Arhiv za 17. Februar 2010

Miklavž in pust

Sreda, 17. februar 2010

Podelitev Prešernovih nagrad in pustovanje sta kronološko precej blizu. Letos lahko povežemo oba dogodka skozi lik in delo Miklavža Komelja. Ta je dobil Prešernovo nagrado za poezijo. Nenavadno mlad.

Pa vendar njegova mladost nima enega lica. Mladec (rojen 1973) je še mlečnozob pisal pesmi (zbirka Luč delfina 1991), doktoriral (2002). Očitno pa se mu je kronološko in zrelostno doraščanje nekoliko pomešalo.

Za normalne razvojne faze v človeškem bivanju se namreč šteje, da človek v zagonu mladosti razvije revolucionarne potence, potem pa počasi pride k pameti. Z našim bistrim in v kronološke mladosti polno zaposlenim Miklavžem pa se je zgodilo, da se je za revolucionarne ritme odločil šele potem, ko so mu za vrat sedla zgodnja srednja leta.

Več ljudi me je zgroženih opozorilo na njegov spis v reviji Borec, ki je bil tako hvalnica stoletnici Zdenke Kidrič kot njen nekrolog. V varnostno-obveščevalni službi, tajni politični policiji, ki jo je Komunistična partija Slovenije organizirala mimo Osvobodilne fronte in ki jo je vodila Zdenka Kidrič, vidi Miklavž kot »eno od najpomembnejših dejanj boja«. Ta »boj« Miklavž dojema kot »osvobodilno« gibanje. In že s temi besedami se Miklavž postavi na stran tistih maškar, ki sem jih že večkrat omenjal in ki hočejo krvavo revolucijo zamaskirati v osvoboditev, enopartijsko diktaturo pa v avtocesto v demokracijo.

Miklavž se gre maškarado hudičevo zares. Razhudi se, da za Kidričevo »vohljajo razni vulgarni pritlehneži s svojim škodoželjnjim moraliziranjem«. Ali ne bi bilo primerno, da bi poetski dohtar dojel, da je skrajni čas, da bi pravna in demokratična država raziskala in obsodila vojne in druge zločine, ki jih ima na vesti tajna politična policija, ki jo je vodila Kidričeva?

Miklavž pa se gre še eno maškarado. Ko napiše knjigo Misliti partizansko umetnost (in postavi mizerno razstavico na isto temo), bi glede na poudarek na »misliti« domnevali, da gre za racionalen projekt. Pa ne gre toliko za misliti kot za malikovati, mitomanizirati  (Da ima fant težave z razlikovanjem med strokovnim razumom in mitomansko fantazijo, nam kaže že silovito neuravnovešen seznam virov in literature).   Podobno kot v množičnem pobijanju neoboroženih rojakov vidi »eno od najpomembnejših dejanj boja«, tako mu rojevajo fantazme o tem, kaj   naj bi bila partizanska umetnost. Pogovarjal se je z nekaj manj pomembnimi preživelimi pripovedovalci partizanske mitologije in zaplaval v tej pravljičarski meglici.

Nekako komično je, ko že zelo banalne postopke projicira v umetniški kozmos. Npr. vrtenje ciklostila je zanj že nekaj mističnega. Pa kaj: za vse strani v vojni je bila propaganda bistvenega pomena. In propagandisti vseh strani so bili za sovražne sile pomembna vojna tarča.

Miklavžu se na nek način zgodi sindrom bolnice Franje. Postaviti nekaj barak in prenesti nekaj sto bolnikov v težavnih razmerah ni zelo enkraten podvig – dovolj je primerjati razmere v bolnici Franji in okoli nje in razmere v visokogorju soške fronte v prvi svetovni vojni.

Miklavž s tem enostavnim fetišiziranjem, ki premešča njegovo početje daleč od »misliti«, postavi na svoj izmišljeni slavolok tudi partizansko umetnost. Pripisuje ji naj naj in še bolj naj unikatne atribute. Pa vendar! Ko se bomo rešili rasistične ujetosti v iluzije ekskluzivne izločenost  »partizanščine« iz zgodovine v fantazijske višave,  bomo opazili, da niso ustvarjali samo ljudje, ki so jih šteli v ozvezdja partizanskega gibanja. Razmeroma nič manj in nič slabše niso ustvarjalno odreagirali na protikomunistični strani, pa med mobiliziranci v okupatorske armade, pa tudi drugi ljudje, sprešani v stiskah vojne in revolucije.

Miklavžu pa seveda manjka še nekaj, kar sodi k »misliti«. Namreč nekako se zdi, da se ne sprašuje, kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi kot partizanska umetnost ostalo kot trajna vrednota tudi v časih Titovine in danes in v prihodnost. Ali se bo kdaj vprašal, kako da imamo v prvi Jugoslaviji cvetočo socialno kritično umetnost, v drugi Jugoslaviji pa socialno-kritičnega ni več? Ali se bo vprašal, kako je mogoče, da večina ljudi, ki se razcvetijo v divjih vrtincih vojne in revolucije, v stalinističnem hladu Titovine ovenejo v svoji ustvarjalnosti?

Vrnimo se na pustno-Miklavžev začetek. Če smo omenili, da Miklavž bagatelizira zločini Zdenke Kidrič, potem nadaljuje z bagateliziranjem največjega zločina po drugi svetovni vojni v Evropi. V »misliti partizansko umetnost« posmehljivo okrtači »slovenske desničarje«, ki kažejo »kupe odkopanih kosti«. Pa Miklavž ne ljubi samo tovrstnega norčevanja iz mrtvih in zločina, ampak je še bolj komunistično-revolucijsko ambiciozen. V intervjuju v Mladini zahteva kar odpravo zasebne lastnine: »Ampak resnična družbena sprememba se lahko zgodi samo tako. Ne bodo je prinesle umetnostne prakse, ampak razlastitev kapitalistov.«

Če za Miklavževo zanikovanje zločinov tako Kidričeve kot titoizma  velja vsaj 297.člen Kazenskega zakonika, pa zanj velja tudi 33. člen slovenske ustave, ki pravi: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«

Ob naštetem se sprašujem:

Ali ni nenavadno, da dobi Prešernovo nagrado človek, ki zagovarja državni terorizem in napada temelje demokratične ureditve?

Ali je Miklavž samo ponesrečena maškara ali potencialni terorist?

Ali so tisti, ki so mu dali Prešernovo nagrado, mislili ali pustovali?

  • Share/Bookmark