Arhiv za 29. November 2009

Le vkup le vkup uboga gmajna

Nedelja, 29. november 2009

Socializem naj bi bil solidarnost s trpečimi, ubogimi, poraženimi …

Zato bi pričakoval, da bi med prvake slovenske rezistence proti krivični in nasilni oblasti šteli tudi Jožeta Pučnika. Bil je eden redkih, ki se je postavil za nesrečno kmečko ljudstvo, za katerega je bilo prvo desetletje in še kako leto po drugi svetovni vojni tragično in katastrofalno.

Ko bomo priznali junaštvo upornikov proti titoističnemu državnemu terorizmu, se bomo lahko pogovarjali o bolj socialistični prihodnosti Slovenije.

Naj navedem odlomek iz Pučnikovega besedila O dilemah našega kmetijstva, ki je bilo objavljeno v reviji Perspektive, št. 33-34, 1964:

»Posredna (davki, obvezna oddaja, idejnopolitični pritisk in represije) in neposredna kampanja za kolektivizacijo kmetijstva sta se lotili reševanja kmetijstva pravzaprav uničevalno; začeli sta razbijati kmetov odnos do zemlje, ki je bil zaradi občutja socialne nezasedenosti in ekonomskega pritiska izredno močno čustveno fundiran. Od tod vzdušje obupa in popolne brezperspektivnosti, ki se je tako močno razmahnilo v času te kampanje. Od tod tudi odločni in marsikje skrajno trmasti odpor kmetov.

Kmet ima določno izoblikovane kriterije za to, kaj je po njegovih načelih krivično in kaj pravično. V okviru teh pojmov dobrega in zlega je kmet predstavljal tisti sloj, ki je vedno imel najmanjši odstotek delinkvence. Tudi odnos do državne oblasti je bil že od nekdaj predvsem boječe spoštljiv. Upiral se je le takrat, kadar je čutil, da se nekaj dogaja proti ustaljenim, priznanim in tudi pravičnim normam. Kmetovo uporništvo se je skoraj vedno gibalo v okviru boja za določila v napisanem in nenapisanem urbarju, torej za »staro pravdo«. Kadar kmet ni prizadet v teh temeljnih resnicah svojega življenja, ga je skrajno težko pripraviti do odpora ali celo upora proti oblasti.

Obdobje forsiranega ustanavljanja zadrug je kmet doživljal izrazito drugače. Kmetje so odhajali v zapor zaradi neporavnane obvezne oddaje ali nedovoljenega zakola, ne da bi se pri tem čutili delinkvente. Enako je veljalo za »črno prodajo« živil. Za kmeta je veljala ena sama logika: ker ni dobil nujno potrebnih industrijskih izdelkov, ki jih je potreboval v gospodarstvu, jih je skušal dobiti v zameno za živila. Kmetovi konflikti z oblastjo so se odvijali na gospodarskem terenu, in brezobzirnosti terenskih aktivistov, ki so v očeh kmeta in tudi v lastnih očeh reprezentirali oblast, je sledila tudi dobršna mera kmetove zavestne brezobzirnosti. Vse besede o splošnodružbenih potrebah in težavah s prehrano v mestih so zato naletele na gluha ušesa, saj je kmet doživljal lastno nujnost, svoje lastne potrebe. Zato je represivne ukrepe oblasti doživljal kot čisto represijo, ki ga je po eni strani odvezovala od tradicionalne in formalne lojalnosti, po drugi strani pa je znatno razrahljala njegov svet moralnih vrednot. Edino to nam more pojasniti, zakaj je bivanje v zaporu (zaradi obvezne oddaje, črne trgovine, črnih zakolov in v zvezi z zadrugo), ki je bilo v kmetovih očeh že od nekdaj nekaj sramotnega, zdaj izgubilo pečat sramote in obsojanja ter postalo mrzka objektivna nujnost, nad katero je sicer preklinjal, a je bil pred njo brez obrambe, kakor pred točo, slano in sušo. Ni čuda, da je ob takem doživljanju družbe drsel v delinkvenco glede na svoje tradicionalne norme in postal uporen do oblasti in oblastnih predpisov, vršil prepovedane zakole, se spuščal v črno trgovino ter ponekod celo zmanjšal svoje napore pri obdelovanju zemlje in smotrnem gospodarjenju.«

Posledica: Perspektive so ukinili, Jože Pučnik je bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen.

  • Share/Bookmark