Arhiv za 21. Oktober 2009

Hop-hop v novi razred

Sreda, 21. oktober 2009

Ljubo bralstvo, letošnje leto z gospo soprogo praznujemo petnajstletnico moje abstinence. Seveda vam bom o nekaterih bilančnih zgodbah še poročal. Vendar vzporedno z užitki in presenečenji treznosti se je dogajal dolgi tranzicijski prehod, ki ga v različnih perspektivah premlevamo tudi v našem dopisovanju.

Ko spremljamo obupno mlatenje prazne anti- in protototalitarne slame v slovenskem zakonodajnem domu, nam je lahko vedno bolj jasno, da je tako podrkavanje (smučar je elegantno podrkal po strmini, je zapisal dični ujec Tuma v svojem Alpinizmu) posledica tega, da nam nihče ne gleda pod prste. Evroterapija pa se nas tako malo dotakne, ker se nam zdi, da smo tako skriti pred svetom, da lahko zganjamo svoja pobalinstva in repenčenja kar najbolj svojevoljno je mogoče.

Če malce namignem na alkoholizem z moške perspektive, je razmeroma jasno, da je rešitev komaj možna, če dame ne zaropotajo in alkoholika ne postavijo pred zid z ultimativnimi zahtevami. Očitno bo tudi naša ideološka zasvojenost komaj kako drugače rešljiva. Kritično ogledalo nam na eni strani postavljajo nova in nova dokazna dejstva, po drugi strani pa se odpirajo tudi svetovna obzorja.

Ne samo obzorja sodobnosti, ampak tudi obzorja preteklosti. Planke tabujev in politično-policijske kontrole, ki jih je vzpostavil titoizem, so nam onemogočale vsak stik s kulturo kritike titoizma, ki se je razvijala na demokratičnem Zahodu. Eno takih knjig je napisal Nenad D. Popović: Yugoslavia – The New Class in Crisis (New York 1968), z uvodom Karla L. Rankina, ameriškega ambasadorja v Jugoslaviji (1958-1961) in na Kitajskem (1953-1957). Popović je bil visok funkcionar jugoslovanskega zunanjega ministrstva, viceguverner jugoslovanske Narodne banke, dejaven tudi v mednarodnih financah. Ko je v letih 1950-1952 delal v Mednarodnem denarnem fondu in spoznaval ekonomiko zahodnih, evropskih in komunističnih družb, je ugotovil, da je v nasprotju z Leninovimi prerokbami in jugoslovansko propagando na Zahodu zagotovljenih več človekovih pravic in višji standard bivanja. Na Zahod je pobegnil leta 1961.

Knjiga o krizi novega razreda v Jugoslaviji je uvedena z napovedjo, da je v zadnjih petindvajsetih letih izkoriščevalni “novi razred” prevzel oblast v Jugoslaviji – moderni komunistični državi, v kateri bi se po Marxu kaj takega ne bi smelo zgoditi. V tristopenjski metamorfozi moči – od komunistične partije do Tita in od njega na novi razred – se je zgodilo, da so v sistem vgrajene tenzije prebile površino “monolitnega” političnega sistema. V ortodoksno “brezrazredni” komunistični družbi se je razvil razredni element, ki si je podredil partijo in s tem ustvaril revolucionarni položaj, ki sam povzroča svojevrsten konflikt.

Ko spremlja razvoj in rast novega razreda, Popović z marksistično terminologijo pokaže, kako tedanje jugoslovanske politike, posebno negotovo polje ekonomije, vsebujejo prvine razkroja. Avtor kritično raziskuje jugoslovanski komunizem in dokazuje, da različne reforme in reorganizacije skupaj z intenzivno industrializacijo oblikujejo nasprotja same sebi.

Izraz “novi razred” je formalno definiral Milovan Djilas leta 1957. Popović odkriva nove razsežnosti te posebne socialne strukture tako z empiričnimi analizami kot osebnimi izkušnjami. Avtor opazuje preobrazbo revolucionarjev v parazite, idealiste pokvarita oportunizem in pohlep, jugoslovanski državljani se odtujijo drug drugemu. S posebej osvetljenimi primeri Popović dokazuje svojo teorijo, da je kriza v Titovi diktaturi in v novem razredu posledica neizogibnih trendov družbenih sprememb, moralnega razkroja in ekonomskega zapravljanja.

Tako, ljubo bralstvo, upam, da vas je teh nekaj misli spodbodlo, da boste šli iskat tisti izvod knjige, ki je v slovenskih knjižnicah.

  • Share/Bookmark