Arhiv za December, 2009

Srpek in žlička

Ponedeljek, 28. december 2009

Naj vas spomnim na zgodbo o nenavadni okrogli mizi, ki je trajala kar dobra tri leta. V začetku leta 2002 smo imeli sestanek, na katerega sem povabil kolegice in kolege iz slovenskih muzejev, da bi se pogovorili o sodelovanju v mednarodnem projektu Med kljukastim križem in rdečo zvezdo. Prijatelj mag. Črtomir Frelih je s svojo običajno hitrostjo že pred sestankom pripravil predlog znaka, prepletena kljukasti križ in rdečo zvezdo, ki smo ga poslali z vabilom. In glej, na sestanek ni bilo nobenega od vabljenih kolegov. Eden pa je, prav gotovo pod vtisom znaka, napisal mnenje, da je projekt tako rekoč “narodnoizdajalski”, in ga v samozaščitni maniri poslal tja, kamor je treba. In tam, kjer je treba, so se vznemirili – in začel se je drugi krog okrogle mize. Znak je postal glavni junak dinamičnega dialoga (poskusi prepovedi projekta, potem pa zborovanja in javni protesti partizanskih veteranov), v katerega se je vpletlo več sto ljudi in mediji.

Kaj je vendar v znaku takega, da je tako razvnel ljudi? Ali pa je znak le zrcalo, ki ljudem pokaže nekaj, česar se ne zavedajo prav dobro?

Ob gostovanjih razstave v Sloveniji smo delili mnenjske ankete o doživljanju znaka z nekaj vprašanji. Do konca aprila 2005, ko je razstava z gostovanjem v Narodnem muzeju v Ljubljani verjetno sklenila svojo življenjsko pot, je ankete izpolnilo več kot 900 oseb. In vsi ti so bili udeleženci imenitne okrogle mize, ki nam s svojimi odzivi ilustrirajo slovensko polemičnost in razdvojenost ob totalitarnem 20. stoletju. Anketiranci so stari med 14 in 88 let, po spolu jih je vsakega pol. Skoraj devet desetin jih vsebine, povezane z znakom, zelo oz. vsaj malo zanimajo. Okoli 45 odstotkov vprašanih meni, da je znak žaljiv, drugi pa, da ni žaljiv oz. je nevtralen.

Kako težko je nezavedno breme, ki ga naloži simbolna teža znaka, nam priča dejstvo, da kar trem četrtinam vprašanih znak vzbuja negativne občutke, šestini nevtralne in manj kot desetini pozitivne. Tako obremenitev izražajo tudi odgovori na vprašanje, kaj znak poudarja. Dobra polovica anketirancev meni, da poudarja okupacijo, druga polovica pa, da osvoboditev oz. tako okupacijo kot osvoboditev.

Ta groba statistična predstavitev kaže na slovenski fifty : fifty, krjaveljsko presekanost na pol z zgodovino. Presekanost na pol, ki kaže, kako rasistično razdeljena je bila partijska družba, kakšno kastno piramido (od narodnih herojev do narodnih izdajalcev) so pod lažno etiketo bratstva in enotnosti vsiljevali partijski bogovi, ki so ustvarjali nov svet v razrednem boju.

Letos 8.decembra pa smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli razstavo Le vkup le vkup uboga gmajna, za katerega je prav tako Črt Frelih pripravil znak. To pot je v starem razredno-bojnem znaku s srpom in kladivom kladivo zamenjal z žlico. Danes, ko so evropske resolucije in deklaracije izrazile trdno voljo, da so fašizem, nacionalsocializem, stalinistično-leninistični komunizem obsojeni kot barbarska stranpot, lahko znaku iz leta 2002 podelimo priznanje za pionirsko slutnjo in pogumno utiranje poti.

Kako pa se bo godilo srpu z žlico? Naj si dovolim izraziti novoletno napoved, željo, voščilo.

Na razstavi je v dveh izjavah kmečkih družin opisan roparski pohod zmagovitih titoistov nad “kulake”. Obe družini so oropali do žlice. Naj bo srp z žlico obsodba tistih norih časov, ko se je v imenu proletarskega razreda pobijalo, lagalo in kradlo – pa je bil pobit, oropan in okraden tudi proletariat sam. Naj bo srp z žlico ponižna in usmiljena pobuda za tako oblast, ki bo sejala, žela in hranila!

  • Share/Bookmark

Sočutje

Torek, 22. december 2009

Ko vtipkamo gesli sirote, vojne sirote v vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov, dobimo zelo malo rezultatov. Ali to odraža dejansko travmatsko breme slovenske družbe?

Gre za vprašanje, na katerega opozarjam že več kot desetletje. Gre za dejstvo, da je militarizirani, mačistični revolucijsko-fanatični pečat, ki je dolga desetletja načrtno zastrupljal jugo/slovenski javni prostor z rasističnim sovraštvo. Rezultat je neobčutljivost za prizadetost sočloveka, brezčutnost do žrtev. Pa ne samo žrtev med poraženimi in podložniki, ampak tudi za žrtev med zmagovalci, vladarji. Predvsem za travmatsko prizadetost žena in otrok. Naj navedem nekaj misli izpred desetletja:

»Ko sem začel raziskovati žrtve druge svetovne vojne, sem z grozo ugotovil, kako po domače so prikrojili zgodovino partizane. Tistih žrtev, ki so jih usmrtili sami, preprosto niso šteli. Pred kratkim mi je v roko prišlo povojno poročilo slovenskih (partizanskih oblasti) o vojnih sirotah: “Otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja, ki so izgubili očeta in mater, je bilo nad 1.500, otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja, ki so izgubili enega od staršev, pa je bilo nad 11.500. Drugih vojnih sirot brez obeh staršev je bilo nad 1800, z enim od staršev pa nad 6.000.” Okoli 21.000 vojnih sirot. Grozljiva številka. Vendar takoj nato dvom. Ali so partizanske oblasti tudi sirote delile na naše, ki dobijo podpore in druge, ki kot da jih ni. Povprašal sem nekaj oseb, katerih starši so izgubili življenje kot nemški vojaki ali domobranci . Vsi po vrsti so mi zatrdili, da jih niso obravnavali kot vojne sirote. In vendar jih verjetno ni bilo kaj dosti manj, morda celo več kot partizanskih. Npr. konec maja 1945 je bilo v begunskem taborišču v Vetrinju 868 otrok do 15 leta starosti, 26 nosečih, 29 doječih in 406 drugih mater. Ocenimo zelo približno, da je bilo na Slovenskem med 30 in 50 tisoč vojnih sirot. O njihovem doživljanju otroštva in posledicah, ki so jih imeli zaradi osirotelosti, v natiskanih besedilih, v muzejskih zbirkah in drugih medijih komaj kaj zvemo. In vendar se posledice vojne prenašajo tudi v mirni čas. Janko Kostnapfel je dokazal, da je bila domala cela divizija partizanov po vojni psihiatrično obravnavana, v dobršnji meri zaradi posledic iz vojne. Pri sirotah in tudi mnogih drugih, ki jih vojna prizadene, pa je več kot verjetno, da so bile prizadete tudi generacije njihovih otrok. Tako vojna paradira do sodobnosti, vendar o njenih posledicah le malo vemo. Tako malo predvsem zato, ker nam o vojni govorijo predvsem uniformirani moški. Drugih niti spraševali nismo. Čas je, da mejo spomina prestavimo in se zavemo, kako hudo je bilo življenje. Tako hudo, da se je bilo treba upirati. Le tako smo stali inu obstali. In brez upanja in pozitivne utopije tudi v bodoče ne bo šlo.

Naj dodam, da so bile tako kot sirote brez usmiljenja potisnjene iz zgodovinskega spomina tudi ženske – matere in varuhinje družin v času, ko je moške pobrala vojna.«

  • Share/Bookmark

Psihozgodovina

Nedelja, 13. december 2009

Ameriški psihozgodovinar Lloyd deMause v svoji knjigi Čustveno življenje narodov dokazuje, da je v zgodovini vir večine človeškega nasilja in trpljenja skriti holokavst nad otroki. Starši in skrbniki so milijone nedolžnih človeških bitijc vsak dan morili, vezali, stradali, posiljevali, pohabljali, pretepali. Zato so ti otroci zrasli v čustveno pohabljene odrasle in postali maščevalne tempirane bombe, ki redno ponavljajo uprizoritev svojih otroških travm v žrtvovanjskih obredih, imenovanih vojne. Skratka, psihozgodovina skuša odkriti vzroke motivacijskih vzorcev v doživetjih iz mladosti, ki jih nato ljudje predelujejo v združbah odraslih.

Periodizacija razmerij med starši in otroci po deMausu:

Detomor – do 4. stoletja po Kr.: Starši odpravijo svoj strah pred vzgojo otrok tako, da jih ubijejo. To usodno vpliva na preživele otroke. Prihaja do množičnih spolnih zlorab otrok.

Zapostavljanje otrok – do 13. stoletja: Ko se uveljavi prepričanje, da ima otrok dušo, se starši nevarnostim, v katerih so njihovi otroci zaradi starševskih projekcij, izognejo tako da dajo otroke dojiljam, v samostane, k rejniškim družinam, plemiške otroke v vzgojo drugim družinam ipd. Še vedno se ohranja projekcija, da je otrok leglo zla, ki se da izbiti s pretepanjem.

Protislovno starševstvo – od 14. do 18. stoletja: Četudi so otroku dovolili vstopiti v čustveni svet staršev, je bil otrok še vedno odlagališče za nevarne projekcije, zato je bila naloga staršev, da ga zgnetejo v pravo obliko. Sredstvo oblikovanja je bilo pretepanje.

Razvoj po volji staršev – 18. stoletje: Nastopi velika sprememba v razmerju starši–otroci. Otrok ni več poln nevarnih projekcij, starši se mu približajo, skušajo obvladati otrokov razum, jezo, potrebe in samozadovoljevanje, skratka njegovo voljo. Razvoj pediatrije.

Socializacija – od 19. do srede 20. stoletja: Projekcij je vedno manj, manj je obvladovanja otrokove volje, več je vzgajanja, urjenja, vodenja, učenja ubogljivosti, prilagodljivosti, socializacije. Oče se prvič začne zanimati za otroke.

Pomoč pri odraščanju – od srede 19. stoletja: Izhodišče je, da otrok bolje ve kakor starši, kaj potrebuje na vsaki stopnji svojega življenja. Otroci niso zlorabljani. Táko starševstvo je za starše, zlasti v otrokovih prvih šestih letih, zelo zahtevno.

Sočutje z otroki je mlad zgodovinski dosežek. V svetu danes poteka tekma med počasi napredujočo vzgojo otrok in hitro razvijajočimi se uničevalnimi tehnologijami. Upanje na izginotje zlorabe otrok je upanje na konec vojn in družbenega nasilja.

Napredek na vsaki stopnji je odvisen od preseganja strahov, značilnih za tisto dobo. Civilizacija napreduje s tem, da bolj sprejema otroška poželenja, da jim dovoli dozoreti brez pohabljanja zaradi obrambnih stisk. Evolucija novih psihogenih vzorcev proizvede nove psihorazrede, ki ogrozijo psihične fantazije prejšnjih psihorazredov. Ta medgeneracijska trenja se izražajo v zgodovinskih uporih, zmagah in reakcijah.

Sprememba v vzgoji otrok je predhodnica družbene spremembe. Z napredkom v vzgoji lahko prispevamo k bolj miroljubnemu, zaupanja vrednemu svetu. Počasna rast ljubezni in zaupanja v odnosih starši-otroci je temeljni vir zgodovinskega napredka. Novi vzorci človeške narave – psihorazredi – spreminjajo družbene ustanove. Zgodovinski napredek je odvisen manj od političnih sprememb in vojnih osvajanj, kot pa od vsakdanjih življenjskih razmer in dosežkov inovativnih mater in njihovih nadobudnih hčera.

S psihozgodovinskim orodjem – z analizo fantazij – psihozgodovinar odkriva naše skupno čustvovanje, skupinske fantazije. Skupine gredo v vojno, da bi maščevale svoje otroške sanje in se znebile občutka grešnosti, v upanju, da bodo očistile svoja čustva ter se prerodile z žrtvovanjem žrtev, ki pomenijo „slab“ del njih samih.

Skupinske fantazije o zastrupljeni krvi so posebej razširjene po obdobjih napredka in blagostanja. Zgodovinska izkušnja kaže, da večina nacij ponavlja očiščevalni obred vojne štirikrat na stoletje.

Če se nismo sposobni spomniti in preoblikovati travm iz otroštva z novimi doživetji, možgani še naprej interpretirajo vsakdanje strese kot vračanje travmatičnih dogodkov. Zgodnja travma (do četrtega leta starosti) je zapisana v čustvenem spominskem sistemu in ta zapis ostane vpliven vse življenje, še dolgo potem, ko so spomini na travmatični dogodek sam pozabljeni.

Socialno preigravanje oz. podoživljanje zgodnje travme in zanemarjanja temelji na poškodovanem nevronskem in hormonskem sistemu in je tako homeostatični mehanizem možganov. Skupina lovi ravnovesje z vojnami, ekonomsko prevlado in družbenim nasiljem. Vsak od nas vzpostavlja svoj ločen, organiziran osebni odzivni (nevralni) sistem, ki se brani pred zgodnjimi zarodnimi, detinskimi in otroškimi travmami. Človek z odraščanjem izpopolnjuje obrambo. Ko je ta osnovna zamisel uresničena in jo lahko preučujemo, postanejo vse zgodovinske racionalizacije transparentne.

V naslednjem zapisu pa bom opozoril na nekaj dejstev, ki bi jih morda lahko upoštevali v preklanju o t.i. skrbi za otroka v novem družinskem zakoniku.

  • Share/Bookmark

Kulaki zmagovalci

Nedelja, 6. december 2009

Najboljše kritike leninističnih, stalinističnih, titoističnih bankrotov so sestavljene kar iz navedb akterje totalitarizma samega. Navajam nekaj citatov, ki ilustrirajo državljansko vojno proti kmetom. Ali ni ta Leninova, Stalinova, Titova, Kardeljeva, Kidričeva vojna propadla zaradi ideološke norosti, sovraštva, nasilja in primitivnosti njenih avtorjev?

Lenin (citat je objavljen v članku zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, Ambicije iz imperialne ropotarnice, ki je bil 5. oktobra 1996 objavljen v Sobotni prilogi Dela):

»OBESITE (BREZ ZADRŽKOV, TAKO DA BODO LJUDJE VIDELI) NAJMANJ STO ZNANIH KULAKOV, BOGATAŠEV, PIJAVK… OPRAVITE TO NA NAČIN, DA BODO NA STOTINE KILOMETROV OKOLI LJUDJE VIDELI, TREPETALI, VEDELI, KRIČALI: TI DAVIJO IN DAVIJO DO SMRTI KRVOSESNE KULAKE.«

Stalin: Vprašanja leninizma:

»Ofenziva proti kulaštvu je resna stvar. Voditi ofenzivo proti kulaštvu se pravi zlomiti kulaštvo in ga likvidirati kot razred. /…/ Voditi ofenzivo proti kulaštvu se pravi, pripraviti za stvar in udariti po kulaštvu, toda udariti tako, da ni ne bo moglo nikoli več opomoči.«

Iz govora Josipa Broza Tita makedonskim zadružnikom v Skopju avgusta 1949 (Maršal Tito je govoril makedonskim zadružnikom o pomenu kmetijsko-obdelovalnih zadrug, Kmečki glas, 11. avgust 1949):

»Bilo bi napačno misliti, da je naziv ‘kulaški element’ splošni naziv za vsakogar, ki ima 10 ali 15 ha zemlje. To je pojem sovražnika socializma, to je naziv za kapitalistične elemente na vasi. Ne moremo reči, da je meja med srednjim kmetom in kulakom. Ne moremo reči, da je srednji kmet tisti, ki ima 8 do 10 ha zemlje, kulak pa tisti, ki ima 10 do 15 ha ali več. Tako ne moremo potegniti meje. Mejo določimo takole: kdo je za socializem, kdo pa proti njemu. Če je kdo proti socializmu, je njegov sovražnik in se nič ne razlikuje od ‘kulaka’, čeprav nima niti pedi zemlje.«

Edvard Kardelj (II. kongres Komunistične partije Slovenije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1949, str. 264, 267):

»Bogati gruntarji drže v rokah mnogo zemlje, glavne tržne viške, drže v rokah kruh, mast, meso in vse tisto v čemer naše delovne množice in drugi delovni ljudje trpe pomanjkanje. Ti vaški magnati so obenem središče kapitalistični špekulacije na področju trgovine delajo vse mogoče težave socialistični zgraditvi v mestu in na vasi. /…/ Če hočemo zaostriti ta odnos na vasi, če hočemo izolirati kapitalistične elemente na vasi od osnovnih kmečkih množic, tedaj je treba odločneje udariti po reakcionarnih ostankih klerikalizma.«

Boris Kidrič (Neizprosen boj špekulaciji, škodljivstvu in kraji državne imovine, Ljudska pravica, 1. januar 1946, št. 1, str. 2.)

»Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže predvideva že aprila za težje slučaje tudi – smrtno kazen. S tem izraža zakon, da je v današnjih povojnih razmerah špekulant in gospodarski saboter odnosno škodljivec izven državnega aparata ali pa v njem prav tak izdajalec ljudstva, jugoslovanskih narodov in njihove države, kakor je bil za časa vojne narodni izdajalec. Prvi in drugi tvegata – kroglo.«

  • Share/Bookmark

kugla pa medalja

Četrtek, 3. december 2009

Tale prefinjena ljudska zaznava je še kako na mestu, ko se čudimo različnim poskusom povzdigovanja in poniževanja, s katerimi se živahno ubadajo vrli slovenski mladci – ne nujno zelo kronološko mladi, vendar pa prav gotovo mladi po svojih ambicijah, da bi se povzeli nad soljudi.

Leta 1989 so v Sloveniji nastajale demokratične politične stranke, opozicija se je združila v Demos. Z juga je grozila mitingaška, jogurtna ali kakršna koli že poulična revolucija. Slovenska partijska vrhuška je tako svoje represivne sile uporabila v dve smeri: proti tovarišem sokomunistom z juga in proti slovenski demokratični opoziciji.

Akcija Sever je bila predvsem zaščita pred bratskim partijskim jugom. In tako kot je tovariš Tito pred tovarišem Stalinom ščitil predvsem svojo kožo, pa je obenem dolgoročno rešil Jugoslavijo pred še hujšo sibirizacijo.

Jugoslovanski komunizem se je razbil v svoje nacionalkomunistične republiške frakcije, ki so nadaljevale tisto, kar so edino znale: boj novega partijskega razreda, rdečega nadčloveka za oblast. Ta boj ima danes drugo obliko, ki je drugi temelj titoistične tradicije. Oblast se brani z neprestanim retuširanjem zgodovinskega spomina, ki naj poveliča obstoječo vladavino.

Temeljni kult titoizma je bil kult revolucije. Ta je bil posebej hud v Sloveniji, saj slovenski stalinizem in titoizem v svoji mitomanski norosti nima mere in primerjave. Vrhunec kulta revolucije sta nekdanja trga revolucije v Kranju in Ljubljani.

Ko so leta 1975 ob tridesetletnici od konca druge svetovne vojne, so se dogajale prave revolucijske orgije. Vse, kar je štelo, je bila revolucija. Kultni vzorec nam lepo odražajo še naslovi in velerevolucijske črnomašne številke Dela:

»Ljubljana je brezpogojen dedič revolucije …

Brez predanih in prekaljenih borcev ne more biti resnične revolucije …

Spomin in razmišljanja revolucionarjev …

Socializem – edinstvena možnost …«

K temu kultu revolucije so dodali ustrezne doze komunističnega zatrupljanja s sovraštvom. Prav tako v Delu je nosilec razredno-bojnega zgodovinopisja Metod Mikuž napisal ultra pamflet Narodni izdajalci in njih tipologija.

Pohod po sledeh žičnega obroča okoli Ljubljane je potekal po revolucionarno bojnih intonacijah. Vojaki, policaji, teritorialci, organiziran in obvezen prihod šolske mladine … To je bila ponovitev okupacije in podreditve ljudstva. In na koncu pohoda se je pod Revolucijo posegalo Titu.

Časi pa se spreminjajo. Ko so bili požagani stebrički z zvezdami, so titofili zagnali velik hrup. Vendar pa so potem začeli sami stebričke z zvezdami zamenjavati z »jambori v obliki maja«. Skratka: kult Revolucije zamenja kult Nacije. Namesto revolucije se začnejo preigravati narodno-zabavni toni. Ta proces ideološko-kultnega prefarbanja lahko spremljamo tudi v Dražgošah.

In ta proces lahko spremljamo tudi v transformaciji akcije Sever, ko se notranji partijski boji začnejo predstavljati kot kultno čaščenje skrbi za Mamico Domovino.

Vendar se tudi s tem blefiranjem dogajajo deboljševizacija, detitoizacija, demilitarizacija …

Kugle pa medalje pa še kar letajo po svoje …

  • Share/Bookmark