Arhiv za 23. November 2009

Socializem in uši

Ponedeljek, 23. november 2009

V petek in soboto prireja fakulteta za turistične študije strokovni posvet dedišcina socializma v turizmu. Če preletimo program posveta, potem dobimo občutek, da je edina dediščina socializma dediščina stalinistične revolucije in samoupravne utopije. Govorilo naj bi se namreč samo o dediščini titoizma. Sam sem prijavil prispevek o muzeji, spomenikih in spomeniških območjih titoizma. Uvodoma pa se bom vprašal: ali je dediščina titoizma edina socialistična dediščina?

Začnimo z Janezom Brodarjem (rojen 1. 7. 1885 v Hrastju pri Kranju, umrl 22. marca 1969 v Špitalu ob Dravi). V prvi Jugoslaviji je bil eden vodilnih članov Slovenske ljudske stranke, poslanec in senator v jugoslovanskem parlamentu. Vodil je Kmečko zvezo z okoli 80.000 člani leta 1940. Po partizanskem atentatu se je leta 1942 umaknil na Dunaj. Po vrnitvi leta 1944 je bil predsednik odbora Slovenske ljudske stranke za Gorenjsko. Po vojni je z ženo pobegnil na Koroško. Od tam sta se leta 1949 preselila v ZDA. Leta 1958 sta se vrnila v Avstrijo. O družinski drami Brodarjevih več v naslednjem spisu.

»Ob tej priliki sem si tudi zabeležil moje razloge, zakaj sem se odločil proti komunizmu in njegovi ideologiji. (Da si ga nisem sovražil.)

1.) Z kulturnih razlogov, ker je vzgoja preveč materijalistična in brezverska, kar za človeško družbo doprinaša le zlo.

2.) Z življenjskih – gospodarskih – razlogov, ker ukinja vsako zasebno lastnino, katera je po mojem preudarku najboljša, najsvobodnejša in najcenejša gonilna sila za izrabo človeških sil, v korist družine, naroda in sploh človeške družbe.

3.) Nadomestilo za izrabo človeških sil, preostaja le še, sila nadzorstva z različnimi kaznimi, katera ukinja svobodo človeka, doprinaša korupcijo, tatvine in silno podražitev upravnega aparata.

4.) Za dosego svojega cilja gre komunizem brezobzirna pota, ne glede na žrtve naroda in njihove imovine, zato ga nobeden pošten in pameten človek ne more odobravati.«

Da so bili Brodarji socialno čuteči in solidarni, pa nam prav tako povedo njegovi spomini:

“O smrti očetovi je takratni Domoljub objavil članek z naslovom ‘Umrl je oče revežev’. Dal ga je objaviti takratni šenčurski župnik, g. Kukl. Oče je res zaslužil ta naslov, vsaj je bil pravi samaritan in redek slučaj, da zvečer ne bi bilo nobenega siromaka za prenočišče, mnogokrat pa po več. Gospodinja je vedno vprašala služinčad, še predno je dala kuhati večerjo, koliko jih prenočuje? Nobenega se ni odklonilo, pa če tudi jih je bilo do 10 ali še več in vsi dobili hrano zvečer in zjutraj, kot domača družina. V zimskem času so siromaki radi posedali v hiši ob veliki krušni peči in se greli. Mnogi med njimi so imeli uši in jih večkrat dobila tudi domača družina, približno 2x do 3x eno zimo. Ako so kmalu ob početku opazili prvi, ko so dobili uši, so se kmalu odpravile, ako so se pa izlezle skoro na vso družino, je pa bilo parjenje oblek velik čeber in tako uničili. Siromaki z cele Gorenske so nam bili po večini že znani in vedeli tudi, kateri imajo uši in mnogim takim jim uši tudi uničevali na ta način, da so se v hlevu slekli, obleko pa moje sestre dale na perilo in potem v vročo peč in tako poginile. Večkrat se tudi primerilo, da je bila obleka slaba ali še malo pokvarila, dali potem drugo domačo obleko.

Ko smo otroci dorasli, nam je oče dajal lepe nauke in ki naj služi tale primer. Bilo je eno nedeljo zvečer, ko pride v hišo siromak, po imenu Grabnarjov Janez in se vsede k topli peči (bil je zimski čas). Oče je bral za mizo časopis, jaz in moja sestra prideva v hišo in ko ga sestra ugleda, reče očetu; oh oče, recite mu no, naj gre v hlev, če ne bomo zopet dobili uši. (Znan nam je bil, da je imel uši.) Oče jo pogleda in reče: Franca, Franca, revež trpi z revščino. To jo je tako presunilo, da je odšla v vežo in se jokala.”

Ali ni to primerna protiutež Titovim vilam in loviščem, viskiju in cigaram, ubijanju in zatiranju?

  • Share/Bookmark