Arhiv za 1. Februar 2010

Revizija 3.

Ponedeljek, 1. februar 2010

Oglejmo si še nekaj korakov pri reformaciji in reviziji titoističnega kulta in obredja v zvezi z spominsko potjo in pohodom po trasi žičnega obroča, s katerim so italijanski okupatorji obdali Ljubljano. Nazorno nam te postopke pojasni Matjaž Kmecl:

“Pot spominov in tovarištva je mnogokraten spomenik; najprej mestu, ki je na nekdanjem razpotju med evropskim holokavstom in svobodo brez odlašanja izbralo svobodo; zato so ga musolinijevci pri priči krog in krog zaprli z žično zaporo in vojsko, ga prerešetali z brezštevilnimi zapiranji, streljanji, mučenji in zastraševanji ter ga spremenili v velikansko koncentracijsko taborišče.

Prav tako je spomenik neukrotljivosti vere v svobodo in zmagovitost človečnosti, s pogledom naprej pa spomenik prihodnji, današnji Evropi. Na njej se slehernim sprehajalcem, s slehernim pohodom, s slehernim drevesom srečuje prihodnost v preteklostjo; meščanov, ki jih je skušal pohoditi tisti surovi čas, je manj in manj, toda novi rodovi prinašajo na Pot zmeraj spet isto vero v iste ideale in tako živi ta nenavadni spomenik z enako močjo naprej; tudi po pol stoletja, čeprav mu je ta ali ona manj razgledana in politično ozka glava kdaj potuhnjeno namenila konec.”

Kmecova logika je reformatorska in revizionistična logika novorojenih magov titoizma. Temeljni proces poteka v presenetljivih obratih od kulta velikega vodje do kulta svobode, od kulta revolucije do kulta nacije, od kulta militarizacije do meglene zmagovitosti. Temelj pa ostaja vera v zmagovito kulturo rdečega nadčloveka, ki v svoji mitološki zaverovanosti odriva “manj razgledane in politično ozke glave”. Ob tem naj le omenimo ljubko anekdoto: ko “manj razgledane in politično ozke glave” nove, demokratične mestne oblasti požagajo jambore z revolucionarnimi simboli, jih zmerjajo z revizionisti. Ko pa potem reformisti in revizionisti kulta tak jambor nadomestijo z mlajem, pa ni govora o reviziji. Ali pa lahko kaj drugega bolj nazorno pokaže, kako se reformisti in revizionisti titoističnega kulta z mlajem, ki nadomesti zvezdo, preoblečejo iz komunističnih revolucionarjev v nacionalne oz. nacikomuniste?

Vendar pa so tudi tovrstni procesi detitoizacije, deboljševizacije in demilitarizacije pomemben prispevek k razpadu tabujev titoizma. Da pa v vsem tem preoblačenju cesarskih novih oblačil ni prostora za dejanski obrat od totalitarizma k demokraciji, pa nam nazorno dokazuje ponovno imenovanje ulice v Ljubljani po Josipu Brozu na obletnico rojstnega dne Adolfa Hitlerja 20. aprila 2009.

Soliden dediščinski produkt bi moral imeti solidne strokovne temelje. Prvi med njimi je kriterij resnice. Tako komunistično revolucionarna kot nacikomunistična verzija mitološke pripovedi o Ljubljani, mestu heroju, v marsičem odstopa od zgodovinske realnosti.

Eno redkih statističnih bilanc medvojne revolucijsko-partizanske Ljubljane je dal general Franc Tavčar–Rok: “Ljubljana je dala 11.000 borcev, od tega 1500 članov Partije in SKOJ, 57 narodnih herojev, 4000 padlih borcev ter 6000 internirancev. Tako je bila, kljub bodeči žici in terorju, neizčrpen vir kadrov in zibelka odpora proti sovražniku.”

Ne da bi se posebej spuščali v statistično preverjanje, lahko rečemo, da so Tavčarjeve navedbe problematične. Če bi jih od 11.000 ljubljanskih partizanov padlo 4.000, bi bile to izredne izgube. Skoraj štiri desetine. Malo verjetno, saj partizanske izgube praviloma ne presegajo četrtine borcev. Druga nerodnost je ta, da nam sodobni popisi žrtev govorijo o tem, da Ljubljana med vojno verjetno ni utrpela dosti več kot štiri tisoč vseh žrtev. Torej okoli pet odstotkov prebivalstva, kar je znatno manj kot Ljubljanska provinca sicer.

Tudi v mestu heroju je divjala državljanska vojna. Prav z brutalnimi umori političnih nasprotnikov v Ljubljani in Ljubljanski provinci so komunisti sprovocirali državljansko vojno. In tudi Ljubljana se je uprla komunistom. Če vojna in revolucija v Ljubljani zahtevata okoli štiri tisoč žrtev, jih je krepko več kot četrtina med civilnimi žrtvami in vojaki protikomunističnih enot, ki jih pobijejo partizanska tajna politična policija in vojaške enote. Prav tako se o vlogi Ljubljane kot mestu heroju, ki naj bi nosilo zastave boja proti okupatorju, sprašujemo v luči statistike žrtev Ljubljanske province. V tej je skoraj dvakrat več žrtev med borci protikomunističnih enot kot med partizanskimi. Ljubljana je bila torej center protikomunizma?

Naslednja nerodnost pri mitu o mestu heroju je seveda ta, da je bilo mesto center revolucije in rezistence le pod italijansko okupacijo. Pod nemško je bilo mestne gverile mnogo manj.

In ne glede na prvo ali drugo okupacijsko oblast ostaja dejstvo, da je bilo življenje v Ljubljani mnogo varnejše in mnogo bolj normalno kot drugod. Npr. Mirko Mahnič (Položaj slovenske gledališke omike 1941–45, 1. knjiga, Ljubljana 2008, str. 56): “Narodno gledališče v Ljubljani je v času okupacije redno in zgledno izpeljevalo svoje opravilo. V štirih sezonah, ki niso bile slabše od predvojnih in v prvih letih po vojni, je na novo postavilo ali obnovilo 74 del, od tega 26 domačih (35 %) in 48 tujih (65 %) del in to ob polno zasedeni dvorani. Bilo je 837 predstav, se pravi na leto povprečno 209, kar je spričo pogostosti zaprtosti gledališča, strahu in bolezni v ansamblu in pogostih letalskih alarmov več kot v normalnih sezonah.”

Predlagam, da tako pot po žičnem obroču kot druge spomenike totalitarnega nasilja povežemo v memorialno mrežo, ki bo z demokratičnih stališč vrednotila totalitarne stranpoti.

Profesionalne standarde pri umestitvi v zgodovinski kontekst uveljavlja npr. študija Aleksandra Jankoviča Potočnika (Utrjena Ljubljana – žični obroč okrog Ljubljane 1942–45, Ljubljana 2006), programsko-ureditvena načela pa npr. pregled raziskovalnega projekta, ki ga je naročila mestna občina Ljubljana (Maja Simoneti, Urška Kranjc, Luka Vidic: POT, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljana – raziskava načrtovalske ideje z izhodišči za prostorsko programsko nadgradnjo, Ljubljana 2008).

Vendar pa ni dovolj obravnavati samo Pot izven konteksta celovitega urejanja mestne in slovenske memorialne krajine. Morda bi lahko začeli pisati vodič po totalitarni topografiji Ljubljane, npr. tako kot so napisali vodič po rjavi topografiji Salzburga (Susanne Rolinek, Gerald Lehner, Christian Strasser: Im Schatten der Mozartkugel – Reiseführer durch die braune Topografie von Salzburg, Dunaj 2009).

V Salzburgu opozarjajo, kako so kot normalno početje sprejete nekatere obredne prakse nekdanjih nacionalsocialistov in njihovih dedičev (zborovanja, spominske plošče), kako so te sile protestirale proti kritičnemu prikazu hitlerizma (npr. protesti ob razstavi o zločinih vermahta). Po drugi strani pa v javni zavesti ni dovolj prisotno, kako globoko je bil Salzburg in njegova okolica vpet v hitlerjanski red. Mar ne bi bilo zanimivo v tej luči napisati vodiča po totalitarni Ljubljani?

  • Share/Bookmark