Arhiv za Januar, 2010

Revizija 2.

Četrtek, 28. januar 2010

Titoistična mitologija in mitomanija ima v garderobi več preoblek in mask za vsako priložnost: od strogega stalinizma do njegove samoupravne preobleke, po demokraticaciji Slovenije pa stalinsko-samoupravne maske titoizma zamenjajo tiste iz repertoarja nacionalnega komunizma oz. nacikomunizma. Poglejmo to menjavo mask ob pohodu po trasi žičnega obroča okoli Ljubljane.

Ko so se zgodile prve demokratične volitve, je v Ljubljani je demokratična opozicija dobila župana. Slovenski procesi prehoda v demokracijo in samostojno državo niso poznali lustracije. Za poraženi titoizem pa je bilo vsako poseganje v njihove kultne investicije grozna bolečina. Tako so kot veliko grozo doživeli žaganje šestih jamborov z rdečimi zvezdami, ki so bili postavljeni na dominantnih točkah na poti ob žici.

Iz tega dogodka so skovali novo mitološko konstrukcijo o zlobnih silah. In tem silam so očitali revizijo, napad na avtentično zgodbo, ki so pripovedujejo titofili. Vendar tisto žaganje modernističnih konstrukcij je bilo revizionistični mačji kašelj v primerjavi s tem, kakšno reformacijsko maškarado so si privoščili nosilci titoističnega malikovanja. Reforme in revizije mitološke naracije in obredja so (bile) osupljive.

Leta 1989 nove čase v brošuri pohoda nakazujeta članka Svetovna ura kaže čas federalizma in Govoričenje o odcepitvi Slovenije ni nikakršno znamenje poguma, vendar pa so se “tudi v letošnjem letu postrojili prapori borčevskih enot pred Spomenikom revolucije”.

Leta 1990 se je pohod že umaknil od Spomenika revolucije in se preselil na Trg osvoboditve. Tudi slavnostni govornik, predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, je v svojem govoru definiral ta prehod: “Slovenska prestolnica je danes znova obdana z živim človeškim vencem. Po poti spominov in tovarištva sega ta venec natanko tja, kjer so ji med vojno obroč iz bodeče žice in španskih jezdecev nabili okupatorja. Da bi jo osamili, odtrgali od narodovega telesa in pokorili. Zaman! Ljubljana ni bila nikoli pokorjeno mesto. Takšni Ljubljani, njenemu pogumu, njenim ljudem, njeni nezlomljivi veri v svobodno in pravično življenje je posvečen ta pohod, ta živi obroč Slovencev, 34. po vrsti.”

Leta 1990 ni več pohoda po poteh partizanske Ljubljane, ampak po poteh svobodne Ljubljane. Ni več govora o revoluciji, ampak o pomenu sodelovanja partizanskega gibanja na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni: “V tem velikem dejanju človeštva smo bili Slovenci med zmagovalci. Pa tudi na pravični strani. Bilo je to samo logično nadaljevanje usodne, visoko moralne in pravilno ubrane odločitve velike večine Slovencev, da se upro okupatorju in pridružijo boju združenih narodov zoper fašistično nasilje. V njihovi zmagi je pomemben prispevek tudi slovenske partizanske vojske, pa tudi velike, na vsem našem narodnem ozemlju dobro delujoče in razpredene aktivistične mreže OF in organov ljudske oblasti. Zdaj nekateri skušajo ta dejstva zanikati in spremeniti. Toda zgodovine, naše in svetovne, se spremeniti ne da. V njej so skriti razlogi za upor, za oborožen upor in premnoga herojska dejanja naših ljudi, pa tudi srčika svobodne, samostojne suverene slovenske države. Ta zdaj postaja resničnost, z novo slovensko oblastjo, vzpostavljeno z demokratičnimi, svobodnimi volitvami po volji ljudstva.”

Ta Kučanova logika je še danes logika mnogih, ki očitajo drugim spreminjanje zgodovine, vendar pa zaradi svojih konkretnih političnih interesov in preživetja prav sami frizirajo dejstva in menjajo mitološke maske.

Temeljna novost pohoda je bilo torej premaskiranje revolucije v svobodo, Titovo vlogo prevzame reformator in revizionist Milan Kučan. Temeljni namen tega postopka se da razbrati iz takratnih govorov: skupni interes titofilov je ohraniti revolucionarne privilegije in nekaznovanost za zločine, ki so jih zagrešili.

Stane Vrhovec, predsednik partizanskih veteranov mesta Ljubljane, je poudaril: “Po končanih večstrankarskih in svobodnih volitvah pa najbrž upravičeno pričakujemo še vrsto sprememb političnega sistema – vse to pa se tiče naše borčevske organizacije, našega življenja – in sploh našega položaja in mest v novi pluralni družbi. Spremembe, za katere smo se zavestno in odgovorno odločili, da ne bomo več družbeno politična organizacija, pa tudi ne politična stranka, kar pa v nobenem primeru ne pomeni, da se umikamo s političnega prizorišča, ali da se naša organizacija in naše članstvo depolitizira. Nikakor ne! Tudi na tem mestu povejmo glasno in določno vse, tudi naši novi slovenski vladi in skupščini, da smo še tu, da nas je samo v Ljubljani še okrog 15.000, da imamo, vsaj večina nas, v to sem prepričan, močan politični in človeški ugled. Zato odločno vztrajamo na naših zahtevah, da tudi nova pluralna družba dostojno skrbi za generacijo, ki je v usodnih dneh za naš obstoj prispevala pomemben delež k naši osvoboditvi, svobodi in miru v Evropi. Ta pomemben delež naših slovenskih in jugoslovanskih partizanov svobodna in demokratična Evropa visoko ceni in spoštuje. Morda celo bolj kot je slučaj pri nekaterih doma. Upravičeno Pričakujemo in zahtevamo, da bo zgodovina znala objektivno oceniti, kdo je krvavel v osvobodilnem boju za svobodo svojega naroda in kdo se je udinjal okupatorju in izdal svoj narod! Nikoli se zgodovinska dejstva ne smejo in ne morejo zmaličiti ter prilagajati posameznim političnim interesom.”

To srčiko problema je v sklepnem delu svojega govora pojasnil tudi Kučan: “Po izvolitvi mi je prijatelj, znani slovenski dramski igralec poslal čestitke s sporočilom iz zakladnice stare kitajske modrosti. Naj iz nje preberem misel: ‘Če dvorjani o nekom pravijo: ni uporaben, temu ne kaže prisluhniti; če pravijo ministri: ni uporaben, tudi tega ne kaže poslušati; če pa vse ljudstvo reče: ni uporaben, šele potem naj ga knez preskusi, in če sam uvidi, da ni uporaben, potem šele naj ga odslovi. Če vsi dvorjani o nekom rečejo, smrti je kriv, tega ni treba poslušati; če rečejo vsi ministri: smrti je kriv, tega ne kaže poslušati; če vse ljudstvo govori: smrti je kriv, šele potem naj se knez sam o njem prepriča in če vidi, da je človek kriv smrti, potem naj ga da usmrtiti. Potem se lahko reče, da so ga usmrtili državljani. Le tako je mogoče biti oče svojega ljudstva.’

“Razumel sem, da ta modrost ni namenjena zgolj meni. Da je namenjena vsem, ki so zdaj oblast, ki zdaj prevzemajo to odgovornost in v manjši meri tudi vsem, ki so zaupali tej oblasti ali do nje izrazili svoje pomisleke. Da ne bi pozabili, da je oblast od slovenskega ljudstva in da bomo temu ljudstvu polagali račune za to, kar zdaj z njo počnemo.”

Dialektične vozle teh besed lahko prevedemo nekako takole: ko so pobijali, jim je vse ljudstvo dalo prav; zato sedaj ljudstvo ni za to, da bi se morilcem sodilo. To so bila pričakovanja, ki jih je zgodovina demantirala. Zdaj tudi zmagovitim zločincem sodijo za njihove zločine. Vendar pa manever zavarovanja partijskih morilcev ni bil enostaven proces. Pritisk resnice in pravice je deloval že s tem, da so Stadlerja, ki bi ga lahko obtožili za njegove zločine, leta 1990 zamenjali kot predsednika pripravljalnega odbora pohoda. Tisti, ki bi morali na sodišče, se začnejo skrivati, njihovi dediči pa skrbijo, da bi njihovi zločini čim dlje ostali skriti in nekaznovani.

In to je še danes temeljni problem slovenske tranzicije.

  • Share/Bookmark

Reformacija in revizija

Torek, 26. januar 2010

Srčkane bralke, mili bralci, naj posvetimo nadaljevanje ali dva nekaterim aktualnim razmislekom o razvoju titoističnega kulta in doživljajskim atrakcijam, ki nam jih ponuja titoistična sekta. Naj začnem z vprašanji, ki sem si jih zastavil, ko sem pisal prispevek o titoizmu in turizmu.

Temeljni procesi, ki so tvorili mitološko piramido sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, so bili v Ljubljani, tako kot drugod po Sloveniji in Jugoslaviji: kult Tita, kult Revolucije, agresivna militarizacija, rasistično hujskanje proti osovraženemu drugemu (notranji in zunanji sovražniki).

Ta struktura malikovanja pa se je znašla pod udarom demokratičnih sprememb. Dovolj nazorno je pohodni obred karikiral Jaša Zlobec:

“A vendarle ne smemo nikoli pozabiti na znamenito maksimo iz Programa Zveze komunistov: nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. In zdaj sem pri jedru stvari. Gre za pohod ob žici okupirane Ljubljane, ki se ga s svojimi potomci vestno udeležujem že desetletja. Uspeh je bil tudi letos grandiozen: 83.000 udeležencev. Naša mladina je res zlata, nanjo se je mogoče zanesti. A nekaj me vseeno pekli. Osnovnošolci in srednješolci (ti pa sestavljajo večino pohodnikov) se morajo pohoda udeležiti obvezno. Kdor manjka, ga čakajo disciplinske sankcije. To s sankcijami je sicer popolnoma pravilno, kajti kontrarevolucijo, absentizem in bojkot je treba v kali zatreti že v nežnih letih, ko je mlad človek še upogljiv in gnetljiv, ko njegov duša še ni do konca zakrknjena. Kljub vsemu pa me ta obveznost moti. V njej se skriva nevarna past, ki nanjo načrtovalci pohoda bržkone niso pomislili. Ljudem namreč predpisujemo stvari za obvezno takrat, kadar sumimo, da jih sicer ne bi opravili. To pa pomeni, da obveznost udeležbe pri pohodu izhaja iz nezaupljive predpostavke, da mladina sicer ne bi tako množično korakala ob žici okupirane Ljubljane. Vsakdo, ki pozna našo zlato mladino, ve, da je takšna misel samo zlobno natolcevanje, še več, prepričana sem, da bi bilo še dosti več mladih ljudi na pohodu, ko bi ta izgubil neprijetno nalepko obveznosti. Saj veste, mlad človek je pač takšen, da mu nič preveč ne dišijo stvari, ki so mu bile zaukazane. Naj torej sklenem. Prisila je od nekdaj znamenje nezaupanja. Zato pozivam odgovorne dejavnike, naj odpravijo obvezno udeležbo mladih na pohodu ob žici okupirane Ljubljane. In videle boste, prihodnje leto bo mladih 183.000. Prihiteli bodo iz vseh krajev Slovenije, nič jih ne bo moglo zaustaviti. Da bo številke še lepše zaokrožena, predlagam, da se v pohod vključijo tudi vzgojno varstvene ustanove, po domače vrtci.”

Zlobčevo ironijo lahko preverimo. Brez represivne spremljave je udeležba na pohodu bistveno manjša kot nekdaj, še vedno pa je velika večina pohodnikov pred- in šolske mladine. Udeležba namreč tričertrtinsko temelji na otrocih in šoloobvezni mladini.

Vendar pa titofilna propagandna mašinerija vsako zbiranje nekaj tisoč ljudi na tradicionalnih prizoriščih spremlja kot izredne dogodke. Nekako izogibajo se primerjav npr. z dejstvom, da k Mariji Pomagaj na Brezje roma letno okoli pol milijona ljudi. Ali npr. primerjavi obiska v Dražgošah, na Osankarici, na pohodu okoli Ljubljane in drugih kultnih krajih titoizma z obiskom folkornih festivalov in pustnih karnevalov (npr. kurenti na Ptuju). Prav tako je aktualna primerjava turistične potence dveh prireditev v sami Ljubljani, in sicer pohoda ob žici okupirane Ljubljane in Ljubljanskega maratona. Drugi ima nedvomno veliko večjo težo in mednarodno odmevnost.

Jaša Zlobec/Džuli Šviga: Ogenj v mladih srcih je vroč, naša mladina je živi obroč. Mladina, 21. maja 1984, ponatis v Rdeča Zloba.

  • Share/Bookmark

Maligani in titovina

Četrtek, 7. januar 2010

Lansko leto sem praznoval petnajstletnico treznosti. Leta 1999 sem svoje dotedanje zdravljenje povzel takole:

»Decembra 1994 sem bil identificiran kot alkoholik, dejansko pa je šlo za alkoholizem, nacepljen na osnovno nevrozo (materinski in manjvrednostni kompleks). Do pomladi 1998 sem absolviral osnovni program v Alternativni terapevtski skupnosti psihiatra Janeza Ruglja. V intenzivni partnerski interakciji sem spremenil življenjski slog (obrat od avtodestrukcije, zavrtosti in čustvene invalidnosti v zdrav življenjski slog in samouresničitev), začel življenjsko dozorevati (prevzem odgovornosti, kreativnost). Ta identitetni obrat je spremljalo tudi intenziviranje raziskovalnega dela. V publicističnem razvoju sem segel do eseja, od strukturno-genetske zgodovinske analize sem se obrnil v antropologijo, od dejstva k duši. Ta obrat dokumentirajo študijski in raziskovalni rezultati, pomnoženo število objav in profil uredniškega dela. S tem na lastni koži dokazujem, da je osebnostna urejenost osnovni pogoj za kreativno znanstveno delovanje.«

Soočenje z alkoholizmom je za slovensko družbo izjemnega preživetvenega pomena. Vendar alkoholizem je samo ena od manifestacij ekstremnih življenjskih stisk, pretiranega odreagiranja na tegobe bivanja.

Prav tako kot zdravljenje od maliganske omamljenosti pa je za slovensko družbo pomembno ozdravljenje od ideološke zadrogiranosti. Ob primeru Ertl je bilo prav v liku samega obravnavanega gospoda vidno, da še vedno živi v ideološkem deliriju. Ne more dojeti, da je deloval v tajni politični policiji, ki je z vso navlako titoizma uspela uničiti sistem, ki naj bi ga branila.

In čeprav smo ob crkavanju režima reševali lastno kožo ter izdali režim, ki smo ga vzdrževali, ta bedni beg pred zgodovinskim porazom ne more biti izgovor za to, da bi titofili še naprej zastrupljali družbo z ideološkim fanatizmom in blodnjami.

Tajne politične policije v totalitarni izvedbi so vse po vrsti dokazale, da so nerentabilne. Mučijo tako nadzorovane kot sebe. Tratijo čas in denar, travmatizirajo. In na koncu bankrotirajo. Oz. sistemi, ki gradijo na obči kontroli in rasizmu, niso dolge sape.

Sam sem se z ideološko zadrogiranostjo s totalitarnim titoizmom soočal prav tako kot z alkoholizmom. Najboljše zdravljenje zame je bilo sestopanje na trda tla zgodovinske resničnosti. In tako kot je abstinenca od alkohola nujen pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo zastruplanje v titoizmu, nujen pogoj za prehod v demokracijo.

Upam, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po receptu, ki ga priporočajo anonimni alkoholiki:

»Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju. Zmoto, češ da smo – ali da utegnemo v kratkem postati – kakor drugi ljudje, je treba zavreči.«

  • Share/Bookmark