Maligani in titovina
Četrtek, 7. januar 2010Lansko leto sem praznoval petnajstletnico treznosti. Leta 1999 sem svoje dotedanje zdravljenje povzel takole:
»Decembra 1994 sem bil identificiran kot alkoholik, dejansko pa je šlo za alkoholizem, nacepljen na osnovno nevrozo (materinski in manjvrednostni kompleks). Do pomladi 1998 sem absolviral osnovni program v Alternativni terapevtski skupnosti psihiatra Janeza Ruglja. V intenzivni partnerski interakciji sem spremenil življenjski slog (obrat od avtodestrukcije, zavrtosti in čustvene invalidnosti v zdrav življenjski slog in samouresničitev), začel življenjsko dozorevati (prevzem odgovornosti, kreativnost). Ta identitetni obrat je spremljalo tudi intenziviranje raziskovalnega dela. V publicističnem razvoju sem segel do eseja, od strukturno-genetske zgodovinske analize sem se obrnil v antropologijo, od dejstva k duši. Ta obrat dokumentirajo študijski in raziskovalni rezultati, pomnoženo število objav in profil uredniškega dela. S tem na lastni koži dokazujem, da je osebnostna urejenost osnovni pogoj za kreativno znanstveno delovanje.«
Soočenje z alkoholizmom je za slovensko družbo izjemnega preživetvenega pomena. Vendar alkoholizem je samo ena od manifestacij ekstremnih življenjskih stisk, pretiranega odreagiranja na tegobe bivanja.
Prav tako kot zdravljenje od maliganske omamljenosti pa je za slovensko družbo pomembno ozdravljenje od ideološke zadrogiranosti. Ob primeru Ertl je bilo prav v liku samega obravnavanega gospoda vidno, da še vedno živi v ideološkem deliriju. Ne more dojeti, da je deloval v tajni politični policiji, ki je z vso navlako titoizma uspela uničiti sistem, ki naj bi ga branila.
In čeprav smo ob crkavanju režima reševali lastno kožo ter izdali režim, ki smo ga vzdrževali, ta bedni beg pred zgodovinskim porazom ne more biti izgovor za to, da bi titofili še naprej zastrupljali družbo z ideološkim fanatizmom in blodnjami.
Tajne politične policije v totalitarni izvedbi so vse po vrsti dokazale, da so nerentabilne. Mučijo tako nadzorovane kot sebe. Tratijo čas in denar, travmatizirajo. In na koncu bankrotirajo. Oz. sistemi, ki gradijo na obči kontroli in rasizmu, niso dolge sape.
Sam sem se z ideološko zadrogiranostjo s totalitarnim titoizmom soočal prav tako kot z alkoholizmom. Najboljše zdravljenje zame je bilo sestopanje na trda tla zgodovinske resničnosti. In tako kot je abstinenca od alkohola nujen pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo zastruplanje v titoizmu, nujen pogoj za prehod v demokracijo.
Upam, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po receptu, ki ga priporočajo anonimni alkoholiki:
»Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju. Zmoto, češ da smo – ali da utegnemo v kratkem postati – kakor drugi ljudje, je treba zavreči.«
Objavljeno v Četrtek, 7. Januar, 2010 ob 09:22 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
7. Januar 2010 ob 17:37
Če jaz njega prav razumem, nam skuša zdaj razložiti, da je kot udbovec pravzaprav skušal, kolikor je bilo to seveda v moči njegove funkcije, dovoljevat svobodo, vse v želji, da bi se Slovencem dobro godilo.
To je seveda smešno.
7. Januar 2010 ob 18:20
Chef, nč ne razmem, al misleš na ertla, al na turka,al na dežmana, al na vse tri?
7. Januar 2010 ob 18:47
Stanje permanentne alkoholiziranosti,
je pravzaprav stanje totalne podrejenosti alkoholu.
Alkoholizem je totalitarnost.
Rugeljeva doktrina zdravljenja je v glavnem temeljila na razgradnji alkoholika, na globoki psihoanalizi ter na ponovnem sestavljanju boljšega človeka.
A bolezenske odvisnosti se človek ne otrese zlahka. Če naj bo preobrazba in beg od alkohola uspešen, mora biti rez radikalen. Nekdanji patološki odvisnosti od alkohola psihoterapevti ponudijo in priredijo drugo vrsto, družbeno in osebnostno bolj sprejemljive odvisnosti; šport, trdo raziskovalno in humanitarno delo, ipd.
Veseli nas, da je dr. Dežmanu uspelo in da o tem lahko sproščeno piše.
A vendar bom tvegal tezo, da dr. Dežman svoj negativen odnos do nekdanje alkoholiziranosti veže še na njegovo nekdanjo (partizansko) ideološkost. In če je danes najradikalnejši kritik socializma in partizanščine je najbrž v veliki meri zaradi tega, ker mora biti radikalen, če želi biti uspešen v vzdrževanju zazdravljenega stanja.
Zato moramo ljudje ob branju njegovih tekstov razumeti gornji kontekst v katerem prispevki nastajajo in jih opremiti z ustreznim korekcijskim faktorjem.
Totalitarnosti je težko ubežati. Nekoč rdeča, danes bela, a v obeh primerih še vedno totalitarnost!
8. Januar 2010 ob 11:54
@chef, se pravi, da je bil zares dober udbovc. O tem menda pa res ni dvoma, da so “tapravi” tudi zares verjeli v to, da delajo dobro delo!
8. Januar 2010 ob 14:48
Dežmanova kritika nekdanjega režima je vredna natanko toliko, kot bi bila vredna njegova ocena kakovosti konjaka, viskija ali vina. Nič. Kot zdravljeni alkoholik se boji alkohola, kot zdravljeni komunist se boji komunizma. Svoj strah projecira v sovraštvo (ker kot moški si pač ne more priznati, da ga je v resnici le strah, sovraštvo pa tudi ni lepa lastnost, zato ga sam dojema kot kritiko), posledica pa je popolnoma neobjektivno ocenjevanje – alkohola in zgodovine. Vsakomur je jasno, da tak človek ne more biti sommelier, malo manj pa je ljudem jasno, da tudi zgodovinar ne more biti. Vsaj ne za novejšo zgodovino.
O.
8. Januar 2010 ob 15:23
c
8. Januar 2010 ob 17:18
Rasizmom?
So pri nas diskriminirali po rasi?
8. Januar 2010 ob 19:45
Očitno je zdravljene od zasvojenosti z alkoholnimi substancami pustilo določene resne stranske posledice ….
8. Januar 2010 ob 21:35
“Prav tako kot zdravljenje od maliganske omamljenosti pa je za slovensko družbo pomembno ozdravljenje od ideološke zadrogiranosti.”
s tem se pa tudi jaz strinjam. ampak problem je samo v tem, da poleg maliganskih kot titoističnih zadrogirancev obstajajo še kateri. in ravno tu se mi poraja dvom o avtorjevi “treznosti”.
8. Januar 2010 ob 22:08
Ja, res je, klero-domobranska droga prime kot hudič, in zlepa ne popusti ….
8. Januar 2010 ob 22:13
Fanje in sem ostal brez besed – vse o avtorjevi zadrogiranosti ste mi pobrali pred nosom.
8. Januar 2010 ob 23:23
Kako komunajzerji ne morete mimo dejstva, da je komunizem zlo.
Na vsak način hočejo podtakniti to zlo tudi vsem komunizmu nasprotnim opcijam.
9. Januar 2010 ob 09:28
Mater ste žleht.
9. Januar 2010 ob 14:21
Res je, zadrogirancev je več vrst, ne samo pri nas ampak povsod po svetu. Običajno pa takoimenovani ozdravljeni so pa morbitnem “ozdravljenju” ohranili neozdravljive komplekse. Zato so najhzjši antialkoholiki sami bivši alkoholiki, med nekadilci so bivši hudi kadilci (tak je bilj tudi inciator protikadilskega zakona), med takozvanimi antititoisti so bivši partijci, med obsojevalci totalirizma so večinoma tisti, ki so se hranili, šolali iz tega korita, edina svetla izjema je bil pokojni dr. Pučnik načelen in dosleden človek. Južnjaki imajo dober pregovor ” ko drugi nego kurva o poštenju).V tistem “groznem sistemu” se je takorekoč iz nič zgradilo ogromno mest, tovarn, šol, vrtcev, športnih igrišč, bazenov, milijone stanovanj, ljudem pa se je standard vsakih deset let 100% povečal. 1950 je bila še huda revščina, 60, znatno boljše, 70 stanovanja, avtomobili, vikendi, 80 potovanja po vsem svetu, vse to je pripeljalo tudi do probrata 1990. Da ne bo pomote, seveda je bilo tudi marsikaj narobe, ker je pač bil enopartijski sistem in vse kar iz tega sledi. V tem “groznem sistemu” pa ni bilo revščine kot danes. Po kantah je stikalo le kakih 100 marginalcev, ki so si pač slog življenja sami izbrali. In zdaj, po skoraj 20 letih brez titoizma in v demokraciji, kaj je bilo zgrajeno razen avtocest, čez 100 tisoč ljudi brezposelnih, tudi zaposleni, čeptrav jih je sram, hodijo na Karitas, po osnovne reči za življenje, česar si prej še v sanjah ni moglo zamisliti. Če je bilo včasih vsakih deset let znatno boljše, kdo danes lahko garantira, da se bo čez deset let tudi tukaj spremenilo na boljše, posebaj, ker smo pred desetimi leti živeli boljše kot danes. Le zadrogirani na drug način lahko trdijo, da je današnje stanje itak posledica, bivšega režima. 20 let pa ni tako majhna doba življenja v demokraciji, skoraj že polovica “svinčenih časov” Vsi anti očitno zdravijo sebe, saj svojim pljuvanjem prav z ničemer ne prispevajo, da bi bilo kaj v tej družbi boljše. Črno -belo gledanje na preteklost in sedanjost samo pove, da so njihovi kompleksi v njih samih zatrli intelegenco, seveda, če so jo sploh kdaj imeli, saj intelekt ni vsakemu dan, ne glede na formalno izobrazbo.
9. Januar 2010 ob 17:53
pa ta Dežman ima res gnoj namesto možganov.
Njegovega karkoli pač že da je kriva Titovina??? leta 1994 je bil Tito že 14 (štirinajst let) pokojni
JD se lahko sklicuje tudi na K&K – pa bo enako debilen
9. Januar 2010 ob 18:35
Milosti! NoMercy tokrat človek prosi! Nič več!
9. Januar 2010 ob 19:19
“Prav tako kot zdravljenje od maliganske omamljenosti pa je za slovensko družbo pomembno ozdravljenje od ideološke zadrogiranosti.”
hmmmmmmmm To bi pomenilo, da v kapitalizmu ni alkoholikov, da v fašističnem sistemu ni alkoholikov itd. S tem se ne strinjam. Alkoholiki, odvisniki od drog ali nekemični odvisniki (dandanes od televizije, interneta, pornografije, iger na srečo, hrane itd) so v vsakem sistemu in sicer zato, ker se s tem omamljajo. Zakaj? Ker imajo v sebi tako veliko bolečino (na Slovenskem je ta bolečina “občutek nevrednosti”, ki so nam jo vcepili naši starši). Sicer pa se je treba ozdraviti od ideološke zaslepljenosti, ki pa je nastala zaradi pranja možgamov oz. zaradi enostavnega dejstva, da smo takrat, ko smo hodili v šolo, hodili pač v socialistično šolo. “Oprane možgane” imajo seveda v vsakem sistemu, zato pridno povsod skrbi država s svojimi institucijami in mediji.
lp
9. Januar 2010 ob 21:21
življenje teče dalje
11. Januar 2010 ob 11:41
Super prispevek.
Socialistična ideologija ni samo materialistična filozofija, temveč magija, vraževerna religija.
Socialistična ideologija ni nekaj humanističnega in pravičnega, temveč zločinski sistem.
In nazadnje je tudi ZASVOJENOST s socialistično ideologijo, ki se kaže v tem, da se iz nje redko kdo reši pred propadom, gnitjem.
11. Januar 2010 ob 11:52
Pavel in to napišeš v času popolne kapitalistične nagnitosti.
In razloži mi ti, ki si tako pameten, kako gre humanizem skupaj z liberalna ekonomiko, ki ni ravno usklajena z družbeno in personalno etiko.
11. Januar 2010 ob 12:13
pavel: če želiš vedeti čim več o zločinskem sistemu, si preberi knjigo Inkvizicija. Socialistična ideologija je vraževerna religija in zločinski sistem za ljudi z nizko stopnjo zavesti, saj je zanje po pravilu zločin vse, kar ne ustreza njihovim osebnim koristim.
Odvisnost je negativna, ne glede na to, od česa je človek odvisen. Seveda so bolj in manj škodljive odvisnosti, manj in bolj sprejemljive odvisnosti, kot je lepo razložil Rado. Ostaja pa dejstvo, da je odvisnost odvisnost in odvisnež odvisnež. In odvisneži so v osnovi slabiči, ki se niso sposobni spoprijeti s težavami vsakdanjika, ampak bežijo od njih v tako ali drugačno omamo – alkohola, religije, dela, ideologije… Saj ni pomembno. Pomembno je, da taki kot so niso sposobni objektivne presoje in zdrave kritičnosti, ampak zapadajo iz ene skrajnosti v drugo, od navdušenja do blatenja, zato je precejšnja mera rezerviranosti do njihovih mnjenj in trditev več kot na mestu.
11. Januar 2010 ob 12:33
Odvisnik vedno ostane odvisnik, ker je to značajska lastnost, vmes mu kvečjem uspe zamenjati eno odvisnost za drugo.
Tudi Rugljev program je to predvideval in je iskal manj škodljive odvisnosti. Ljudje naj bi postali odvisni od športa in karierizma itd.
11. Januar 2010 ob 13:07
Vse je zagledanost vase,, nevenka
Človek se več nima pravice pogledat, v lastno sliko;
Doriana Greya?!
http://www.youtube.com/watch?v=IcTP7YWPayU
11. Januar 2010 ob 15:16
Biti antikomunist je najbrž relevantno v času komunizma samega.
V kolikor pa svoj notranji žar vzdržuješ na podlagi preteklega sovraštva, na podlagi nečesa že zdavnaj minulega, potem to ni več problem komunizma, ampak je že osebnostni problem.
12. Januar 2010 ob 19:59
Ko takole preberem izvajanje spoštovanega “šolanega alkoholika” in njegov preskok na komunizem, se vprašam, ali nisem morda živel v nekem drugem svetu. Morda na drugem kraju.
Ne v cerkvi pri verouku, ne kasneje v “komunističnih šolah” me niso učili nič hudodelskega. Ves čas sem bil prepričan, danes še bolj, da nič ne more zamenjati pozitivne misli, dobrega dejanja do sočloveka, takorekoč. Pa se nikdar nisem opijal, celo že leta 1987 sem se odpovedal tudi Partiji. Vse kaže da prezgodaj, tako, da sem zgrešil tisto “pravo spoznanje”. Ker sem že takrat imel odprte oči in videl, da se menja samo barva, vsebina pa ostaja ista. In danes že hudo gnije, po malem celo zaudarja. Zato ostajam sam svoj in na svojem, ne prodam več duše nobenemu ideologu.
In zmeraj bolj sem prepričan, da je to, kar nam zdaj trobite kot nekak ideal, največja zabloda človeštva, ki sem jo imel čast preživeti. In vseeno mi gre kar dobro. Celo tako dobro, da mi ni treba zaničevati ne preteklosti, ne sedanjosti in tudi ne prihodnosti. Še najmanj pa samega sebe.
Vi, ki ste bili ves čas “na pravi poti”, seveda ste tudi danes tam, morate to znova in znova opravičevati, skoraj podlo klečeplaziti pred svojim “Velikim vodjo”. Izbira je vsekakor vaša in vam je ne gre zameriti, kajne?
12. Januar 2010 ob 21:27
joško joško, kako daleč daleč stran si ti po srcu duši in poštenju od tvojega strica
13. Januar 2010 ob 14:09
Včasih bi človek rad, odgovor od g. Bedanca osebno pa nas strah prevlada. Kaj si Homo Sapiens želi? Resnice!?
V tem ozkem prostoru, obstaja jasna krivica, ki bi jo naj, naša ambivaletna generacija odpustila. In kaj se zgodi?
Ob prebujanju naletiš na mržnjo! Kaj boš z njo čovek? Slikaš se lahko!!!
Milosti je potrebno, tako živim kot mrtvim!
http://www.youtube.com/watch?v=hc46l54Cz10
14. Januar 2010 ob 21:02
A ima Rosvita pesek tudi podobno življensko izkušnjo kot Dežman?
18. Januar 2010 ob 23:33
Čestitam ti Jože, da si ostal trezen pred dvema hudima odvisnostima.
Katera odvisnost se ti je zdela hujša?