Via Afrika
Nedelja, 27. september 2009Naj napišem še nekaj besed o socialno-terapevtskih praksah nizozemskih muzejev. Mentiologija, veda o laži, kot najbolj enostaven kriterij laži določa, da nekdo živi v laži takrat, ko ne sprejema resničnosti, ko hote ali nehote beži pred njo. Tudi nizozemska družba ima kar nekaj poglavij, kjer bi mnogi na Nizozemskem raje osedlali laž kot resnico. Morda bomo v prihodnosti lahko primerjali nizozemsko travmo iz Srebrenice in slovensko ruvanje z resnico o zločinih titoizma. Z eno od takih zgodovin se ukvarja nizozemski Nacionalni inštitut za raziskavo nizozemskega suženjstva in njegove dediščine. Inštitut je nameščen v okolju, kjer živijo tudi priseljenci, katerih predniki so izkusili suženjstvo. Inštitutov slogan je Nizozemska suženjska preteklost naj se vidi.
Naj prevedem njihovo kratko predstavitev. Poudarjajo, da so do poznega 19.stoletja milijone Afričanov vozili v Ameriki proti njihovi volji in jih silili v suženjsko delo. Na ta način je Evropa dobivala zlato, srebro, drage kamne, in kasneje sladkor, tobak, kakav, kavo in bombaž. Točne številke ne bodo nikoli točno znane. Gotovo je, da je Nizozemska pridobila pomemben delež tega.
Rasistična dediščina še vedno vpliva na današnji svet. Ta zgodovina, v katero so bili naši predniki posredno ali neposredno vpleteni, še vedno ni od vseh sprejeta, kaj šele presežena. Za to zgodovino je značilen molk. Čas je, da ga prelomimo!
Pred petimi stoletji se je nekaj evropskih narodov začelo boriti za premoč. Ko bojišče so uporabili cel svet, posebej Španci, Portugalci, Angleži, Francozi, Nizozemci so za svoj boj za oblast izstavili račun celemu svetu. Povsod so postavili trgovska oporišča, vlade in trgovci so tesno sodelovali v t.i. družbah, npr. nizozemska vzhodno- in zahodno indijska. Osvojili so dežele na drugih kontingentih in trgovali so s čemerkoli – tudi z ljudmi.
Nizozemska zahodno indijska družba je bila ustanovljena leta 1621. Dobila je izključne pravice do transatlantske trgovine, vključno za trgovanje z zasužnjenimi Afričani. Kasneje so v tej trgovini sodelovale še druge nizozemske družbe.
Trdnjava Elmina v sedanji Gani je bila pomembno afriško oporišče za nizozemsko trgovino s sužnji. Mornarji, uradniki, javni uslužbenci, pravniki in drugi pooblaščeni za razne posle pri tem trgovanju, za razdelitev in nadzor delavcev ter prodajo proizvedenega. V teh pravnih predpisih, dokumentih in poslovnih knjigah so bile zasužnjene osebe ponižane v del inventarja. Komaj kje je kak podatek, kdo so bili in kako so živeli, in če je kje kakšen, odraža le pogled kolonizatorja. Potrebne bodo nove raziskave, da bodo osvetlile to mračno plat zgodovine. Pripovedna zgodovina je nujna, da bo možno zvedeti, kako so zasužnjeni možje, žene in otroci doživljali njihov vsakdan.
Od začetka suženjstva so bile različne oblike odpora. Nezlomljeni duh Afričanov nam dokazujejo domorodne kulture, ki so jih, tudi na skrivaj, ustvarili v Novem svetu. Ti odpori, včasih vidni, včasih bolj skriti, so vplivali na interese in življenja priganjačev sužnjev. Na koncu je ta upor spodjedel sistem od znotraj. Čeprav večine Nizozemcev ni brigalo, od kod prihaja njihova skodelica kave s sladkorjem, pa so se nekateri zgražali nad trgovino s sužnji in suženjstvom in začeli protestirati.
Predlagam vam, da si ogledate spletno stran www.ninsee.nl.
In če gremo nazaj v slovensko domovino: ali niso bili vsi tisoči podjetnikov, ki so jim zaplenili premoženja, žrtve stalinistične trgovine s sužnji? Ali niso bili tisoči kmetov, ki so jim med vojno in po njih kradli pridelke, zemljo, jih silili v zadruge itd. prav tako žrtve trgovine z ljudmi? Ali niso bili stotisoči ljudi, ki niso smeli prosto izbirati in izpovedovati vere, v podobnem položaju kot drugi sužnji, ki so jim kradli vero in kulturo?