodovine. Pripovedna zgodovina je nujna, da bo možno zvedeti, kako so zasužnjeni možje, žene in otroci doživljali njihov vsakdan.

Od začetka suženjstva so bile različne oblike odpora. Nezlomljeni duh Afričanov nam dokazujejo domorodne kulture, ki so jih, tudi na skrivaj, ustvarili v Novem svetu. Ti odpori, včasih vidni, včasih bolj skriti, so vplivali na interese in življenja priganjačev sužnjev. Na koncu je ta upor spodjedel sistem od znotraj. Čeprav večine Nizozemcev ni brigalo, od kod prihaja njihova skodelica kave s sladkorjem, pa so se nekateri zgražali nad trgovino s sužnji in suženjstvom in začeli protestirati.

Predlagam vam, da si ogledate spletno stran www.ninsee.nl.

In če gremo nazaj v slovensko domovino: ali niso bili vsi tisoči podjetnikov, ki so jim zaplenili premoženja, žrtve stalinistične trgovine s sužnji? Ali niso bili tisoči kmetov, ki so jim med vojno in po njih kradli pridelke, zemljo, jih silili v zadruge itd. prav tako žrtve trgovine z ljudmi? Ali niso bili stotisoči ljudi, ki niso smeli prosto izbirati in izpovedovati vere, v podobnem položaju kot drugi sužnji, ki so jim kradli vero in kulturo?

  • Share/Bookmark

Via Amsterdam

Četrtek, 24. september 2009

Na spletnih straneh se podi vrsta mladih slovenskih samčkov, ki si brusijo rožičke in se virtualno napihujejo. Posebno zanimivi so prenapeti pro- in proti- rogatci. Inmed njimi najbolj divje rožljajo tisti, ki so ujeti v polarno nasprotje med titofilijo in titofobijo. Divje lomastijo, puhajo, se vkopavajo, zaklinjajo … In so ljubko smešni v svojem jajčanju …

Zdravilo za mlade junce je običajno seveda kar trkanje ob resničnost življenja. Eno takih resničnosti, ki bi jim morda ohladila pregrete organe in spodbudila prepih misli, smo srečali na nedavnem obisku po nizozemskih muzejih.

Npr. muzej odpora. Nastal je šele leta 1985, grajen pa je ne na vnaprejšnjih sodbah in obrambi nekih ideološko zabetoniranih predsodkov. Saj zgodba temelji na spraševanju, ki je namenjeno obiskovalcu: Kaj bi storil, če bi bil v okupirani domovini?

Kaj naj stori domača oblast? Ali naj deluje, dokler je to v interesu državljanov? Če so namreč predstavniki prejšnje oblasti odstopili, so jih nadomestili člani nizozemskega nacionalsocialističnega gibanja.

Se prilagoditi? Čeprav se je po okupaciji življenje normaliziralo, so Nizozemci z različnimi načini izražali svoja protinemška čustva: npr. zelo malo so prispevali za zbirke t.i. zimske pomoči, izražali pripadnost kraljevski družini …

Nemčija je Nizozemsko napadla 10. maja 1940, julija 1940 je bila ustanovljena Nizozemska zveza. V nekaj mesecih je imela 800.000 članov in je bila največje nizozemsko politično gibanje. Njeni voditelji so skušali preprečiti, da bi nizozemski nacionalsocialisti prevzeli oblast. Vendar pa je bilo veliko razprav o tem, koliko sodelovati z okupatorjem. Nizozemska zveza ni zadovoljila okupatorjev in so jo decembra 1941 razpustili.

Oktobra 1940 je moralo 200.000 civilnih uslužbencev izpolniti vprašalnik o svojih prednikih. Po enem mesecu so judovske uslužbence odpustili. Januarja 1941 so se morali registrirati vsi Judje. Nizozemski nacionalsocialisti so začeli s pogromi proti Judom. Prišlo je do nemirov. Ti so bili za Nemce povod, da so konec februarja 1941 zbrali 425 mladih Judov, jih pretepli in odpeljali. Nizozemci so v protest organizirali splošno stavko. Nemci so ubili devet stavkajočih, nato pa še tri aretirane stavkajoče in 15 članov odporniških skupin. To so bile prve smrtne obsodbe.

Oblika upora je bil bojkot. Ko so nacionalsocialisti prevzeli vodenje sindikatov, so cerkve pozvale k bojkotu in le pet odstotkov njihovih sindikalistov je ostalo v sindikatih.

Od nizozemskih Judov jih je bilo umorjenih več kot 102.000 ali več kot 80 odstotkov judovske populacije. Vendar so jim mnogi Nizozemci skušali pomagati. Po različnih skrivališčih se je skrivalo skoraj 25.000 Judov – tretjino od teh so odkrili in aretirali.

Uporništvo se je zaostrovalo z napredovanjem zavezniških armad. Ko so 29. aprila 1943 okupatorji razglasili, da bodo 300.000 nizozemskih vojakov zaprli kot vojne ujetnike in jih poslali na prisilno delo, je izbruhnila stavka, kmetje so se uprli oddajati mleko. 175 ljudi je bilo ubitih.

Okupatorji so zahtevali oddajo radijskih sprejemnikov, ljudje so jih oddali 80 odstotkov, druge so skrili. V tem letu pa se je pojavilo 150 ilegalnih časopisov, ki so objavljali radijske vesti.

Maja 1943 so okupatorji zahtevali prijavo vsem moških med 18 in 35 letom za prisilno delo v Nemčiji. Namesto pričakovanih 170.000 delavcev se jih je prijavilo 54.000. Vendar pa so okupatorji v letu 1944 razglasili splošno delovno obveznost za vse moške med 16 in 60 letom. V Nemčijo so poslali delat pol milijona Nizozemcev ali tretjino vseh moških.

Po okupaciji je pobegnilo iz Nizozemske okoli 9.000 ljudi. Nekateri so se pridružili odporu.

V let u1944 se je pred okupatorji skrivalo več kot 300.000 ljudi. Poleg skrivališč jim je bilo treba zagotoviti tudi ponarejene dokumente. Organizaciji za ponarejanje dokumentov sta ponaredili več sto tisoč dokumentov.

Z letom 1943 se je razvila tudi oborožena rezistenca, bilo je nekaj napadov na urade, domače nacionalsocialiste.

Razvile so se ilegalne tiskarne, ki so tiskale več kot 1.300 različnih časopisov v različnem spektru političnih pogledov.

Zaradi sodelovanja v uporu je bilo aretiranih skoraj 20.000 Nizozemcev, dva tisoč so jih ubili, druge poslali v taborišča, kjer jih je umrlo še nekaj tisoč.

Zadnja vojna zima je bila za Nizozemce huda. Od septembra 1944 je potekala železničarska stavka, 30.000 železničarjev je izginilo po skrivališčih.

V zimi 1944/1945 je več kot 20.000 ljudi umrlo od lakote.

Od septembra 1944 so se tri glavne uporniške skupine združile v notranjo armado, ki je štela 60.000 pripadnikov, razdeljenih v udarne skupine. Od tega jih je bilo v aktivni službi 10.000.

Ko je bila Nizozemska osvobojena, so okoli 120.000 nizozemskih kolaborantov z nacionalsocializmom aretirali in zaprli. Sojenja proti njim so potekala nekaj let, izvršenih je bilo 34 smrtnih kazni.

Zgodbo bi lahko nadaljevali še po nizozemskih kolonijah, vendar naj bo dovolj.

Če grem nazaj z našim ljubim samčkom-rogatcem, jih seveda milo prosim, naj za trenutek odložijo svoje rožičke, naj si vzamejo trenutek časa in se vprašajo: Ali je bila jugo/slovenska izkušnja revolucije in rezistence nujna in edino možna? Ali so nizozemske oblike upora bolj ali manj razumne kot tiste, ki jih poznamo mi? Ali je nizozemski obračun s kolaboranti razumnejši kot titovski? …

Za sam muzej rezistence pa je značilno, da v razstavni zgodbi vsako poglavje ilustrirajo osebne zgodbe. Brez brušenja rogov, zmerjanja in predalčkanja. Skratka, to je zgodba, po modelu katere bi rad povedal tudi našo zgodbo o okupaciji, rezistenci, revoluciji, kolaboraciji, državljanski vojni …

  • Share/Bookmark

Ultraroza Sybyryanensis

Sobota, 12. september 2009

Ljubi srbski bratski rod se ponaša z lepo klasifikacijo svoje vrste. Iznajdljivo prefinjeni Dragoljub Ljubičić Mićko je sestavil pregledno srbsko zoologijo oz. Nacionalni park Srbija. V njem opisane vrste so tako predstavniki plenilcev kot plena, v svoji izvirni pojavnosti pa kar kličejo k primerjavi z pojavnimi formami v slovenski naturi.

Sprehod med živopisanimi bitji v tem prispevku ne bo zelo nazoren, saj nam podobe v knjigi povedo mnogo. Tudi prevodi so bolj težavni, saj v Sloveniji tovrstne raziskave še niso uveljavljene kot bi morale biti, zato v oklepaju dodajam srbsko mednarodno klasifikacijo.

Omenimo nekaj vrst, ki jih je razvila srbska država, npr. zoprni ulični kifeljc (Mupus murius), podivjani kanclajfuks (Nervosus shicanorum pauza), podmazani dohtar (Primarius mitus), šomošterska reva (Profus yadibebus), mnoge vrste smrduhov (Smradus multiplex) … Nad vsemi temi kraljujejo gnili politiki (Smradus bescrupulozus). Poleg državnih so se razvili še mnogi drugi plenilci – omenimo srbskega biznismena (Camionus avionus), domačega kriminalca (Crimos domesticus), bitje iz sive lagune (Sivus economius creatrua), šlogarico (Nostradama profiteria)… Na dnu prehranjevalne verige so oskubljeni penzioner (Penzos vulgaris), mestni kmetavz (Prostacus urbanus), prisilni (ne)delavci (Arbaitus paradaiz) …

Jako bogato življe se kaže tudi pri nas. Vendar pa nam sedanje ugodne biotopske razmere v Sloveniji ponujajo možnost, da preučujemo še eno zgodovinsko vrsto, ki je v Srbiji očitno že izumrla, v Sloveniji pa je pogosto na lovu, medijsko pa je kar nekako eksplodirala v popenjeni vihri. Gre za največjo balkansko zverino, plenilca, zanosnega preganjalca fašizma, uvoznika in izvoznika revolucije, posiljevalca in priganjača. Mislim, da nam exkluzivnost našega položaja naravnost izziva, da bi ga skušali čim bolj natančno razvrstiti, določiti.

S poimenovanjem beštije same se že začnejo manjše težavice. Težko je namreč v kratko in jasno ime strniti vse velike dosežke našega velezavra. Feministična zoologija je naklonjena k bolj opisni definiciji, da gre za ljubko pošiljko koncentriranega sovraštva na dveh nogah, ena frakcija ekonomističnih klasifikatorjev vztraja, da je to bitje, ki bi zaslužilo ime hudojamski zakladnik, drugi pa se bolj zavzemajo za to, da je ekonomska določilnica te vrste, da se ohranja z obrestmi iz Kočevskega Roga. Vendar pa ne gre le za zgodovinski kapital, ki krasi to vrsto. Ko se uveljavi s svojim razkošnim razgrajaštvom, izvede še mnoga neprekosljiva hudičevstva. Vrsto revolucija vleče precej na krvavo rdeče, te svoje žarke rdečine se dobro zaveda in v rdečem vidi najvišji cilj in končni smoter. V tej žlahtni zariplosti je po moje tisto izhodišče, ki nam to vrsto definira kot rdeče bitje. In to ne kot navadno bitje. Vemo za poskuse bolj rdeče/rjave vrste, ki se je sicer pod plavimi učkami in blond frizuro skušala prodajati kot ibermenševska, pa se ji je dobro zalomilo, saj ta rdečim še na misel ni prišlo, da bi jo pustili nadse. Torej bi lahko na osnovi zgodovinskih primerjav usmerili svoje poimenovanje v smeri bitja, rdečega in boljšega, kot je bilo katerokoli pred njim. Zato za generalno oznako, ki zajame vso impozantnost te kreature predlagam ime rdeči nadčlovek ali Ultraroza Sybyryanensis.

Rdeča zverina je od malega začela pogon na kilave odpadke človeške vrste. V Sloveniji so si v velikem znanstvenem naporu razvrstili vse, ki naj klavrno poginejo, ki jih bodo požrli, poravbali, izničili. Tako so se zagnali nad švabske, bele, plave, kulaške, buržujskem farške in druge izmečke, izdajalce, kurbe, pankrte. Vsa ta podrdeča golazen je že precej konec storila, vendar pa razredni nadgenij le zaznava, da delo še ni opravljeno. Čeprav so danes rdeči nadljudje dobro zamaskirani v demokratičnem okolju, pa jim včasih le prekipi in jo nažgejo po starem.

Si predstavljate grozo nadčloveka, ko manjvredna golazen še vedno miga in celo zahteva odškodnine za velikanska zlo/dela rdečih nadljudi. Ah, ah, oh, oh, kje so sladki časi slavnih zmag rdečega nadčloveka nad manjvrednimi gnidami. Joj, kako bi na konju belcu rdeči junak zmagovalec poropotal z brzostrelkico, pomahal s pištolico. Niso več tisti časi, ko bi lahko rdeči nadmladički pretepali švabsko, belo, plavo, kulaško, buržujko, farško in drugo nevredno mladež. Ko so lahko rdeči nadučitelji lasali, zmerjali zavržene švabčke, belčke, plavčke itd., jim dajali slabše ocene. Ko je ves ta razredni in nazorski mrčes crkoval od lakote in se ga je dalo zaposliti kot suženjsko delovno silo, ga odrivati, poniževati. Ko se je dalo po nadvolji nadsodnikov obsojati vse, kar ni bilo po nadvolji nadčloveka, zbiti, obsoditi, zapreti, pregnati, mleti in tolči … Ja, kje so zlati časi rdečega aparthajda? Ali bo nadvrsti uspelo, da si bo obranila imovino-domovino?

Vendar zanosne ofenzive, ki smo jim dandanes priča, dokazujejo, da v slovenskem zverinjaku te rdeče nadzverine še niso opešale. Ali ne bi bil že skrajni čas, da se rdečemu nadčloveku najde in zagotovi dostojno mesto v nacionalnem parku? Saj se jim sicer zna zgoditi, da bodo počili od hudega. Pa menda ne bomo ostali brez njih!

  • Share/Bookmark