Arhiv za 17. Oktober 2009

Komunaci

Sobota, 17. oktober 2009

Z Andrejo Valič, direktorico Študijskega centra za narodno spravo sva bila kot predstavnika Slovenije povabljena na mednarodno konferenco z naslovom Evropa sedemdeset let po paktu Molotov-Ribbentrop.

Konferenca je bila nadaljevanje evropskih prizadevanj ne za revizijo, ampak za normalizacijo evropskega zgodovinskega spomina. Pomembno za slovensko javnost je, da so nastopajoči kot pionirski dogodek v tem procesu večkrat omenili konferenco o zločinih totalitarnih režimov, ki je bila organizirana prav tako v Bruslju aprila 2008 pod slovenskim predsedovanjem Svetu EU in s sodelovanjem Evropske komisije. Slovenija je s tem postavila pomemben most za dialog med evropskih Zahodom in Vzhodom, za kritično soočenje med demokracijo in totalitarizmi.

Zbornik Crimes Committed by the Totalitarian Regimes z impozantno slovensko udeležbo je na ogled na medmrežju.

Tokratni posvet je bil na politično veliko višji ravni kot zgoraj omenjeni, saj so bili soorganizatorji Evropski parlament in komisija, parlamenti baltskih držav, švedsko predsedstvo svetu EU. To je tudi razumljivo, saj je evropski proces kritičnega preseganja zločinske totalitarne dediščine v dobrem letu izredno napredoval – omenimo le Praško izjavo, obsodbo totalitarnih sistemov in posebej pakta Hitler–Stalin v evropskem parlamentu, OVSE itd. Prav tako so specializirane strokovne ustanove pripravile vrsto konferenc, srečanj …

Nekaj uvodne intonacije konferenci so dali izbrani odlomki iz filma Sovjetska zgodba, ki ga je predvajala tudi slovenska nacionalna televizija: o skupnem interesu stalinizma in nacionalsocializma za uničenje starega reda v Evropi, o Stalinu kot iniciatorju tajnih protokolov k paktu s Hitlerjem, o sodelovanju obeh tajnih političnih policij …

Nato je Jerzy Busek, predsednik evropskega parlamenta, uvodoma poudaril, da gre za izredno konferenco v spomin na usoden dogodek, morda celo najbolj usoden v zadnjih tisoč letih: “communazi” pakt, kot ga je ob podpisu označil Times.

Ne samo Busek, tudi drugi govorniki so poudarjali, da je najbolj oprijemljiva posledica pakta sovjetska okupacija Vzhodne Evrope, ki se je končala šele z odhodi sovjetskih vojakov iz okupiranih držav. Kazimierz Woycicki ocenjuje, da v drugi svetovni vojni in po njej ne gre za konflikt med dvema, ampak med tremi: med demokracijo in dvema totalitarizmoma.

Predstavnice in predstavniki baltskih parlamentov/vlad so med drugim poudarili, da je zgodovina res stvar zgodovinarjev, toda pravičnost je politična odgovornost in zato je zgodovina tudi politična. Zato naj tiranijam ne sodi le zgodovina, ampak tudi politiki, moralna in politična modrost. Zato naj skupni evropski pristop omogoči boljše razumevanje zgodovine od pakta H-S do padca berlinskega zidu. Naj bo vidno trpljenje, ki ga povzročajo totalitarni režimi. Naj to kritično soočanje s totalitarizmi uveljavlja mir, človekove pravice in vladavino prava.

O usodni evropski delitvi je govorila tudi Maria Asenius, švedska državna sekretarka. O delitvi Evrope, ki na eni strani razvija svobodo, demokracijo, razum, po drugi strani pa tone v fašizem, nacionalsocializem, komunizem. Zgodovinski seštevek pokaže, da je večina totalitarnih sistemov propadla, da je bil liberalni red ekonomsko, politično, kulturno superioren. Prav zato je potrebno ohranjati zavest o zločinih. Sama kot poseben opomin v svoji šatulji za nakit hrani košček berlinskega zidu.

Hans Gert Pöttering, evropski parlamentarec, prej predsedujoči evropskemu parlamentu, je napovedal gradnjo hiše evropske zgodovine v Bruslju, Jacques Barrot, podpredsednik evropske komisije, pa je povedal, da je komisija sprejela nadaljnjo obravnavo travmatskih poglavij evropske zgodovine v svoj program. Da ni dovolj le materialna solidarnost, da naj Evropa postane tudi “communion of souls”, občestv duš. Prioritetna cilja sta iskanje zgodovinske resnice, odpiranje arhivov in pa dvig zavedanja – zavest o trpljenju v totalitarizmih dviguje spoštovanje človeškega življenja. Naj še enkrat omenim, da je tudi Barrot poudaril, da so prav pod slovenskim predsedovanjem evropske ustanove sprejele ta problemski sklop v svoj program.

Naj se nekolikanj vrnem v ljube mi slovenske loge. Ko sem pred časom opozoril milega mi kolego Boža Repeta, da je ropotanje čez evropsko soočanje s totalitarno dediščino opredeljevanje za tisti del Evrope, ki brani stalinistično logiko agresivnega napada na temelje razsvetljenske evropske civilizacije, prostalinistično, se je nemilo razhudil. Pa vendar je nekako vedno bolj nazorno vidno, da je bila tudi Slovenija/Jugoslavija produkt logike, ki je bila postavljena s paktom HS in nato adaptirana v kupčevanju med Stalinom in zahodnimi zavezniki. To logiko tega pakta je branil sam Josip Broz Tito, ki se je še leta 1943 intenzivno pogajal s Hitlerjem. In temeljni cilj paktiranja Stalin-Tito je bilo preprečenje izkrcanja zahodnih zaveznikov na Balkanu. Zato vsi tisti, ki napadajo evropsko soočenje s totalitarno dediščino, usmerjajo svoj kompas proti Moskvi, kjer so sprejeli obvezne smernice o tem, kako je treba ohranjati stalinistično imperialno dediščino. Skratka, branitelji imperialnega titoizma v Sloveniji počnejo prav to, kar počnejo njihovi dediščinski zavezniki v Moskvi.

  • Share/Bookmark