Arhiv za Oktober, 2009

Huda jama Katin

Torek, 27. oktober 2009

Andrzeju Wajdi so v Katinu ubili očeta, oficirja Jakuba Wajdo. Wajda je posnel film o Katinu in napisal tudi knjigo tako o snemanju filma kot o svojih motivih zanj.

Poudarja, da so osrednja tema filma o Katinu skrivnosti in laži, ki so se širile o masakru: Katin je bil dolga leta tabu in najvišji “preizkus zvestobe Sovjetski zvezi”. Dokumenti, ki so jih razkrili ruski voditelji, danes dokazujejo, da je ukaz o likvidaciji poljskih oficirjev podpisal sam Stalin. Zato je za Waydo osrednja pripoved filma ne tista o umorjenih oficirjih, ampak o njihovih družinah, ki se sprašujejo: “Zakaj?” Na to vprašanje nimajo razumnega odgovora.

Zaradi tega je za Waydo film o Katinu zgodba o družinah, ki jih je za vedno raztrgalo, o veliki prevari, o okrutni resnici. To je film o trpljenju posameznikov in ne o vseprisotni politiki. Zato se je Wajda izogibal vprašanjem, na katera je že odgovorjeno in pričaral podobe, ki imajo veliko večjo čustveno težo. Anino vedenje Wajdo spominja na njegovo mater Anielo: nikoli se ni sprijaznila z dejstvom, da se oče ne bo nikoli vrnil z vojne, nikoli ni nehala iskati tudi najmanjših znamenj, ki bi potrdila njeno upanje.

Zato je Wajda napisal scenarij kot osebno zgodbo. V njej heroji niso moški, ki umirajo, ampak ženske, ki čakajo, ki upajo vsak dan, vsak trenutek, ki preživijo trpljenje in pričakovanje vrnitve. Naj bo to upanje pripoved filma – zveste in stanovitne v skoraj trdnem upanju, da je dovolj, da odprejo vrata in tam bo stal – mož in oče!

V kronologiji spremljamo osupljive sovjetske finte, ko so več kot pet desetletij skušali naprtiti katinski zločin nacistom. Na sojenju Hitlerjevi Nemčiji v Nürnbergu je polkovnik Pokrovski februarja 1946 obtožil Nemčijo množičnega umora poljskih vojnih ujetnikov v Katinskem gozdu pri Smolensku.

Ali ni to nekako znano? Ali ni Katin nekje blizu Hude jame? Tudi v rovu sv. Barbare v Hudi jami so zaprli skrivnost s štiristo kubičnimi metri in več kot desetimi pregradami v stometrskem zamašku. In potem je bil pred pregrado pograbljen pesek, ki je mimoidoče rudarje uklanjal v strahospoštovanje molka in laži. Ali se Janez Stanovnik ne obnaša kot sovjetski varuhi tabuja, ko je letos ob odkritju skrivnosti Hude jame razglasil, da so umorjeni v Hudi jami žrtve Jalte, Churchilla in Roosevelta? Pa po sklepih jaltske konference Jugoslovanov ne bi smeli vračati Titu in umorjene v Hudi Jami so umorili Titovi.

Če je odziv varuhov tabuja ob Hudi jami nenavadno podoben stalinskemu, pa je tudi upor zvestobe in upanje podoben Wajdinemu. Iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Srbije, Črne gore so kapljala vprašanja, tipanja, upajoča ugibanja, ali je njihov oče, ded morda žrtev Hude jame. Osebna vprašanja, družinske drame. Tiste, ki čakajo zapisa, umetniške upodobitve.

Wajda ocenjuje, da med artističnimi odzivi na katinski zločin nekaj več pomenita le ena pesem in ena skladba. Nekam skromna bera za velik zločin in velik narod? Totalitarni tabuji ubijajo ne samo ljudi, ampak zatirajo tudi njihovo človečnost, ustvarjalnost, sočutje, solidarnost.

Zato sem vesel, da vas lahko povabim na razstavo slik, ki jih v Muzeju novejše zgodovine Slovenije razstavlja Peter Štrovs. Podobe, ki nam spodmaknejo samoumevnost razumevanja sveta. Med podobami je tudi serija ovc na platnu. In med njimi naj omenim ovčki kot Titova pionirčka, ki se žogata na zeleni tratici. Pod zeleno tratico pa hudojamska zloženka prav tako titovske koščene sledi. Splača se videti!

  • Share/Bookmark

Hop-hop v novi razred

Sreda, 21. oktober 2009

Ljubo bralstvo, letošnje leto z gospo soprogo praznujemo petnajstletnico moje abstinence. Seveda vam bom o nekaterih bilančnih zgodbah še poročal. Vendar vzporedno z užitki in presenečenji treznosti se je dogajal dolgi tranzicijski prehod, ki ga v različnih perspektivah premlevamo tudi v našem dopisovanju.

Ko spremljamo obupno mlatenje prazne anti- in protototalitarne slame v slovenskem zakonodajnem domu, nam je lahko vedno bolj jasno, da je tako podrkavanje (smučar je elegantno podrkal po strmini, je zapisal dični ujec Tuma v svojem Alpinizmu) posledica tega, da nam nihče ne gleda pod prste. Evroterapija pa se nas tako malo dotakne, ker se nam zdi, da smo tako skriti pred svetom, da lahko zganjamo svoja pobalinstva in repenčenja kar najbolj svojevoljno je mogoče.

Če malce namignem na alkoholizem z moške perspektive, je razmeroma jasno, da je rešitev komaj možna, če dame ne zaropotajo in alkoholika ne postavijo pred zid z ultimativnimi zahtevami. Očitno bo tudi naša ideološka zasvojenost komaj kako drugače rešljiva. Kritično ogledalo nam na eni strani postavljajo nova in nova dokazna dejstva, po drugi strani pa se odpirajo tudi svetovna obzorja.

Ne samo obzorja sodobnosti, ampak tudi obzorja preteklosti. Planke tabujev in politično-policijske kontrole, ki jih je vzpostavil titoizem, so nam onemogočale vsak stik s kulturo kritike titoizma, ki se je razvijala na demokratičnem Zahodu. Eno takih knjig je napisal Nenad D. Popović: Yugoslavia – The New Class in Crisis (New York 1968), z uvodom Karla L. Rankina, ameriškega ambasadorja v Jugoslaviji (1958-1961) in na Kitajskem (1953-1957). Popović je bil visok funkcionar jugoslovanskega zunanjega ministrstva, viceguverner jugoslovanske Narodne banke, dejaven tudi v mednarodnih financah. Ko je v letih 1950-1952 delal v Mednarodnem denarnem fondu in spoznaval ekonomiko zahodnih, evropskih in komunističnih družb, je ugotovil, da je v nasprotju z Leninovimi prerokbami in jugoslovansko propagando na Zahodu zagotovljenih več človekovih pravic in višji standard bivanja. Na Zahod je pobegnil leta 1961.

Knjiga o krizi novega razreda v Jugoslaviji je uvedena z napovedjo, da je v zadnjih petindvajsetih letih izkoriščevalni “novi razred” prevzel oblast v Jugoslaviji – moderni komunistični državi, v kateri bi se po Marxu kaj takega ne bi smelo zgoditi. V tristopenjski metamorfozi moči – od komunistične partije do Tita in od njega na novi razred – se je zgodilo, da so v sistem vgrajene tenzije prebile površino “monolitnega” političnega sistema. V ortodoksno “brezrazredni” komunistični družbi se je razvil razredni element, ki si je podredil partijo in s tem ustvaril revolucionarni položaj, ki sam povzroča svojevrsten konflikt.

Ko spremlja razvoj in rast novega razreda, Popović z marksistično terminologijo pokaže, kako tedanje jugoslovanske politike, posebno negotovo polje ekonomije, vsebujejo prvine razkroja. Avtor kritično raziskuje jugoslovanski komunizem in dokazuje, da različne reforme in reorganizacije skupaj z intenzivno industrializacijo oblikujejo nasprotja same sebi.

Izraz “novi razred” je formalno definiral Milovan Djilas leta 1957. Popović odkriva nove razsežnosti te posebne socialne strukture tako z empiričnimi analizami kot osebnimi izkušnjami. Avtor opazuje preobrazbo revolucionarjev v parazite, idealiste pokvarita oportunizem in pohlep, jugoslovanski državljani se odtujijo drug drugemu. S posebej osvetljenimi primeri Popović dokazuje svojo teorijo, da je kriza v Titovi diktaturi in v novem razredu posledica neizogibnih trendov družbenih sprememb, moralnega razkroja in ekonomskega zapravljanja.

Tako, ljubo bralstvo, upam, da vas je teh nekaj misli spodbodlo, da boste šli iskat tisti izvod knjige, ki je v slovenskih knjižnicah.

  • Share/Bookmark

Komunaci

Sobota, 17. oktober 2009

Z Andrejo Valič, direktorico Študijskega centra za narodno spravo sva bila kot predstavnika Slovenije povabljena na mednarodno konferenco z naslovom Evropa sedemdeset let po paktu Molotov-Ribbentrop.

Konferenca je bila nadaljevanje evropskih prizadevanj ne za revizijo, ampak za normalizacijo evropskega zgodovinskega spomina. Pomembno za slovensko javnost je, da so nastopajoči kot pionirski dogodek v tem procesu večkrat omenili konferenco o zločinih totalitarnih režimov, ki je bila organizirana prav tako v Bruslju aprila 2008 pod slovenskim predsedovanjem Svetu EU in s sodelovanjem Evropske komisije. Slovenija je s tem postavila pomemben most za dialog med evropskih Zahodom in Vzhodom, za kritično soočenje med demokracijo in totalitarizmi.

Zbornik Crimes Committed by the Totalitarian Regimes z impozantno slovensko udeležbo je na ogled na medmrežju.

Tokratni posvet je bil na politično veliko višji ravni kot zgoraj omenjeni, saj so bili soorganizatorji Evropski parlament in komisija, parlamenti baltskih držav, švedsko predsedstvo svetu EU. To je tudi razumljivo, saj je evropski proces kritičnega preseganja zločinske totalitarne dediščine v dobrem letu izredno napredoval – omenimo le Praško izjavo, obsodbo totalitarnih sistemov in posebej pakta Hitler–Stalin v evropskem parlamentu, OVSE itd. Prav tako so specializirane strokovne ustanove pripravile vrsto konferenc, srečanj …

Nekaj uvodne intonacije konferenci so dali izbrani odlomki iz filma Sovjetska zgodba, ki ga je predvajala tudi slovenska nacionalna televizija: o skupnem interesu stalinizma in nacionalsocializma za uničenje starega reda v Evropi, o Stalinu kot iniciatorju tajnih protokolov k paktu s Hitlerjem, o sodelovanju obeh tajnih političnih policij …

Nato je Jerzy Busek, predsednik evropskega parlamenta, uvodoma poudaril, da gre za izredno konferenco v spomin na usoden dogodek, morda celo najbolj usoden v zadnjih tisoč letih: “communazi” pakt, kot ga je ob podpisu označil Times.

Ne samo Busek, tudi drugi govorniki so poudarjali, da je najbolj oprijemljiva posledica pakta sovjetska okupacija Vzhodne Evrope, ki se je končala šele z odhodi sovjetskih vojakov iz okupiranih držav. Kazimierz Woycicki ocenjuje, da v drugi svetovni vojni in po njej ne gre za konflikt med dvema, ampak med tremi: med demokracijo in dvema totalitarizmoma.

Predstavnice in predstavniki baltskih parlamentov/vlad so med drugim poudarili, da je zgodovina res stvar zgodovinarjev, toda pravičnost je politična odgovornost in zato je zgodovina tudi politična. Zato naj tiranijam ne sodi le zgodovina, ampak tudi politiki, moralna in politična modrost. Zato naj skupni evropski pristop omogoči boljše razumevanje zgodovine od pakta H-S do padca berlinskega zidu. Naj bo vidno trpljenje, ki ga povzročajo totalitarni režimi. Naj to kritično soočanje s totalitarizmi uveljavlja mir, človekove pravice in vladavino prava.

O usodni evropski delitvi je govorila tudi Maria Asenius, švedska državna sekretarka. O delitvi Evrope, ki na eni strani razvija svobodo, demokracijo, razum, po drugi strani pa tone v fašizem, nacionalsocializem, komunizem. Zgodovinski seštevek pokaže, da je večina totalitarnih sistemov propadla, da je bil liberalni red ekonomsko, politično, kulturno superioren. Prav zato je potrebno ohranjati zavest o zločinih. Sama kot poseben opomin v svoji šatulji za nakit hrani košček berlinskega zidu.

Hans Gert Pöttering, evropski parlamentarec, prej predsedujoči evropskemu parlamentu, je napovedal gradnjo hiše evropske zgodovine v Bruslju, Jacques Barrot, podpredsednik evropske komisije, pa je povedal, da je komisija sprejela nadaljnjo obravnavo travmatskih poglavij evropske zgodovine v svoj program. Da ni dovolj le materialna solidarnost, da naj Evropa postane tudi “communion of souls”, občestv duš. Prioritetna cilja sta iskanje zgodovinske resnice, odpiranje arhivov in pa dvig zavedanja – zavest o trpljenju v totalitarizmih dviguje spoštovanje človeškega življenja. Naj še enkrat omenim, da je tudi Barrot poudaril, da so prav pod slovenskim predsedovanjem evropske ustanove sprejele ta problemski sklop v svoj program.

Naj se nekolikanj vrnem v ljube mi slovenske loge. Ko sem pred časom opozoril milega mi kolego Boža Repeta, da je ropotanje čez evropsko soočanje s totalitarno dediščino opredeljevanje za tisti del Evrope, ki brani stalinistično logiko agresivnega napada na temelje razsvetljenske evropske civilizacije, prostalinistično, se je nemilo razhudil. Pa vendar je nekako vedno bolj nazorno vidno, da je bila tudi Slovenija/Jugoslavija produkt logike, ki je bila postavljena s paktom HS in nato adaptirana v kupčevanju med Stalinom in zahodnimi zavezniki. To logiko tega pakta je branil sam Josip Broz Tito, ki se je še leta 1943 intenzivno pogajal s Hitlerjem. In temeljni cilj paktiranja Stalin-Tito je bilo preprečenje izkrcanja zahodnih zaveznikov na Balkanu. Zato vsi tisti, ki napadajo evropsko soočenje s totalitarno dediščino, usmerjajo svoj kompas proti Moskvi, kjer so sprejeli obvezne smernice o tem, kako je treba ohranjati stalinistično imperialno dediščino. Skratka, branitelji imperialnega titoizma v Sloveniji počnejo prav to, kar počnejo njihovi dediščinski zavezniki v Moskvi.

  • Share/Bookmark

Bežimo, otroci gredo!

Nedelja, 11. oktober 2009

Nenavaden je pojav, ko slavni rdeči nadčlovek ugotovi, da ne beži samo pred kriminalisti, ampak je v nenavadni zadregi, ko se kar skrije pred celim svetom in sam pred sabo – da beži pred otroci. Pred otroci, ki so danes stari vsaj več kot šestdeset let. Ta beg slavne rdeče elite pred otroci opažamo že poldrugo desetletje. Kako je mogoče, da slavni zmagovalci bežijo pred otroci?

Vsaj dve skupini otrok sta pregnali rdeče nadljudstvo v neustavljiv drnc čez drn in strn pred zelo preprosto resnico. Otroci, ki so jim partizani pobili starše med drugo svetovno vojno, so svojo zgodbo povedali v dokumentarcu Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, otroci, ki pa jim je titoizem pobil starše po drugi svetovni vojni, pa v dokumentarcu Mirana Zupaniča Otroci s Petrička. Oba dokumentarca sta bila nagrajena, mnogo sočutnih solza se je prelilo. In tudi nemočnega škripanja z zobki in protezami ni manjkalo.

Nastopajoči v Možinovem dokumentarcu so člani študijskega krožka Moč preživetja, ki ga vodim od leta 2002. Vložili so tudi ustavno pobudo, ki ji je Ustavno sodišče pritrdilo in naložilo zakonodajalcu spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Kilavo rešitev so naši dični politike sprejeli po nekaj letih cincanja in kilavega motoviljenja.

O njej se bomo še veliko pogovarjali. Naj tudi sam prispevam k razumevanju tega kompleksa krivic.

Za uvod naj navedem nekaj utemeljitev, ki smo jih zapisali tudi v ustavni pobudi. Gre namreč za to, da pobegnemo iz rogovilaste državljansko vojne razprave in se začnemo pogovarjati o rasističnem temelju titoizma: ubiješ očeta, mater, nato pa se začneš izživljati še nad otroci. Register izzživljanja pa je bil približno takle:

Komunistična partija Slovenije je v skladu s politiko Komunistične partije Jugoslavije vzpostavila sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, na osnovi katerega so s številnimi ukrepi skušali uveljaviti partijsko določeno interpretacijo zgodovine. Ta ni zajemala samo simbolnih ukrepov in lažiranja pisanja in učenja zgodovine, ampak je neposredno prizadela predvsem sorodnike žrtev partijskega terorja. Gre za sistem partijskega rasizma, titoistične inačice apartheida. Vsi pobudniki so zaradi nasilne smrti svojcev, ki predstavlja najbolj grobo obliko vojnega nasilja, pretrpeli hude posledice tako v času njihove smrti, kot tudi v povojnem času. Kot otrokom jim je bila nasilno odvzeta možnost in pravica živeti v skupnosti s svojimi starši. Ob izgubi staršev so doživeli hudo trpljenje in težke duševne bolečine, ki so se nadaljevale tudi v povojnem času in so še vedno prisotne. Tako ali drugače je bila vsak od njih prizadet v povojnem času. Prav tako kot oni so bili prizadeti tisoči njihovih vrstnikov.

1) Nepokopani starši in žalovanjska motnja

V še posebej veliki meri so prisotne pri tistih pobudnikih, ki še vedno niso uspeli najti groba svojih staršev in na ta način vzpostaviti normalen pietetni odnos do mrtvih staršev v smislu pravice spomina na mrtve.

Svojci niti nismo upali iskati posmrtnih ostankov svojih ubitih. Tisti, ki so, so naleteli na velike težave pri oblasteh. Zato ni čudno, da so nekateri pobudniki prekopali svoje starše šele po osamosvojitvi Slovenije.

Storilci so praviloma storili vse, da bi kraje, kjer so zagrebli oz. pustili ležati posmrtne ostanke svojih žrtev, prikrili svojcem. Zato je bilo večino primerov iskanja zamolčanih grobov neuspešnih.

Bolečina, da svojih najbližjih nimaš pokopanih v skladu z običaji in vero, je ena travmatskih stisk, ki s starostjo narašča. To na pričajo boleče izkušnje pobudnikov. Značilna je izjava pobudnice Marije Logar: „B’l si star, b’l te bremeni, kj’h nimaš tam, kjer bi mogl bit.“ Mnogi ne vedo za kraj, kjer se nahajajo posmrtni ostanki svojcev. Zato svojcev ne morejo pokopati in jim s tem zagotoviti njihovo pravico do osebnega dostojanstva, zlasti pravico do groba, in osebnostnih pravic (pietetnega odnosa do svojcev kot dela pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), ki jih zagotavljata 34. in 35. člen Ustave RS. Glede na dejstvo, da se posmrtni ostanki svojcev nahajajo na neznanih in s tem na neoznačenih mestih, ki niso grobovi, je njihova človekova pravica do osebnega dostojanstva, ki jo uživajo tudi kot pokojniki, še naprej kršena.

2) Materialna oškodovanost

Uboju je običajno sledila še zaplemba premične imovine. Tako so partizani in njihovi sodelavci povsem spraznili mnoge hiše. Po vojni so zaplenili še nepremično premoženje umorjenih.

Najhujša materialna izguba je bila seveda izguba skrbnikov. Zaradi partijske obsodbe ubitih svojci niso imeli pravice do državnih pomoči.

3) Poslabšan socialni položaj

Zaradi politike partijskega rasizma so se pobudniki v partijskem kastnem sistemu znašli na zaničevanem dnu. Če upoštevamo, da so bili mnogi pred vojno pripadniki meščanskega stanu, po vojni pa so se znašli v partijsko diskriminirani in zatirani kategoriji “notranjih sovražnikov”, to pomeni hudo izgubo družbenega statusa.

4) Kratene pravice do šolanja in službenega napredovanja

Pobudniki v 2. Jugoslaviji niso imeli enakopravnih možnosti za šolanje (niso dobili štipendij), zaposlitev in službeno napredovanje.

5) Brezupen boj za pravico, za človekovo dostojanstvo in čast

Pobudniki so bili zaznamovani ves povojni čas, saj je bilo omalovaževana naša čast in dobro družinsko ime. V sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ki je temeljil prav na odrekanju naših pravic, da bi starše pokopali, jim vrnili dobro ime in dosegli povrnitev prizadejane škode, ni bilo mogoče prebiti sistemskih blokad, ki so jih vzdrževali politika, sodstvo in represivni organi. Boj ovdovelih, sinov in hčera ter celo tretje generacije za čast in pravico je bil in je marsikdaj še obsojen na neuspeh.

6) Žalitve in zasramovanja

Pobudniki so tako ali drugače doživeli žalitve in zasramovanja zaradi usode naših najbližjih. Tako so bili izpostavljeni in tudi fizično napadeni v šolah in od vrstnikov, v lokalnem okolju in na delovnem mestu.

  • Share/Bookmark

Via Het Dolhuys

Nedelja, 4. oktober 2009

Odziv mnogih mladcev rogatcev je nekako predvidljiv. Rogači ropotači mehanično reproducirate razmeroma fosilne vedenjske obrazce. Zato naj vam pomaham še z enim nizozemskih muzejskim dialoškim poskusom.

Stavba Het Dolhuys v Haarlemu je bila mestna kužnica in blaznica in poboljševalnica … Bila je zunaj mestnega obzidja, namenjena izobčenim: gobavim, blaznim, pijanim, sifilitičnim itd. Danes je v njej muzej in ustvarjalni atelje, namenjen prav pacientom nekdanje ustanove za duševno skrbstvo. Muzej je bil odprt leta 2005, pri njegovem nastanku je pomagalo več psihiatričnih bolnišnic.

Tema muzeja je psihiatrija. Sprožilec razstavne intrige je podatek, da ima vsaka peta oseba na Nizozemskem kak psihiatrični problem. In s tem Nizozemska ni nič bolj nora kot pa ostali svet. Skoraj vsak od nas pozna koga, ki trpi zaradi depresij, ki je pregorel … Duševno ravnotežje je manj zavito v tabujih, vendar pa ljudje s psihiatričnimi težavami nasedajo na številne predsodke. V muzeju Het Dolhuys skušajo obiskovalce spodbuditi k temu, da bi razmišljali o meji med norostjo in normalnostjo. Med ogledom razstave ima vsak veliko priložnosti, da se vpraša o svojem razumevanje teh razmejitev.

(Ne)normalno? To je prvo vprašanje razstave. Na panojih so projicirani obrazi, za obrazi se pojavljajo podatki, vprašanja. Glasovi v glavi? Eden od stotih ljudi na Nizozemskem je shizofren. Prekurjen? Deset odstotkov zaposlenih trpi zaradi znakov pregorelosti. Delirij? Alkoholizem je bil pred stoletjem drugi najbolj pomemben vzrok duševne bolezni.

Naj se oprimem pijanskega plotu in povabim k klepetu ljubo mi Džuli Šviga. Če se zgodovinarji pri opisih slovenskega pijančevanja raje gibljejo tam v 19. stoletju, pa je Džuli od začetka svojega spraševanja slovenske vesti lucidno nakazala maligansko jedro razrednega boja: “Medtem ko se Zahod utaplja v potrošništvu, je socializem do popolnosti razvil geslo: človek ne živi samo od kruha, temveč tudi in predvsem od alkohola.”

Historično jedrce Džuline misli odkrije: “Skratka, alkoholik je steber trdne, očetovsko strukturirane družbe. To nam zgovorno dokazujeta tudi naša preteklost in sedanjost. Od Prešerna do Cankarja so se naši najmarkantnejši možje bojevali na branikih alkoholizma. Levstiku se je omračil um zgolj zaradi pretirane abstinence.”

In za pravo umeritev z nizozemskim podružabljanjem norosti nam Džuli predloži: “Ko pijejo kmetje, delavci, poštena inteligenca in upravni aparat, se temu pravi konzumiranje alkohola kot dragocene kalorične substance. Tu gre za ohranjanje in utrjevanje družabnih in družbenih pozitivnih tradicij. Ko pa pije nepoštena inteligenca, gre tu za pijančevanje,razuzdanost, moralni razkroj, pohujševanje in kvarjenje mladine, z eno besedo, za popolno degradacijo vsakršne nravnosti v človeku in okoli njega. Toliko, da se ve, kako je tudi na vprašanje alkohola treba gledati dialektično in diferencirano.”

Sam sem nad svetlimi perspektivami alkoholne kulture defetistično obupal pred kakimi petnajstimi leti in se podal v abtinenčno odtujitev. Zato me nekako zanima, koliko mladcev rogatcev se je odločilo za nemilostno ljuti boj v luči svetlih izročil razrednega pijančevanja, kozlanja in delirija?

Morda bi k podružabljanju tovrstne žlahtne bebavosti lahko uvozili še kako analizo z razredno nam bližnjega Vzhoda.

Antoon A. Leenars je v razpravi o travmi in samomoru med domorodskim prebivalstvom na severnem polu in v Avstraliji postavil tezo, da je morda do podobnega pojava prišlo tudi v Litvi pod sovjetsko okupacijo. Za domorodno prebivalstvo je vdor kolonialistov pomenil razpad njihovega sveta. Kolonialni okupatorji bi tudi iztrebili domorodce, samo da bi se polastili njihove zemlje in bogastva. Leenars opozarja, da namen sovjetskih okupatorjev ni bil prav nič drugačen. Sovjeti so hoteli asimilirati Litovce. Leenarsa v teh primerih zanimajo dolgoročne posledice politične represije.

Značilno za domorodske družbe je, da pred kolonialno okupacijo niso bile visoko samomorilne. To je veljalo tudi za Litvo. Danes pa so vse te skupnosti obremenjene s samomori kot epidemičnim pojavom, samomorilnost je več kot petkrat večja kot med belim prebivalstvom. Kanadski raziskovalci med vzroki za samomorilnost Inuitov vidijo revščino, ločitev in izgubo otrok, dostopnost do strelnega orožja, alkoholizem, osebne in družinske zdravstvene težave, pretekle spolne in telesne zlorabe.

Toda Leenars meni, da je treba na te pojave gledati veliko bolj resno. Po njegovem gre za posledice genocida. Zgodbe, ki jih pripovedujejo Inuiti, avstralski domorodci in Litovci o svojem trpljenju pod nasiljem tuje oblasti, so zgodbe, ki so nenavadno podobne zgodbam, ki jih pripovedujejo slovenski domorodci, ki so doživeli in še doživljajo napad rdeče nadvrste. Torej bi tudi za Slovenijo lahko rekli, da je morda nenavadno visoka samomorilnost lahko posledica napada na kulturo staroselcev.

Ali v luči Džuli Šviga: razredno prefinjena alkoholna ofenziva nam kaže otipljive rezultate v razvoju nove nadvrste. Ni lahko, zdržijo le najkrepkejša jetra, le najčvrstejše ledvice so selekcijski ključ za prehod v narodno dičnost in odličnost. Kilavo pa naj odpade, ali s cirozo ali na štriku!

Teh razrednih vidikov ponorelosti in bebabosti v nizozemski Het Dolhuy seveda niso znali dobro prikazati. Nasproti Džulinemu umeščanju pijanske normalnosti med stebre nosilce nam tam nekako jamravo postavljajo vprašanje: Se zgodi normalnemu človeku? Namreč zgodi to, da stopi čez mejo normalnosti. In med vrsto portretirancev je npr. tudi Vincenc Van Gogh. In potem se skozi nekajstoletne poskuse človekovega ukvarjanja z norostjo ponavljajo številni nagovori obiskovalcu, ki skušajo z vsestranskimi nagovori različnih akterjev (duhovnikov, psihiatrov, politikov, bolnikov …) bolj vzbujati dvome kot cementirati določen prav. Skratka, namesto pijane trdnosti nam ponujajo trezno negotovost. Ne ostajajo samo pri vračanju norosti v normalno življenje, sprašujejo se tudi o tem, ali imajo tisti, ki med zahodnjake prihajajo od drugod, morda kak drug koncept normalnosti.

Take kapitalistične komplikacije imajo seveda alternativo. Lepo nas pouči Džuli Šviga o sovjetskem protiudaru: “Srečati treznega Sibirca zvečer je enako kot srečati Marsovca.” In krog lahko začnemo teči tudi za Zahodu, saj zahodno drogiranje in spogledovanje z evtanazijo ni nič manj dramatično …

Kam pa kam, mladci rogatci?

  • Share/Bookmark