Arhiv za Februar, 2010

Proti eliminacionizmu

Nedelja, 28. februar 2010

Ko sem, spoštovano občinstvo, prebiral vaše odzive na moj dvom o Miklavžu Komelju, se mi je nekako zdelo potrebno, da vas opozorim na svežo knjigo Danijela Jonaha Goldhagna z naslovom Worse than War: Genocide, Eliminationism, and the Ongoing Assault on Humanity.

Goldhagen je pomembno mednarodno uveljavljeni raziskovalec, avtor uspešnic. Njegov namen ni samo opis, ampak tudi diagnoza in napotki za zdravljenje. Huje kot vojna so za Goldhagna tisti politični produkti, ki sprožajo genocide in pojav, ki ga imenuje eliminacionizem (eliminacija: ukinitev obstoja česa). Torej za politično produkcijo, ki sočloveka dehumanizira, ki sočloveka, soljudi označi kot osovražene druge. In ki organizira sistem moči tako, da bi osovražene druge uničil.

Goldhagen nam postreže z vrsto dejstev in interpretacij, ki so še kako zanimive tudi za slovenske razmere. Tudi pri nas smo spoznavali politike, katerih cilj je bil eliminacija osovraženih drugih. Fašistično, v mnogo večjih razsežnostih pa nacionalsocialistično in titoistično. Množični pomori, množični pregoni ljudi, sistemi taborišč in druga nasilja so postali politično orodje svetovnih razsežnosti.

Goldhagen se več ukvarja z zadnjimi balkanskimi vojnami, omeni pa tudi morilski potencial titoizma.

Ko se sprašuje, kaj lahko storimo, da omejimo nevarnost takih politik v prihodnosti, izpostavi, da je zelo pomemben močna protieliminacijska kampanja. Množični pomori in eliminacijska politika so večja grožnja kot naravne katastrofe, so hujši kot vojna. Zato je o njih in nevarnosti, ki jo pomenijo, potrebno čim več razpravljati.

Zlasti pomembno je razpoloženje elit do teh pojavov. Če je Miklavž Komelj človek, ki časti stalinistično varianto ubijalskega mehanizma (tajno politično policijo), če se posmehuje sto tisočem žrtvam, ki jih titoizem pomori po drugi svetovni vojni, to pomeni, da skuša okuževati prihodnost.

Ne nazadnje je bil tudi Radovan Karadžić pesnik, mar ne?

Večkrat sem že pisal o spravnem referendumu. Na njem predlagam vprašanje: Ali je za osvojitev in ohranitev oblasti dovoljeno moriti, ropati in lagati?

Goldhagen predlaga čim več sporočil v tem duhu:

1)      Množični umor in eliminacionizem sta nemoralen in ilegalen napad na človeštvo

2)      Mednarodna skupnost ju obsoja

3)      Vsakdo, ki so deluje v njima ali hujska k njima, bo kaznovan, ko bo hudodelski režim padel.

Ker je Slovenija odgovorna, da prispeva k svetovnemu procesu prevencije množičnega umora in eliminacionizma, je pogovor o ekstremističnih verbalnih izpadih tako Miklavža Komelja kot množice njegovih prednikov, ki bi se morali znajti na zatožni klopi, seveda del tega procesa.

  • Share/Bookmark

Miklavž in pust

Sreda, 17. februar 2010

Podelitev Prešernovih nagrad in pustovanje sta kronološko precej blizu. Letos lahko povežemo oba dogodka skozi lik in delo Miklavža Komelja. Ta je dobil Prešernovo nagrado za poezijo. Nenavadno mlad.

Pa vendar njegova mladost nima enega lica. Mladec (rojen 1973) je še mlečnozob pisal pesmi (zbirka Luč delfina 1991), doktoriral (2002). Očitno pa se mu je kronološko in zrelostno doraščanje nekoliko pomešalo.

Za normalne razvojne faze v človeškem bivanju se namreč šteje, da človek v zagonu mladosti razvije revolucionarne potence, potem pa počasi pride k pameti. Z našim bistrim in v kronološke mladosti polno zaposlenim Miklavžem pa se je zgodilo, da se je za revolucionarne ritme odločil šele potem, ko so mu za vrat sedla zgodnja srednja leta.

Več ljudi me je zgroženih opozorilo na njegov spis v reviji Borec, ki je bil tako hvalnica stoletnici Zdenke Kidrič kot njen nekrolog. V varnostno-obveščevalni službi, tajni politični policiji, ki jo je Komunistična partija Slovenije organizirala mimo Osvobodilne fronte in ki jo je vodila Zdenka Kidrič, vidi Miklavž kot »eno od najpomembnejših dejanj boja«. Ta »boj« Miklavž dojema kot »osvobodilno« gibanje. In že s temi besedami se Miklavž postavi na stran tistih maškar, ki sem jih že večkrat omenjal in ki hočejo krvavo revolucijo zamaskirati v osvoboditev, enopartijsko diktaturo pa v avtocesto v demokracijo.

Miklavž se gre maškarado hudičevo zares. Razhudi se, da za Kidričevo »vohljajo razni vulgarni pritlehneži s svojim škodoželjnjim moraliziranjem«. Ali ne bi bilo primerno, da bi poetski dohtar dojel, da je skrajni čas, da bi pravna in demokratična država raziskala in obsodila vojne in druge zločine, ki jih ima na vesti tajna politična policija, ki jo je vodila Kidričeva?

Miklavž pa se gre še eno maškarado. Ko napiše knjigo Misliti partizansko umetnost (in postavi mizerno razstavico na isto temo), bi glede na poudarek na »misliti« domnevali, da gre za racionalen projekt. Pa ne gre toliko za misliti kot za malikovati, mitomanizirati  (Da ima fant težave z razlikovanjem med strokovnim razumom in mitomansko fantazijo, nam kaže že silovito neuravnovešen seznam virov in literature).   Podobno kot v množičnem pobijanju neoboroženih rojakov vidi »eno od najpomembnejših dejanj boja«, tako mu rojevajo fantazme o tem, kaj   naj bi bila partizanska umetnost. Pogovarjal se je z nekaj manj pomembnimi preživelimi pripovedovalci partizanske mitologije in zaplaval v tej pravljičarski meglici.

Nekako komično je, ko že zelo banalne postopke projicira v umetniški kozmos. Npr. vrtenje ciklostila je zanj že nekaj mističnega. Pa kaj: za vse strani v vojni je bila propaganda bistvenega pomena. In propagandisti vseh strani so bili za sovražne sile pomembna vojna tarča.

Miklavžu se na nek način zgodi sindrom bolnice Franje. Postaviti nekaj barak in prenesti nekaj sto bolnikov v težavnih razmerah ni zelo enkraten podvig – dovolj je primerjati razmere v bolnici Franji in okoli nje in razmere v visokogorju soške fronte v prvi svetovni vojni.

Miklavž s tem enostavnim fetišiziranjem, ki premešča njegovo početje daleč od »misliti«, postavi na svoj izmišljeni slavolok tudi partizansko umetnost. Pripisuje ji naj naj in še bolj naj unikatne atribute. Pa vendar! Ko se bomo rešili rasistične ujetosti v iluzije ekskluzivne izločenost  »partizanščine« iz zgodovine v fantazijske višave,  bomo opazili, da niso ustvarjali samo ljudje, ki so jih šteli v ozvezdja partizanskega gibanja. Razmeroma nič manj in nič slabše niso ustvarjalno odreagirali na protikomunistični strani, pa med mobiliziranci v okupatorske armade, pa tudi drugi ljudje, sprešani v stiskah vojne in revolucije.

Miklavžu pa seveda manjka še nekaj, kar sodi k »misliti«. Namreč nekako se zdi, da se ne sprašuje, kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi kot partizanska umetnost ostalo kot trajna vrednota tudi v časih Titovine in danes in v prihodnost. Ali se bo kdaj vprašal, kako da imamo v prvi Jugoslaviji cvetočo socialno kritično umetnost, v drugi Jugoslaviji pa socialno-kritičnega ni več? Ali se bo vprašal, kako je mogoče, da večina ljudi, ki se razcvetijo v divjih vrtincih vojne in revolucije, v stalinističnem hladu Titovine ovenejo v svoji ustvarjalnosti?

Vrnimo se na pustno-Miklavžev začetek. Če smo omenili, da Miklavž bagatelizira zločini Zdenke Kidrič, potem nadaljuje z bagateliziranjem največjega zločina po drugi svetovni vojni v Evropi. V »misliti partizansko umetnost« posmehljivo okrtači »slovenske desničarje«, ki kažejo »kupe odkopanih kosti«. Pa Miklavž ne ljubi samo tovrstnega norčevanja iz mrtvih in zločina, ampak je še bolj komunistično-revolucijsko ambiciozen. V intervjuju v Mladini zahteva kar odpravo zasebne lastnine: »Ampak resnična družbena sprememba se lahko zgodi samo tako. Ne bodo je prinesle umetnostne prakse, ampak razlastitev kapitalistov.«

Če za Miklavževo zanikovanje zločinov tako Kidričeve kot titoizma  velja vsaj 297.člen Kazenskega zakonika, pa zanj velja tudi 33. člen slovenske ustave, ki pravi: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«

Ob naštetem se sprašujem:

Ali ni nenavadno, da dobi Prešernovo nagrado človek, ki zagovarja državni terorizem in napada temelje demokratične ureditve?

Ali je Miklavž samo ponesrečena maškara ali potencialni terorist?

Ali so tisti, ki so mu dali Prešernovo nagrado, mislili ali pustovali?

  • Share/Bookmark

Verouk v šole

Ponedeljek, 15. februar 2010

Verouk v šole? Razprava o tem vprašanju je precej nabrušena, našpičena, krepko začinjena in pregreta. Prav bi bilo, da v te razprave naši vrli preučevalci različnih verovanjskih praks vključijo tudi veroučni poskus Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki svoj katekizem uvaja v šole kot Kviz zmage. Kolikor lahko sklepamo, so se v eni o frakcij titoističnega malikovalskega kulta odločili, da bodo revidirano in reformirano obliko svojega nauka vcepili v nedolžna srca mladeži. Posrečeno so za svojo akcijo izbrali kar pustni čas, čas šem in karnevalov. To, kar se je včasih smrtno resno prodajalo pod kvizovsko blagovno znamko Tito – revolucija – mir, se je sedaj našemilo v Kviz zmage. Tito in revolucija izgineta kot da ju nikoli ni bilo.

Ker sem sam pred desetletji sedel v različnih zgodovinskih komisijah pri Zvezi komunistov in svetih za taka in drugačna revolucionarna izročila pri Socialističnih zvezi delovnega ljudstva in Zvezi socialistične mladine Jugoslavije, se mi ob takem početju seveda najprej misel sočutno pokloni velikanom revolucije, ki so takrat kot vrhovni magi sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil bdeli nad čistostjo nauka. Če bi takrat kdo upal predlagati, da bi bil kviz Tito – revolucija – mir brez Tita in revolucije, bi ga seveda jadrno pognali iz partije in morda še v arest. Saj na kaj takega takrat še v nemilosrdno protititovsko in protirevolucionarno razvneti politični emigraciji ne bi upali pomisliti.

Pa velikani revolucije umirano, novopečeni svečenik malikovanja, ki so bili takrat autmigarji v tretjih in četrtih ligah titoizma in revolucije, pa brez milosti izdajajo in Tita in revolucijo.

Za to, da bi vneli mladino za Kviz zmage, vrli novopečeni magi novopečenega kulta na ruševinah titiozma in revolucije ponujajo najbolj kapitalistično vabo: 5 nagrad po 500 evrov, 10 nagrad po 200 evrov, 20 nagrad po 100 evrov.

Nekam poceni je ta zmaga, mar ne?

Pustimo ob strani, če je tak vstop mitomanije v šole zakonit. Bolj zanimivo je vprašanje, ali bi lahko ob tem Kvizu zmage malce preverili, kako lahko razumemo 297.člen Kazenskega zakonika, ki pravi:

»Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.

(4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti,sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov,poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.«

Ali bi se lahko v luči te zakonske opredelitve pogovarjali o tejle formulaciji iz Kviza zmage:

»Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?

a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.

b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.

c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.«

Oz. naj vprašanje postavim takole: Ali je takole lahkotno kvizovstvo pleteničenje mogoče razumeti drugače kot norčevanje iz največjega pomora neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, ki ga presojamo v razsežnostih genocida in zločina proti človeštvu?

  • Share/Bookmark

Revizija 3.

Ponedeljek, 1. februar 2010

Oglejmo si še nekaj korakov pri reformaciji in reviziji titoističnega kulta in obredja v zvezi z spominsko potjo in pohodom po trasi žičnega obroča, s katerim so italijanski okupatorji obdali Ljubljano. Nazorno nam te postopke pojasni Matjaž Kmecl:

“Pot spominov in tovarištva je mnogokraten spomenik; najprej mestu, ki je na nekdanjem razpotju med evropskim holokavstom in svobodo brez odlašanja izbralo svobodo; zato so ga musolinijevci pri priči krog in krog zaprli z žično zaporo in vojsko, ga prerešetali z brezštevilnimi zapiranji, streljanji, mučenji in zastraševanji ter ga spremenili v velikansko koncentracijsko taborišče.

Prav tako je spomenik neukrotljivosti vere v svobodo in zmagovitost človečnosti, s pogledom naprej pa spomenik prihodnji, današnji Evropi. Na njej se slehernim sprehajalcem, s slehernim pohodom, s slehernim drevesom srečuje prihodnost v preteklostjo; meščanov, ki jih je skušal pohoditi tisti surovi čas, je manj in manj, toda novi rodovi prinašajo na Pot zmeraj spet isto vero v iste ideale in tako živi ta nenavadni spomenik z enako močjo naprej; tudi po pol stoletja, čeprav mu je ta ali ona manj razgledana in politično ozka glava kdaj potuhnjeno namenila konec.”

Kmecova logika je reformatorska in revizionistična logika novorojenih magov titoizma. Temeljni proces poteka v presenetljivih obratih od kulta velikega vodje do kulta svobode, od kulta revolucije do kulta nacije, od kulta militarizacije do meglene zmagovitosti. Temelj pa ostaja vera v zmagovito kulturo rdečega nadčloveka, ki v svoji mitološki zaverovanosti odriva “manj razgledane in politično ozke glave”. Ob tem naj le omenimo ljubko anekdoto: ko “manj razgledane in politično ozke glave” nove, demokratične mestne oblasti požagajo jambore z revolucionarnimi simboli, jih zmerjajo z revizionisti. Ko pa potem reformisti in revizionisti kulta tak jambor nadomestijo z mlajem, pa ni govora o reviziji. Ali pa lahko kaj drugega bolj nazorno pokaže, kako se reformisti in revizionisti titoističnega kulta z mlajem, ki nadomesti zvezdo, preoblečejo iz komunističnih revolucionarjev v nacionalne oz. nacikomuniste?

Vendar pa so tudi tovrstni procesi detitoizacije, deboljševizacije in demilitarizacije pomemben prispevek k razpadu tabujev titoizma. Da pa v vsem tem preoblačenju cesarskih novih oblačil ni prostora za dejanski obrat od totalitarizma k demokraciji, pa nam nazorno dokazuje ponovno imenovanje ulice v Ljubljani po Josipu Brozu na obletnico rojstnega dne Adolfa Hitlerja 20. aprila 2009.

Soliden dediščinski produkt bi moral imeti solidne strokovne temelje. Prvi med njimi je kriterij resnice. Tako komunistično revolucionarna kot nacikomunistična verzija mitološke pripovedi o Ljubljani, mestu heroju, v marsičem odstopa od zgodovinske realnosti.

Eno redkih statističnih bilanc medvojne revolucijsko-partizanske Ljubljane je dal general Franc Tavčar–Rok: “Ljubljana je dala 11.000 borcev, od tega 1500 članov Partije in SKOJ, 57 narodnih herojev, 4000 padlih borcev ter 6000 internirancev. Tako je bila, kljub bodeči žici in terorju, neizčrpen vir kadrov in zibelka odpora proti sovražniku.”

Ne da bi se posebej spuščali v statistično preverjanje, lahko rečemo, da so Tavčarjeve navedbe problematične. Če bi jih od 11.000 ljubljanskih partizanov padlo 4.000, bi bile to izredne izgube. Skoraj štiri desetine. Malo verjetno, saj partizanske izgube praviloma ne presegajo četrtine borcev. Druga nerodnost je ta, da nam sodobni popisi žrtev govorijo o tem, da Ljubljana med vojno verjetno ni utrpela dosti več kot štiri tisoč vseh žrtev. Torej okoli pet odstotkov prebivalstva, kar je znatno manj kot Ljubljanska provinca sicer.

Tudi v mestu heroju je divjala državljanska vojna. Prav z brutalnimi umori političnih nasprotnikov v Ljubljani in Ljubljanski provinci so komunisti sprovocirali državljansko vojno. In tudi Ljubljana se je uprla komunistom. Če vojna in revolucija v Ljubljani zahtevata okoli štiri tisoč žrtev, jih je krepko več kot četrtina med civilnimi žrtvami in vojaki protikomunističnih enot, ki jih pobijejo partizanska tajna politična policija in vojaške enote. Prav tako se o vlogi Ljubljane kot mestu heroju, ki naj bi nosilo zastave boja proti okupatorju, sprašujemo v luči statistike žrtev Ljubljanske province. V tej je skoraj dvakrat več žrtev med borci protikomunističnih enot kot med partizanskimi. Ljubljana je bila torej center protikomunizma?

Naslednja nerodnost pri mitu o mestu heroju je seveda ta, da je bilo mesto center revolucije in rezistence le pod italijansko okupacijo. Pod nemško je bilo mestne gverile mnogo manj.

In ne glede na prvo ali drugo okupacijsko oblast ostaja dejstvo, da je bilo življenje v Ljubljani mnogo varnejše in mnogo bolj normalno kot drugod. Npr. Mirko Mahnič (Položaj slovenske gledališke omike 1941–45, 1. knjiga, Ljubljana 2008, str. 56): “Narodno gledališče v Ljubljani je v času okupacije redno in zgledno izpeljevalo svoje opravilo. V štirih sezonah, ki niso bile slabše od predvojnih in v prvih letih po vojni, je na novo postavilo ali obnovilo 74 del, od tega 26 domačih (35 %) in 48 tujih (65 %) del in to ob polno zasedeni dvorani. Bilo je 837 predstav, se pravi na leto povprečno 209, kar je spričo pogostosti zaprtosti gledališča, strahu in bolezni v ansamblu in pogostih letalskih alarmov več kot v normalnih sezonah.”

Predlagam, da tako pot po žičnem obroču kot druge spomenike totalitarnega nasilja povežemo v memorialno mrežo, ki bo z demokratičnih stališč vrednotila totalitarne stranpoti.

Profesionalne standarde pri umestitvi v zgodovinski kontekst uveljavlja npr. študija Aleksandra Jankoviča Potočnika (Utrjena Ljubljana – žični obroč okrog Ljubljane 1942–45, Ljubljana 2006), programsko-ureditvena načela pa npr. pregled raziskovalnega projekta, ki ga je naročila mestna občina Ljubljana (Maja Simoneti, Urška Kranjc, Luka Vidic: POT, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljana – raziskava načrtovalske ideje z izhodišči za prostorsko programsko nadgradnjo, Ljubljana 2008).

Vendar pa ni dovolj obravnavati samo Pot izven konteksta celovitega urejanja mestne in slovenske memorialne krajine. Morda bi lahko začeli pisati vodič po totalitarni topografiji Ljubljane, npr. tako kot so napisali vodič po rjavi topografiji Salzburga (Susanne Rolinek, Gerald Lehner, Christian Strasser: Im Schatten der Mozartkugel – Reiseführer durch die braune Topografie von Salzburg, Dunaj 2009).

V Salzburgu opozarjajo, kako so kot normalno početje sprejete nekatere obredne prakse nekdanjih nacionalsocialistov in njihovih dedičev (zborovanja, spominske plošče), kako so te sile protestirale proti kritičnemu prikazu hitlerizma (npr. protesti ob razstavi o zločinih vermahta). Po drugi strani pa v javni zavesti ni dovolj prisotno, kako globoko je bil Salzburg in njegova okolica vpet v hitlerjanski red. Mar ne bi bilo zanimivo v tej luči napisati vodiča po totalitarni Ljubljani?

  • Share/Bookmark