Arhiv za November, 2009

Le vkup le vkup uboga gmajna

Nedelja, 29. november 2009

Socializem naj bi bil solidarnost s trpečimi, ubogimi, poraženimi …

Zato bi pričakoval, da bi med prvake slovenske rezistence proti krivični in nasilni oblasti šteli tudi Jožeta Pučnika. Bil je eden redkih, ki se je postavil za nesrečno kmečko ljudstvo, za katerega je bilo prvo desetletje in še kako leto po drugi svetovni vojni tragično in katastrofalno.

Ko bomo priznali junaštvo upornikov proti titoističnemu državnemu terorizmu, se bomo lahko pogovarjali o bolj socialistični prihodnosti Slovenije.

Naj navedem odlomek iz Pučnikovega besedila O dilemah našega kmetijstva, ki je bilo objavljeno v reviji Perspektive, št. 33-34, 1964:

»Posredna (davki, obvezna oddaja, idejnopolitični pritisk in represije) in neposredna kampanja za kolektivizacijo kmetijstva sta se lotili reševanja kmetijstva pravzaprav uničevalno; začeli sta razbijati kmetov odnos do zemlje, ki je bil zaradi občutja socialne nezasedenosti in ekonomskega pritiska izredno močno čustveno fundiran. Od tod vzdušje obupa in popolne brezperspektivnosti, ki se je tako močno razmahnilo v času te kampanje. Od tod tudi odločni in marsikje skrajno trmasti odpor kmetov.

Kmet ima določno izoblikovane kriterije za to, kaj je po njegovih načelih krivično in kaj pravično. V okviru teh pojmov dobrega in zlega je kmet predstavljal tisti sloj, ki je vedno imel najmanjši odstotek delinkvence. Tudi odnos do državne oblasti je bil že od nekdaj predvsem boječe spoštljiv. Upiral se je le takrat, kadar je čutil, da se nekaj dogaja proti ustaljenim, priznanim in tudi pravičnim normam. Kmetovo uporništvo se je skoraj vedno gibalo v okviru boja za določila v napisanem in nenapisanem urbarju, torej za »staro pravdo«. Kadar kmet ni prizadet v teh temeljnih resnicah svojega življenja, ga je skrajno težko pripraviti do odpora ali celo upora proti oblasti.

Obdobje forsiranega ustanavljanja zadrug je kmet doživljal izrazito drugače. Kmetje so odhajali v zapor zaradi neporavnane obvezne oddaje ali nedovoljenega zakola, ne da bi se pri tem čutili delinkvente. Enako je veljalo za »črno prodajo« živil. Za kmeta je veljala ena sama logika: ker ni dobil nujno potrebnih industrijskih izdelkov, ki jih je potreboval v gospodarstvu, jih je skušal dobiti v zameno za živila. Kmetovi konflikti z oblastjo so se odvijali na gospodarskem terenu, in brezobzirnosti terenskih aktivistov, ki so v očeh kmeta in tudi v lastnih očeh reprezentirali oblast, je sledila tudi dobršna mera kmetove zavestne brezobzirnosti. Vse besede o splošnodružbenih potrebah in težavah s prehrano v mestih so zato naletele na gluha ušesa, saj je kmet doživljal lastno nujnost, svoje lastne potrebe. Zato je represivne ukrepe oblasti doživljal kot čisto represijo, ki ga je po eni strani odvezovala od tradicionalne in formalne lojalnosti, po drugi strani pa je znatno razrahljala njegov svet moralnih vrednot. Edino to nam more pojasniti, zakaj je bivanje v zaporu (zaradi obvezne oddaje, črne trgovine, črnih zakolov in v zvezi z zadrugo), ki je bilo v kmetovih očeh že od nekdaj nekaj sramotnega, zdaj izgubilo pečat sramote in obsojanja ter postalo mrzka objektivna nujnost, nad katero je sicer preklinjal, a je bil pred njo brez obrambe, kakor pred točo, slano in sušo. Ni čuda, da je ob takem doživljanju družbe drsel v delinkvenco glede na svoje tradicionalne norme in postal uporen do oblasti in oblastnih predpisov, vršil prepovedane zakole, se spuščal v črno trgovino ter ponekod celo zmanjšal svoje napore pri obdelovanju zemlje in smotrnem gospodarjenju.«

Posledica: Perspektive so ukinili, Jože Pučnik je bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen.

  • Share/Bookmark

Stalinizem

Četrtek, 26. november 2009

Marjan Brodar, rojen 6. septembra 1927, je bil domobranec, vrnjen iz Koroške. Izpuščen je bil po amnestiji v avgustu 1945, potem se je skrival pred ponovno aretacijo. Leta 1946 je pobegnil v Avstrijo. Nekajkrat se je ilegalno vrnil v Slovenijo. Ustrelil se je pred zajetjem, 2. maja 1948, v Šenčurju.

Skupina, v kateri se je Marjan Brodar vračal v Avstrijo, je 30. aprila 1948 pri Kranjski Gori padla v zasedo. Franc Jagodic je bil ubit, Marjan Brodar je pobegnil. Začel se je lov nanj; zasledovalci, 180 vojakov in oznovci, so zaslišali in zlomili nekaj ljudi. Brodarja so dobili pri Kristančevih, v Šenčurju, 2. maja 1948 – ustrelil se je pred zajetjem.

Preiskovalci so brez trdnih dokazov domnevali, da sta Brodar in Jagodic 27. aprila 1948 v Bizoviku sodelovala pri umoru poslanca in funkcionarja Frenka Mojšerca. Zato so z vso ihto lovili njune sodelavce in jih izredno strogo kaznovali.

Po še nepopolnih podatkih so zaradi zvez z ilegalno skupino, ki so jo sestavljali Brodar in še nekaj Gorenjcev, aretirali več kot sto oseb. Nekaj so jih prisilili k sodelovanju, nekaj izpustili. Več kot šestdeset so jih obsodili, od tega pet na smrt, štiri smrtne kazni so tudi izvršili, dva na dosmrtno ječo, ostale pa na več kot tristo let zapora. V zaporih so preživeli več kot stoletje. Nekaj družinam so zaplenili domačije. Nekaj oseb je pred preiskavo pobegnilo v tujino.

Omenimo usodo družine, ki so ji leta 1942 partizani umorili očeta, mama je umrla leta 1943, ostalo je sedem otrok. Eden je po vojni pobegnil na Koroško. Zaradi zvez z Brodarjem in drugimi ilegalci so druge aretirali in tri sestre in brata obsodili na 45 let zapora, dva brata so poslali v poboljševalnico.

Drakonsko kazen je doživel dijak, ki so teden dni po aretaciji brez dokazov obsodili na 17 let zapora, odsedel jih je šest.

Po osamosvojitvi Slovenije so bile krivične sodbe na teh zrežiranih procesih razveljavljene, žrtve so lahko uveljavljale tudi pravice po Zakonu o denacionalizaciji in Zakonu o popravi krivic. Mnogi teh možnosti še niso izkoristili.

Drobna skica iz povojnih časov nas popelje v čase trdega slovenskega in jugoslovanskega stalinizma. To je bil čas, v katerem je Josip Broz Tito prekosil svojega učitelja Stalina. Resnica o tem času se počasi odkriva tudi z raziskavami v nekdanjih bratskih republikah. Tako je Srđan Cvetković v Srbiji objavil nekaj zanimivih besedil. Po njegovem je bilo v zaporih v Jugoslaviji v letih 1944 – 1985 okoli 1,3 milijona zapornikov. Dinamiko terorja nam ilustrirajo podatki o smrtnih kaznih: v letih 1944/1945 jih je bilo okoli 6.000, v letih 1946-1951 okoli 2.000, v letih 1952-1958 okoli 180, v letih 1960-1973 41 in v letih 1973 – 1977 25. Ob tem pa ocenjuje, da je bilo v letih 1944 – 1946 brez obsodb ubitih okoli 180.000 ljudi.

  • Share/Bookmark

Socializem in uši

Ponedeljek, 23. november 2009

V petek in soboto prireja fakulteta za turistične študije strokovni posvet dedišcina socializma v turizmu. Če preletimo program posveta, potem dobimo občutek, da je edina dediščina socializma dediščina stalinistične revolucije in samoupravne utopije. Govorilo naj bi se namreč samo o dediščini titoizma. Sam sem prijavil prispevek o muzeji, spomenikih in spomeniških območjih titoizma. Uvodoma pa se bom vprašal: ali je dediščina titoizma edina socialistična dediščina?

Začnimo z Janezom Brodarjem (rojen 1. 7. 1885 v Hrastju pri Kranju, umrl 22. marca 1969 v Špitalu ob Dravi). V prvi Jugoslaviji je bil eden vodilnih članov Slovenske ljudske stranke, poslanec in senator v jugoslovanskem parlamentu. Vodil je Kmečko zvezo z okoli 80.000 člani leta 1940. Po partizanskem atentatu se je leta 1942 umaknil na Dunaj. Po vrnitvi leta 1944 je bil predsednik odbora Slovenske ljudske stranke za Gorenjsko. Po vojni je z ženo pobegnil na Koroško. Od tam sta se leta 1949 preselila v ZDA. Leta 1958 sta se vrnila v Avstrijo. O družinski drami Brodarjevih več v naslednjem spisu.

»Ob tej priliki sem si tudi zabeležil moje razloge, zakaj sem se odločil proti komunizmu in njegovi ideologiji. (Da si ga nisem sovražil.)

1.) Z kulturnih razlogov, ker je vzgoja preveč materijalistična in brezverska, kar za človeško družbo doprinaša le zlo.

2.) Z življenjskih – gospodarskih – razlogov, ker ukinja vsako zasebno lastnino, katera je po mojem preudarku najboljša, najsvobodnejša in najcenejša gonilna sila za izrabo človeških sil, v korist družine, naroda in sploh človeške družbe.

3.) Nadomestilo za izrabo človeških sil, preostaja le še, sila nadzorstva z različnimi kaznimi, katera ukinja svobodo človeka, doprinaša korupcijo, tatvine in silno podražitev upravnega aparata.

4.) Za dosego svojega cilja gre komunizem brezobzirna pota, ne glede na žrtve naroda in njihove imovine, zato ga nobeden pošten in pameten človek ne more odobravati.«

Da so bili Brodarji socialno čuteči in solidarni, pa nam prav tako povedo njegovi spomini:

“O smrti očetovi je takratni Domoljub objavil članek z naslovom ‘Umrl je oče revežev’. Dal ga je objaviti takratni šenčurski župnik, g. Kukl. Oče je res zaslužil ta naslov, vsaj je bil pravi samaritan in redek slučaj, da zvečer ne bi bilo nobenega siromaka za prenočišče, mnogokrat pa po več. Gospodinja je vedno vprašala služinčad, še predno je dala kuhati večerjo, koliko jih prenočuje? Nobenega se ni odklonilo, pa če tudi jih je bilo do 10 ali še več in vsi dobili hrano zvečer in zjutraj, kot domača družina. V zimskem času so siromaki radi posedali v hiši ob veliki krušni peči in se greli. Mnogi med njimi so imeli uši in jih večkrat dobila tudi domača družina, približno 2x do 3x eno zimo. Ako so kmalu ob početku opazili prvi, ko so dobili uši, so se kmalu odpravile, ako so se pa izlezle skoro na vso družino, je pa bilo parjenje oblek velik čeber in tako uničili. Siromaki z cele Gorenske so nam bili po večini že znani in vedeli tudi, kateri imajo uši in mnogim takim jim uši tudi uničevali na ta način, da so se v hlevu slekli, obleko pa moje sestre dale na perilo in potem v vročo peč in tako poginile. Večkrat se tudi primerilo, da je bila obleka slaba ali še malo pokvarila, dali potem drugo domačo obleko.

Ko smo otroci dorasli, nam je oče dajal lepe nauke in ki naj služi tale primer. Bilo je eno nedeljo zvečer, ko pride v hišo siromak, po imenu Grabnarjov Janez in se vsede k topli peči (bil je zimski čas). Oče je bral za mizo časopis, jaz in moja sestra prideva v hišo in ko ga sestra ugleda, reče očetu; oh oče, recite mu no, naj gre v hlev, če ne bomo zopet dobili uši. (Znan nam je bil, da je imel uši.) Oče jo pogleda in reče: Franca, Franca, revež trpi z revščino. To jo je tako presunilo, da je odšla v vežo in se jokala.”

Ali ni to primerna protiutež Titovim vilam in loviščem, viskiju in cigaram, ubijanju in zatiranju?

  • Share/Bookmark