Stalinizem

Četrtek, 26. november 2009

Marjan Brodar, rojen 6. septembra 1927, je bil domobranec, vrnjen iz Koroške. Izpuščen je bil po amnestiji v avgustu 1945, potem se je skrival pred ponovno aretacijo. Leta 1946 je pobegnil v Avstrijo. Nekajkrat se je ilegalno vrnil v Slovenijo. Ustrelil se je pred zajetjem, 2. maja 1948, v Šenčurju.

Skupina, v kateri se je Marjan Brodar vračal v Avstrijo, je 30. aprila 1948 pri Kranjski Gori padla v zasedo. Franc Jagodic je bil ubit, Marjan Brodar je pobegnil. Začel se je lov nanj; zasledovalci, 180 vojakov in oznovci, so zaslišali in zlomili nekaj ljudi. Brodarja so dobili pri Kristančevih, v Šenčurju, 2. maja 1948 – ustrelil se je pred zajetjem.

Preiskovalci so brez trdnih dokazov domnevali, da sta Brodar in Jagodic 27. aprila 1948 v Bizoviku sodelovala pri umoru poslanca in funkcionarja Frenka Mojšerca. Zato so z vso ihto lovili njune sodelavce in jih izredno strogo kaznovali.

Po še nepopolnih podatkih so zaradi zvez z ilegalno skupino, ki so jo sestavljali Brodar in še nekaj Gorenjcev, aretirali več kot sto oseb. Nekaj so jih prisilili k sodelovanju, nekaj izpustili. Več kot šestdeset so jih obsodili, od tega pet na smrt, štiri smrtne kazni so tudi izvršili, dva na dosmrtno ječo, ostale pa na več kot tristo let zapora. V zaporih so preživeli več kot stoletje. Nekaj družinam so zaplenili domačije. Nekaj oseb je pred preiskavo pobegnilo v tujino.

Omenimo usodo družine, ki so ji leta 1942 partizani umorili očeta, mama je umrla leta 1943, ostalo je sedem otrok. Eden je po vojni pobegnil na Koroško. Zaradi zvez z Brodarjem in drugimi ilegalci so druge aretirali in tri sestre in brata obsodili na 45 let zapora, dva brata so poslali v poboljševalnico.

Drakonsko kazen je doživel dijak, ki so teden dni po aretaciji brez dokazov obsodili na 17 let zapora, odsedel jih je šest.

Po osamosvojitvi Slovenije so bile krivične sodbe na teh zrežiranih procesih razveljavljene, žrtve so lahko uveljavljale tudi pravice po Zakonu o denacionalizaciji in Zakonu o popravi krivic. Mnogi teh možnosti še niso izkoristili.

Drobna skica iz povojnih časov nas popelje v čase trdega slovenskega in jugoslovanskega stalinizma. To je bil čas, v katerem je Josip Broz Tito prekosil svojega učitelja Stalina. Resnica o tem času se počasi odkriva tudi z raziskavami v nekdanjih bratskih republikah. Tako je Srđan Cvetković v Srbiji objavil nekaj zanimivih besedil. Po njegovem je bilo v zaporih v Jugoslaviji v letih 1944 – 1985 okoli 1,3 milijona zapornikov. Dinamiko terorja nam ilustrirajo podatki o smrtnih kaznih: v letih 1944/1945 jih je bilo okoli 6.000, v letih 1946-1951 okoli 2.000, v letih 1952-1958 okoli 180, v letih 1960-1973 41 in v letih 1973 – 1977 25. Ob tem pa ocenjuje, da je bilo v letih 1944 – 1946 brez obsodb ubitih okoli 180.000 ljudi.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 26. November, 2009 ob 08:18 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

10 komentarjev na “Stalinizem”

  1. kinkitone kinkitone pravi:

    Jaz sem za naše!

  2. Anubis pravi:

    Oh, ko bi že nehali pitati nas mlade glede tega… Z ene ali druge strani. S tem slovenski narod samo še bolj delite na dva pola. Očitno vam to koristi.

  3. vaba pravi:

    Nekoč, ko sem odraščal, sem tudi sam poskušal izluščiti, od zločincev oddeliti in zaščititi Lik in Delo “poštenega svobodoljuba”, “poštenega NOB borca”. Trmasto sem ga iskal, terjal njega obstoj, kljubovalno insistiral takorekoč, ker sem nujno potreboval tega fantomskega borca za svobodo, da bi moj svet fantazme lahko vsaj za silo funkcioniral.

    Nedolgo za to fazo sem spoznal, da sem v zmoti, da bluzim, takorekoč. Kot dduti, da to, da iščem na napačnem kraju. Bili so svobodljubi in pošteni “borci”, ja, seveda so bili, ma ne med partizani in ne med katerimikoli kurčevimi vojaki oz. orožniki na slovenskih tleh, bili so med navadnim, trdo življenje živečim folkom, bili so med materami in očeti, med navadnim folkom, ki je trpel zaradi vseh teh vojska, vseh Partij, KPS in NSDP, in njih izprijenih orgij in zločinov.

    Dobrega partizana, dragi moji, ni. Sintagma “dober partizan” je oksimoron. Kar se pa dobrih NOB borcev med partizani tiče, Dobri borci so vsi umrli v boju, izginili v vojni vihri, od nepoštenih, ne-dobrih, jih pa loči to, da v prsih imajo metek iz puške nemškega ali taljanskega okupatorja, v hrbtu pa metek iz puške boljševiškega partijskega poverjenika v njegovi enoti.

    Kajti mamica Revolucija je tudi “poštenemu NOB borcu”, sjebala pesmico, mama.

  4. Niko Brumen pravi:

    Also – dober partizan je bil domobranec?
    Povsem po tvoje, vaba …

    Odkar so cenjeni verniki križali prvega socialista, so postala križanja njihov najbolj značilen verski obred.

  5. ametist pravi:

    Vaba; Samo pravoverni so posvečeni in zveličani, v 50. let trajajočem terorizmu. Ko čitam komentarje na temo zgodovine 1945-1990 imam občutek, da so bili samo KOMUNISTI brezmadežni in pošteni. Ostali so bili izdajalci, domobranci, sodelavci okupatorjev itd, itn! Seveda sem tudi jaz med ostalimi, ker nisem nikoli bil v ZKS, čeravno sem bil velikokrat vabljen, da ne rečem snubljen. Taka je bila indoktrinacija vseh 50. let in nam je zlezla pod kožo. Zato bo preteklo še veliko vode, da se novejša zgodovina izkristalizira in pride resnica na dan.

  6. nimiy pravi:

    problem je samo v miselnem preskoku. 50. let smo pač poslušali o veličini NOB, sedaj pa nekateri vrtijo to lajno v povsem obratno smer. na koncu koncev ni problem, da ljudje ne bi bili dovolj pametni, da bi stvar razumeli, problem je nekje drugje.

    upor proti okupatorju je bilo častno in moralno dejanje. način, kako se je upor, oziroma to uporniško gibanje razvijalo, pa je seveda velikokrat sporen. kot je bilo seveda častno in moralno se ne strinjati in upreti nekim nedemokratičnim, necivilizacijskim praksam. to, da je nekdo bil antikomunist še zdaleč ni greh, ampak tisti antikomunizem, ki je potem vodil v kolaboracijo z nacisti ni nič manj zločinski. skratka, ta boj za oblast z vsemi sredstvi, katerega sta se šli ob strani, je tisto, kar je vredno obsodbe in ne upor proti okupatorju ali pa upor proti komunizmu.

  7. vaba pravi:

    Nemčija je med vojno bila ground zero, pijemont in srce nacizma. Ni bilo nobenih partizanov in niti enega samega komunisteka, ki bi ponoči pobijal vidne Nemce, ki se žnjim ne strinjajo.
    Ob koncu vojne pridejo zavezniki in Nemčijo osvobodijo od nacistične klike. In danes v Nemčiji živijo Turki, Jugosi, Armenci, …pa niso imeli niti enega komuanzarja ali partizana.
    Enako je bilo z Avstrijo.
    Enako je bilo s Skandinavijo.
    Enako je bilo z Italijo, s tem da so tam imeli še Duceja in srce fašizma.

    Meni je videti, da če pri nas ne bi bilo komunajzer band v hostah, bi zavezniki na poti v Berlin osvobodili tudi Slovenijo in bi danes Slovenija bila podobna recimo Avstriji. S tem, da bi v EU prišla že med prvimi in s tem, da tu ne bi imeli komunajzarjev na oblasti in ne bi imeli stotin tisočev izvensodno pobitih, torej nam njihove kosti ne bi lezle izpod ruše čim zagrebeš v tla globlje od 30cm. Toliko o tem kaj bi bilo s Slovenijo, če ne bi bilo komunističnih band v hostah.

    Med vojno so patizani, OF, komunisti, komur pač to pripisati, pobijali predvsem svoje, svoj narod. Ali jim zato rečemo da so bili na strani naroda?

    Kar zadeva domnevne zločince na “nepartizanski, nekoministični” strani. Njih so komunajzarji zbrisali z obličja zemlje in poslej ni več sploh pomembno, lahko mirno v debati štartamo tudi s stališča da so bili krivi, ker je vseeno. Ni več nobenega med živimi, med čislanimi pa itak ne.

    Kaj pa če se bi poslej ukvarjali samo še z zločini onih, ki niso nikoli bili obravnavani. Da izključimo nepotreben šum? Enkrat samkrat, tako enmau za spremebo.

  8. Alter pravi:

    Vaba, zelo verjetno imaš prav – vsaj, kar se tiče Slovenije in Hrvaške. Stalin in Churchil sta najprej nameravala razdeliti Jugoslavijo na pol, potem sta se pa odločila za eno Jugoslavijo, z nekaj vmes.

  9. direktni pravi:

    Še vedno vztrajno čakam, da bo “doktor” Dežman kdaj omenil kakšen primer, ko so pa domobranci izvršili zločin nad civilisti, in zverinsko pobili člane kakšne družine. A očitno se to sploh ni dogajalo, in so bili pomočniki okupatorja praktično podaljšana roka Rdečega križa in sami odposlanci Matere Tereze ….

  10. Alter pravi:

    Kako ste nekateri občutljivi na vse, kar odstopa od komunajzerske potvorjene zgodovine.

    Nobene potrebe ni po tem, da bi moral Dežman svoje pisanje “uravnotežiti” z enako mero šimfanja po drugi strani – to že učinkovito počnejo komunajzerji sami.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !