Arhiv za 4. Oktober 2009

Via Het Dolhuys

Nedelja, 4. oktober 2009

Odziv mnogih mladcev rogatcev je nekako predvidljiv. Rogači ropotači mehanično reproducirate razmeroma fosilne vedenjske obrazce. Zato naj vam pomaham še z enim nizozemskih muzejskim dialoškim poskusom.

Stavba Het Dolhuys v Haarlemu je bila mestna kužnica in blaznica in poboljševalnica … Bila je zunaj mestnega obzidja, namenjena izobčenim: gobavim, blaznim, pijanim, sifilitičnim itd. Danes je v njej muzej in ustvarjalni atelje, namenjen prav pacientom nekdanje ustanove za duševno skrbstvo. Muzej je bil odprt leta 2005, pri njegovem nastanku je pomagalo več psihiatričnih bolnišnic.

Tema muzeja je psihiatrija. Sprožilec razstavne intrige je podatek, da ima vsaka peta oseba na Nizozemskem kak psihiatrični problem. In s tem Nizozemska ni nič bolj nora kot pa ostali svet. Skoraj vsak od nas pozna koga, ki trpi zaradi depresij, ki je pregorel … Duševno ravnotežje je manj zavito v tabujih, vendar pa ljudje s psihiatričnimi težavami nasedajo na številne predsodke. V muzeju Het Dolhuys skušajo obiskovalce spodbuditi k temu, da bi razmišljali o meji med norostjo in normalnostjo. Med ogledom razstave ima vsak veliko priložnosti, da se vpraša o svojem razumevanje teh razmejitev.

(Ne)normalno? To je prvo vprašanje razstave. Na panojih so projicirani obrazi, za obrazi se pojavljajo podatki, vprašanja. Glasovi v glavi? Eden od stotih ljudi na Nizozemskem je shizofren. Prekurjen? Deset odstotkov zaposlenih trpi zaradi znakov pregorelosti. Delirij? Alkoholizem je bil pred stoletjem drugi najbolj pomemben vzrok duševne bolezni.

Naj se oprimem pijanskega plotu in povabim k klepetu ljubo mi Džuli Šviga. Če se zgodovinarji pri opisih slovenskega pijančevanja raje gibljejo tam v 19. stoletju, pa je Džuli od začetka svojega spraševanja slovenske vesti lucidno nakazala maligansko jedro razrednega boja: “Medtem ko se Zahod utaplja v potrošništvu, je socializem do popolnosti razvil geslo: človek ne živi samo od kruha, temveč tudi in predvsem od alkohola.”

Historično jedrce Džuline misli odkrije: “Skratka, alkoholik je steber trdne, očetovsko strukturirane družbe. To nam zgovorno dokazujeta tudi naša preteklost in sedanjost. Od Prešerna do Cankarja so se naši najmarkantnejši možje bojevali na branikih alkoholizma. Levstiku se je omračil um zgolj zaradi pretirane abstinence.”

In za pravo umeritev z nizozemskim podružabljanjem norosti nam Džuli predloži: “Ko pijejo kmetje, delavci, poštena inteligenca in upravni aparat, se temu pravi konzumiranje alkohola kot dragocene kalorične substance. Tu gre za ohranjanje in utrjevanje družabnih in družbenih pozitivnih tradicij. Ko pa pije nepoštena inteligenca, gre tu za pijančevanje,razuzdanost, moralni razkroj, pohujševanje in kvarjenje mladine, z eno besedo, za popolno degradacijo vsakršne nravnosti v človeku in okoli njega. Toliko, da se ve, kako je tudi na vprašanje alkohola treba gledati dialektično in diferencirano.”

Sam sem nad svetlimi perspektivami alkoholne kulture defetistično obupal pred kakimi petnajstimi leti in se podal v abtinenčno odtujitev. Zato me nekako zanima, koliko mladcev rogatcev se je odločilo za nemilostno ljuti boj v luči svetlih izročil razrednega pijančevanja, kozlanja in delirija?

Morda bi k podružabljanju tovrstne žlahtne bebavosti lahko uvozili še kako analizo z razredno nam bližnjega Vzhoda.

Antoon A. Leenars je v razpravi o travmi in samomoru med domorodskim prebivalstvom na severnem polu in v Avstraliji postavil tezo, da je morda do podobnega pojava prišlo tudi v Litvi pod sovjetsko okupacijo. Za domorodno prebivalstvo je vdor kolonialistov pomenil razpad njihovega sveta. Kolonialni okupatorji bi tudi iztrebili domorodce, samo da bi se polastili njihove zemlje in bogastva. Leenars opozarja, da namen sovjetskih okupatorjev ni bil prav nič drugačen. Sovjeti so hoteli asimilirati Litovce. Leenarsa v teh primerih zanimajo dolgoročne posledice politične represije.

Značilno za domorodske družbe je, da pred kolonialno okupacijo niso bile visoko samomorilne. To je veljalo tudi za Litvo. Danes pa so vse te skupnosti obremenjene s samomori kot epidemičnim pojavom, samomorilnost je več kot petkrat večja kot med belim prebivalstvom. Kanadski raziskovalci med vzroki za samomorilnost Inuitov vidijo revščino, ločitev in izgubo otrok, dostopnost do strelnega orožja, alkoholizem, osebne in družinske zdravstvene težave, pretekle spolne in telesne zlorabe.

Toda Leenars meni, da je treba na te pojave gledati veliko bolj resno. Po njegovem gre za posledice genocida. Zgodbe, ki jih pripovedujejo Inuiti, avstralski domorodci in Litovci o svojem trpljenju pod nasiljem tuje oblasti, so zgodbe, ki so nenavadno podobne zgodbam, ki jih pripovedujejo slovenski domorodci, ki so doživeli in še doživljajo napad rdeče nadvrste. Torej bi tudi za Slovenijo lahko rekli, da je morda nenavadno visoka samomorilnost lahko posledica napada na kulturo staroselcev.

Ali v luči Džuli Šviga: razredno prefinjena alkoholna ofenziva nam kaže otipljive rezultate v razvoju nove nadvrste. Ni lahko, zdržijo le najkrepkejša jetra, le najčvrstejše ledvice so selekcijski ključ za prehod v narodno dičnost in odličnost. Kilavo pa naj odpade, ali s cirozo ali na štriku!

Teh razrednih vidikov ponorelosti in bebabosti v nizozemski Het Dolhuy seveda niso znali dobro prikazati. Nasproti Džulinemu umeščanju pijanske normalnosti med stebre nosilce nam tam nekako jamravo postavljajo vprašanje: Se zgodi normalnemu človeku? Namreč zgodi to, da stopi čez mejo normalnosti. In med vrsto portretirancev je npr. tudi Vincenc Van Gogh. In potem se skozi nekajstoletne poskuse človekovega ukvarjanja z norostjo ponavljajo številni nagovori obiskovalcu, ki skušajo z vsestranskimi nagovori različnih akterjev (duhovnikov, psihiatrov, politikov, bolnikov …) bolj vzbujati dvome kot cementirati določen prav. Skratka, namesto pijane trdnosti nam ponujajo trezno negotovost. Ne ostajajo samo pri vračanju norosti v normalno življenje, sprašujejo se tudi o tem, ali imajo tisti, ki med zahodnjake prihajajo od drugod, morda kak drug koncept normalnosti.

Take kapitalistične komplikacije imajo seveda alternativo. Lepo nas pouči Džuli Šviga o sovjetskem protiudaru: “Srečati treznega Sibirca zvečer je enako kot srečati Marsovca.” In krog lahko začnemo teči tudi za Zahodu, saj zahodno drogiranje in spogledovanje z evtanazijo ni nič manj dramatično …

Kam pa kam, mladci rogatci?

  • Share/Bookmark