Arhiv za 11. Oktober 2009

Bežimo, otroci gredo!

Nedelja, 11. oktober 2009

Nenavaden je pojav, ko slavni rdeči nadčlovek ugotovi, da ne beži samo pred kriminalisti, ampak je v nenavadni zadregi, ko se kar skrije pred celim svetom in sam pred sabo – da beži pred otroci. Pred otroci, ki so danes stari vsaj več kot šestdeset let. Ta beg slavne rdeče elite pred otroci opažamo že poldrugo desetletje. Kako je mogoče, da slavni zmagovalci bežijo pred otroci?

Vsaj dve skupini otrok sta pregnali rdeče nadljudstvo v neustavljiv drnc čez drn in strn pred zelo preprosto resnico. Otroci, ki so jim partizani pobili starše med drugo svetovno vojno, so svojo zgodbo povedali v dokumentarcu Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, otroci, ki pa jim je titoizem pobil starše po drugi svetovni vojni, pa v dokumentarcu Mirana Zupaniča Otroci s Petrička. Oba dokumentarca sta bila nagrajena, mnogo sočutnih solza se je prelilo. In tudi nemočnega škripanja z zobki in protezami ni manjkalo.

Nastopajoči v Možinovem dokumentarcu so člani študijskega krožka Moč preživetja, ki ga vodim od leta 2002. Vložili so tudi ustavno pobudo, ki ji je Ustavno sodišče pritrdilo in naložilo zakonodajalcu spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Kilavo rešitev so naši dični politike sprejeli po nekaj letih cincanja in kilavega motoviljenja.

O njej se bomo še veliko pogovarjali. Naj tudi sam prispevam k razumevanju tega kompleksa krivic.

Za uvod naj navedem nekaj utemeljitev, ki smo jih zapisali tudi v ustavni pobudi. Gre namreč za to, da pobegnemo iz rogovilaste državljansko vojne razprave in se začnemo pogovarjati o rasističnem temelju titoizma: ubiješ očeta, mater, nato pa se začneš izživljati še nad otroci. Register izzživljanja pa je bil približno takle:

Komunistična partija Slovenije je v skladu s politiko Komunistične partije Jugoslavije vzpostavila sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, na osnovi katerega so s številnimi ukrepi skušali uveljaviti partijsko določeno interpretacijo zgodovine. Ta ni zajemala samo simbolnih ukrepov in lažiranja pisanja in učenja zgodovine, ampak je neposredno prizadela predvsem sorodnike žrtev partijskega terorja. Gre za sistem partijskega rasizma, titoistične inačice apartheida. Vsi pobudniki so zaradi nasilne smrti svojcev, ki predstavlja najbolj grobo obliko vojnega nasilja, pretrpeli hude posledice tako v času njihove smrti, kot tudi v povojnem času. Kot otrokom jim je bila nasilno odvzeta možnost in pravica živeti v skupnosti s svojimi starši. Ob izgubi staršev so doživeli hudo trpljenje in težke duševne bolečine, ki so se nadaljevale tudi v povojnem času in so še vedno prisotne. Tako ali drugače je bila vsak od njih prizadet v povojnem času. Prav tako kot oni so bili prizadeti tisoči njihovih vrstnikov.

1) Nepokopani starši in žalovanjska motnja

V še posebej veliki meri so prisotne pri tistih pobudnikih, ki še vedno niso uspeli najti groba svojih staršev in na ta način vzpostaviti normalen pietetni odnos do mrtvih staršev v smislu pravice spomina na mrtve.

Svojci niti nismo upali iskati posmrtnih ostankov svojih ubitih. Tisti, ki so, so naleteli na velike težave pri oblasteh. Zato ni čudno, da so nekateri pobudniki prekopali svoje starše šele po osamosvojitvi Slovenije.

Storilci so praviloma storili vse, da bi kraje, kjer so zagrebli oz. pustili ležati posmrtne ostanke svojih žrtev, prikrili svojcem. Zato je bilo večino primerov iskanja zamolčanih grobov neuspešnih.

Bolečina, da svojih najbližjih nimaš pokopanih v skladu z običaji in vero, je ena travmatskih stisk, ki s starostjo narašča. To na pričajo boleče izkušnje pobudnikov. Značilna je izjava pobudnice Marije Logar: „B’l si star, b’l te bremeni, kj’h nimaš tam, kjer bi mogl bit.“ Mnogi ne vedo za kraj, kjer se nahajajo posmrtni ostanki svojcev. Zato svojcev ne morejo pokopati in jim s tem zagotoviti njihovo pravico do osebnega dostojanstva, zlasti pravico do groba, in osebnostnih pravic (pietetnega odnosa do svojcev kot dela pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), ki jih zagotavljata 34. in 35. člen Ustave RS. Glede na dejstvo, da se posmrtni ostanki svojcev nahajajo na neznanih in s tem na neoznačenih mestih, ki niso grobovi, je njihova človekova pravica do osebnega dostojanstva, ki jo uživajo tudi kot pokojniki, še naprej kršena.

2) Materialna oškodovanost

Uboju je običajno sledila še zaplemba premične imovine. Tako so partizani in njihovi sodelavci povsem spraznili mnoge hiše. Po vojni so zaplenili še nepremično premoženje umorjenih.

Najhujša materialna izguba je bila seveda izguba skrbnikov. Zaradi partijske obsodbe ubitih svojci niso imeli pravice do državnih pomoči.

3) Poslabšan socialni položaj

Zaradi politike partijskega rasizma so se pobudniki v partijskem kastnem sistemu znašli na zaničevanem dnu. Če upoštevamo, da so bili mnogi pred vojno pripadniki meščanskega stanu, po vojni pa so se znašli v partijsko diskriminirani in zatirani kategoriji “notranjih sovražnikov”, to pomeni hudo izgubo družbenega statusa.

4) Kratene pravice do šolanja in službenega napredovanja

Pobudniki v 2. Jugoslaviji niso imeli enakopravnih možnosti za šolanje (niso dobili štipendij), zaposlitev in službeno napredovanje.

5) Brezupen boj za pravico, za človekovo dostojanstvo in čast

Pobudniki so bili zaznamovani ves povojni čas, saj je bilo omalovaževana naša čast in dobro družinsko ime. V sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ki je temeljil prav na odrekanju naših pravic, da bi starše pokopali, jim vrnili dobro ime in dosegli povrnitev prizadejane škode, ni bilo mogoče prebiti sistemskih blokad, ki so jih vzdrževali politika, sodstvo in represivni organi. Boj ovdovelih, sinov in hčera ter celo tretje generacije za čast in pravico je bil in je marsikdaj še obsojen na neuspeh.

6) Žalitve in zasramovanja

Pobudniki so tako ali drugače doživeli žalitve in zasramovanja zaradi usode naših najbližjih. Tako so bili izpostavljeni in tudi fizično napadeni v šolah in od vrstnikov, v lokalnem okolju in na delovnem mestu.

  • Share/Bookmark