Arhiv za 27. Oktober 2009

Huda jama Katin

Torek, 27. oktober 2009

Andrzeju Wajdi so v Katinu ubili očeta, oficirja Jakuba Wajdo. Wajda je posnel film o Katinu in napisal tudi knjigo tako o snemanju filma kot o svojih motivih zanj.

Poudarja, da so osrednja tema filma o Katinu skrivnosti in laži, ki so se širile o masakru: Katin je bil dolga leta tabu in najvišji “preizkus zvestobe Sovjetski zvezi”. Dokumenti, ki so jih razkrili ruski voditelji, danes dokazujejo, da je ukaz o likvidaciji poljskih oficirjev podpisal sam Stalin. Zato je za Waydo osrednja pripoved filma ne tista o umorjenih oficirjih, ampak o njihovih družinah, ki se sprašujejo: “Zakaj?” Na to vprašanje nimajo razumnega odgovora.

Zaradi tega je za Waydo film o Katinu zgodba o družinah, ki jih je za vedno raztrgalo, o veliki prevari, o okrutni resnici. To je film o trpljenju posameznikov in ne o vseprisotni politiki. Zato se je Wajda izogibal vprašanjem, na katera je že odgovorjeno in pričaral podobe, ki imajo veliko večjo čustveno težo. Anino vedenje Wajdo spominja na njegovo mater Anielo: nikoli se ni sprijaznila z dejstvom, da se oče ne bo nikoli vrnil z vojne, nikoli ni nehala iskati tudi najmanjših znamenj, ki bi potrdila njeno upanje.

Zato je Wajda napisal scenarij kot osebno zgodbo. V njej heroji niso moški, ki umirajo, ampak ženske, ki čakajo, ki upajo vsak dan, vsak trenutek, ki preživijo trpljenje in pričakovanje vrnitve. Naj bo to upanje pripoved filma – zveste in stanovitne v skoraj trdnem upanju, da je dovolj, da odprejo vrata in tam bo stal – mož in oče!

V kronologiji spremljamo osupljive sovjetske finte, ko so več kot pet desetletij skušali naprtiti katinski zločin nacistom. Na sojenju Hitlerjevi Nemčiji v Nürnbergu je polkovnik Pokrovski februarja 1946 obtožil Nemčijo množičnega umora poljskih vojnih ujetnikov v Katinskem gozdu pri Smolensku.

Ali ni to nekako znano? Ali ni Katin nekje blizu Hude jame? Tudi v rovu sv. Barbare v Hudi jami so zaprli skrivnost s štiristo kubičnimi metri in več kot desetimi pregradami v stometrskem zamašku. In potem je bil pred pregrado pograbljen pesek, ki je mimoidoče rudarje uklanjal v strahospoštovanje molka in laži. Ali se Janez Stanovnik ne obnaša kot sovjetski varuhi tabuja, ko je letos ob odkritju skrivnosti Hude jame razglasil, da so umorjeni v Hudi jami žrtve Jalte, Churchilla in Roosevelta? Pa po sklepih jaltske konference Jugoslovanov ne bi smeli vračati Titu in umorjene v Hudi Jami so umorili Titovi.

Če je odziv varuhov tabuja ob Hudi jami nenavadno podoben stalinskemu, pa je tudi upor zvestobe in upanje podoben Wajdinemu. Iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Srbije, Črne gore so kapljala vprašanja, tipanja, upajoča ugibanja, ali je njihov oče, ded morda žrtev Hude jame. Osebna vprašanja, družinske drame. Tiste, ki čakajo zapisa, umetniške upodobitve.

Wajda ocenjuje, da med artističnimi odzivi na katinski zločin nekaj več pomenita le ena pesem in ena skladba. Nekam skromna bera za velik zločin in velik narod? Totalitarni tabuji ubijajo ne samo ljudi, ampak zatirajo tudi njihovo človečnost, ustvarjalnost, sočutje, solidarnost.

Zato sem vesel, da vas lahko povabim na razstavo slik, ki jih v Muzeju novejše zgodovine Slovenije razstavlja Peter Štrovs. Podobe, ki nam spodmaknejo samoumevnost razumevanja sveta. Med podobami je tudi serija ovc na platnu. In med njimi naj omenim ovčki kot Titova pionirčka, ki se žogata na zeleni tratici. Pod zeleno tratico pa hudojamska zloženka prav tako titovske koščene sledi. Splača se videti!

  • Share/Bookmark