Arhiv za Marec, 2010

Vest in pozna spoved I

Sobota, 27. marec 2010

Naj zapišem nekaj besed tistim, ki se čudijo, kaj vse nalagam pod Meh za smeh. Smehov je veliko vrst, eni so odrešilni, zdravilni, nekateri obrambni, mnogi napadalni. So sončni in črni smehi. Nekateri razkošno oblečejo, drugi do nagega slečejo. In prizori, ki vam jih predstavljam o nedoumljivih globinah človeške žlehtnobe in potuhnjenosti, imajo v naših dneh čudovite kali komičnih zapletov. Ali ni smešno, da se veliki zločinski priganjač in neusmiljeni sodnik Mitja prelevi v lažnivca, ki se znoji pred parlamentarnimi komisijami? Preberite samo odlično prodajani Osebni dosje št. 584 Edvarda Kocbeka, v katerem Igor Omerza z neusmiljeno bistrimi, prostodušnimi in našpičenimi komentarji iz dramatičnega dogajanja potegne njegove tragikomične in absurdno groteskne prvine. Za počit od smeha!

Nekaj smeha je tudi v knjigi, ki je veliko manj kot zgoraj omenjena prav tako te dni vstopila v slovensko javno življenje. Gre za izbor iz spisov Zdenka Zavadlava, ki so izšli pri celovški Mohorjevi pod naslovom Pozna spoved. Zdenko je bil med vojno in po njej v tajni politični policiji. Mlad, nasilen, pijan moči. In že takrat načet z dvomom. Ta dvom so mu še utrdili, ko so ga z ženo neutemeljeno obsodili na smrt, pa nato po večletni ječi izpustili. Uničili so mu več let življenja, zakon … In mu dali moči, da se je svoje krivde in greha spovedal, ga izpovedal, obsodil …

Njegova spoved je odlično zrcalo pred prihajajočimi meseci, ko se bomo pogovarjali o tem, kakšen sistem se začne v Jugoslaviji/Sloveniji po koncu druge svetovne vojne.

Zato naj omenim nekaj elementov Zavadlavove spovedi, ki povedo nekaj o njegovi usodi, nam pa omogočajo spraševanje o tem, ali ni bilo to, kar se je dogajalo Zavadlavu, pravzaprav temelj titoističnega sistema!?

Naj začnemo z desetim majem 1945. Vojne v Sloveniji še ni konec, tajna politična policija pa že začenja čiščenje. Že jeseni 1945 je bilo pripravljeni menda okoli 17.000 dosjejev. Tega dne je Zavadlav že v Mariboru:

»Proti večeru se napotim proti sodnim zaporom, da si ogledam situacijo. Dravski most je še zagačen. Bolgari sicer odhajajo po Dravski dolini, prihajajo pa naše jugoslovanske bratske partizanske enote od Ptuja sem.

Zvečer zbor, nato aretacije, skupaj z vedevejevci (vojska državne varnosti – op.p.). Enkrat imam le zamenjano vlogo. Nisem preganjani, ampak preganjalec. Vendar nič kaj lep posel, če ne veš osebno,zakaj človeka goniš. Pa še sami navadni ljudje. Vsi drugi so že ušli. In tisti neprijetni zaporski vonj, ki ga duhaš kot preganjalec. Nobenega tako dolgo in težko pričakovanega zadoščenja ni. To traja vso noč.«

Zasliševalci imajo pravico, da počnejo z zasliševanci, kar se jim zljubi. Zavadlav se ustavi nekje na robu hujšega nasilja:

»Tako sem poskušal izvajati tudi svoja zasliševanja predvsem s prijaznim odnosom do zaslišanca in logičnim dokazovanjem ter z igranjem vloge tistega, ki mu hoče pomagati. Resda pri nekaterih uporabljam tudi metodo, da mu s svetilko svetim v oči, kar sem se naučil iz predvojnega čitanja kriminalnih romanov. Nekatere, ki me očitno hočejo zajebavati, tudi malo premlatim, a ne zaradi prisiljevanja. Vendar pa zadoščenja pri tem nimam; imam kvečjemu slab občutek, da se ne znam obvladati.«

In takoj se začne trgovina, ki potem zavije celo jugo/slovensko družbo v mrežo sumničenj in nezaupanja. Pomembno je, da vsak nadzoruje vsakega:

»Za zapornika, kateremu smo dokazali krivdo in jo je tudi sam priznal, pa obstaja še ena možnost. Če obveščevalno obdeluje okolico, s katero lahko zapornik kontaktira, ga, potem ko podpiše posebno izjavo, pridobimo zanašega agenta. Potem ga izpustimo, še prej pa mu določimo oznovca, ki bo z njim kontaktiral. Vsak tak primer mora odobriti nadrejeni šef.«

Smrt fašizmu – svoboda narodu?

  • Share/Bookmark

Vest II

Nedelja, 21. marec 2010

27. maja 1957 je partizan v Zgornjih Bitnjah pripovedoval svoje spomine. Svojo pripoved je začel s tem, kako je bil »za Božič leta 1940 od bivših jugoslovanskih orožnikov aretiran radi ponarejanja denarja. Zaprt sem bil v Ljubljani in obsojen na 18 mesecev zapora. V ječi sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili zaprti radi političnega udejstvovanja, bili so komunisti in se borili za pravice delovnega ljudstva. Posebno viden je bil Anton Sever iz Ljubljane in neki študent iz Niša. Ta študent je največ govoril o komunistični partiji in borbi za pravice ljudstva, delavstva. V zaporu sem dobil prve pojme o delavski borbi in gibanju delavcev po svetu. Tu sem začel razmišljati in se zanimati za politično, dočim se v stari Jugoslaviji nisem zanimal za politiko.«

Ob razpadu prve Jugoslavije so kriminalce konec maja 1941 izpustili, političnih jetnikov pa ne. Kak teden po pripovedovalčevem prihodu domov je devet političnih jetnikov pobegnilo iz zaporov in štirje so prišli k njemu. Ker so oplenili trgovino v Žabnici, so orožniki zasliševali pripovedovalca in njegovo sestro, vendar so ju izpustili. Pripovedovalec je še naprej sodeloval s partizanskih gibanjem. 13. marca 1943 je pred aretacijo pobegnil v partizane. Po razbitju Prešernove brigade na Žirovskem vrhu je postal spremljevalec partizanskega funkcionarja, nato je bil imenovan za »komandirja VOS-a grupe«, se pravi skupine Varnostno-obveščevalne službe ali enostavneje povedano: partizanske politične policije. Odgovoren je bil za območje »teren od Šk.Loke do Kranja«. Sprva so bili štirje, nato 12. Od teh je eden pobegnil k domobrancem in je bil usmrčen po koncu vojne.

Potem je pripovedovalec povedal o njihovem delu: »Kot ojačana grupa VOS-a smo dobivali od nadrejene komande naloge za razne likvidacije. Moja grupa je med drugim likvidirala sledeče izdajalce in nemške podrepnike.«

Pripovedovalec je naštel 21 imen. Ob vsakem je povedal logiko dokaznega postopka in nakazal način usmrtitve. Pripovedovalec je bil rojen leta 1918. V času, ko je imel pravico odločati o življenju in smrti, je bila torej star okoli 25 let. Brez izobrazbe in brez etičnih zavor. S podobnimi vrstniki okoli sebe.

Njegova pripoved razkriva vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Kako strašno zapleteno je bilo vojno dogajanje, nam pripoveduje zgodba o človeku, ki so ga dolžili, da je »iz koristoljubja ustrelil iz zasede« nekoga iz Bitenj, da je hotel ubiti še nekoga iz Stražišča in da je imel na vesti še en rop. Zaradi teh zločinov so ga nemške oblasti zaprle. Iz zapora je pobegnil skupaj z nekim partizanom. Skupaj sta prišla v partizansko enoto. Tam so zločinca obsodili na smrt in ga ustrelili »na pogorišču njegove hiše, katero so mu požgali Nemci radi tega, ker je pobegnil iz zapora, njegovo ženo in otroke so pa že preje Nemci izselili.«

Večina ljudi je bila usmrčenih po logiki »verbalnega delikta«, če bi se izrazili v dikciji druge Jugoslavije.

Tako je bilo dovolj za ustrelitev:

-          »vodil Vermantschauft (Wehrmannschaft – op. JD), bil navdušen in zagrizen hitlerjanc, stalno vohunil za partizani in teroriziral domače ljudi po hribovskih vaseh«

-          »je bil hud nasprotnik partizanov in govoril, da bo vsakemu partizanu, ki ga bo ujel odsekal glavo«

-          »navdušen hitlerjanec, stalno vohunil za partizani in simpatizerji OF. Ti so se morali stalno skrivati pred njim…«

-          »dezertiral iz partizanov in izdal važne stvari«

-          »bil izredno navdušen za Nemce in te podpiral. Bil sovražno razpoložen do partizanov in njihovimi somišljeniki.«

-          »bil zagrizen nasprotnik OF in zelo nevaren za partizane in somišljenike OF«

-          »zagrizen nemškutar teroriziral in ovajal delavce v tovarni in odkrito sodeloval z Nemci«

-          »ovajal simpatizerje OF, bil strah in trepet prebivalstva Kranja in okolice«

-          »sta bila izdajalca domačih ljudi. Radi njih so se vršile aretacije in preiskave.«

-          »dezertiral iz partizanov in vse izdal žandarjem, kar je vedel. In so tako dobili točne podatke o vseh obveščevalcih.« Za »iste delikte« je bil usmrčen še en človek.

-          »izdajalec in pristaš Nemcev«

-          »gestapovski izdajalec in obveščevalec. Ta je stalno vohunil za partizani.«

-          »sta bila izdajalca. Svojega sina sta dala v nemško žandarmerijo.«

-          »hud nasprotnik partizanov in osebno vodil po godzovih nemške zasede.«

-          »je izdal partizane na Rupi v mlinu.«

-          »dezertiral iz NOV.«

-          »dezertiral od partizanov.«

-          »hud hitlarjanec in strah prebivalcev Stražišča ter okolice.«

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljal in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Izrek obsodbe je opravil partizanski politični tribunal (partijski organi in politična policija), nato pa je sledila usmrtitev. Nobeden od obsojencev, o katerih je tu govora, ni prišel pred redno partizansko sodišče. Ustrelili so jih v okolici domačih krajev ali kar na domu:

-          »ustreljen v gozdu za vasjo v Bitnjah«

-          »ustreljen v gozdu v Bitnjah«

-          »Zjutraj so ga člani VOS-a privezali k drevesu pri T.J. v Stražišču in ga tam ustrelili.«

-          »Zjutraj ob 6-30 uri so prišli 4 člani VOS-a na njegovo stanovanje v nemških uniformah. Sam sem bil v uniformi poručnika (oberleitnanta), R. je imel gestapovsko uniformo. Njemu sem sporočil, da ga parčtizanska komanda poziva, da se tekom tedna javi na vezo, ta pa se je izgovarjal, da ga boli noga in da ne more hoditi. Rekel sem mu, naj gre v posteljo, če res boli noga, istočasno sem ga prosil, če lahko kaj prispeva za partizane. Ta se je vsedel na posteljo in začel brskati po denarnici, medtem sem ga ustrelil in je bil takoj mrtev. Njegova žena se je tako prestrašila, da je padla v nezavest.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen pod Planico.«

-          »in na svojem stanovanju bil likvidiran.«

-          »Ubit je bil na stanovanju.«

-          »Oba sta bila radi tega obsojena na smrt in odpeljana na grapo za Šutno in tam ustreljena.«

-          »Pri mlinu zaslišan in obsojen na smrt ter tudi ustreljen.«

-          »Bil ustreljen v bitenskih gozdovih.«

-          »Oba sta bila radi izdajalske nature obsojena na smrt in ustreljena v gozdu.«

-          »Ustreljen v gozdu nad Pozirnem.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen.«

-          Partizanskega dezerterja so ujeli med potjo, »ko je bežal proti domu. Ujeli smo ga ko je šel iz Planice, ga odvedli v gozd, ga tam zaslišali in obsodili na smrt. Bil je ustreljen.«

-          Tudi drugega partizanskega dezerterja so ujeli med begom. »Dobili smo ga na Čepulah, ga odvedli v gozd ter ga tam ustrelili.”

-          Partizan je imel nalogo ustreliti človeka v Stražišču. Zaradi psa ni mogel do žrtev. »J. mu je ukazal naj spravi pas v pasjo uto, da bo lahko vstopil. Vrtnar je vedel za kaj gre, zaradi česar je streljal s pištolo na J. in ga smrtno zadel. J. je obdržal prisotnost duha, sprožil brzostrelko ter tako smrtno zadel vrtnarja. Oba sta obležala pred vrtnarijo mrtva.«

Pripovedovalec nam tako leta 1957 našteva  22 oseb, ki jih je usmrtila njegova skupina partizanske politične policije do poletja 1944. V tem času so pobili osem nemških orožnikov.

Potem se je politična policija reorganizirala, skupine so združili v brigado in pripovedovalec je postal komandir »prve gorenjske čete«:

»Imel sem sektor od Kranja do Škofje Loke, Kamnika in vse škofjeloške hribe. V četi sem imel 62 mož in smo bili oboroženi s 13 mitraljezi, 6 brzostrelkami in vsi s pištolami. Delali smo likvidacije po vsem terenu in šli v pomoč tudi brigadam, v kolikor je bilo to potrebno.«

Ocenjujemo, da so partizani na Gorenjskem med drugo svetovno vojno in po njej pobili več kot 1.500 Slovencev. Krepko več, kot so pobili okupatorjev. Način obsojanja in usmrčevanja je bil tudi drugod ravno tako neusmiljen in brezpraven kot v primerih, ki jih je naštel pripovedovalec. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava verjetno štela pripovedovalca med storilca vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper pripovedovalca ne bo možna, ker je medtem že umrl. Vendar sojeno mu je bilo drugače. Tako kot drugi, ki so usmrtili neoboroženega sočloveka, si je tudi pripovedovalec naložil hudo breme. Če se po slogu pripovedovanja leta 1957 zdi, da se mu je njegovo ravnanje zdelo opravičljivo in neproblematično, pa njegova starost omogoča domnevo, da ga je strla vest. Umrl je kot težek pijanec. Mnogi drugi partizanski ubijalci so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

  • Share/Bookmark

Vest I

Četrtek, 18. marec 2010

Nekatere izpovedi partizanov, ki so morali še življenjsko nezreli prevzeti odgovornost za usmrtitev neoboroženega sočloveka, razkrivajo vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljan in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava mnoge “likvidatorje” uvrstila med storilce vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper mnoge ne bo možna, ker so že umrli. Vendar mnogim je bilo  sojeno   drugače.    Umrli so kot pijanci, mnogi drugi so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

Tako se je partijska delitev na nebesa in pekel sprevrgla v svoje nasprotje. Sojeni postajajo sodniki. Brez kesanja in odpuščanja so sodniki samega sebe obsodili na pekel.

Ljudje so pozorno spremljali vse, za katere so vedeli, da so se zapisali v bratstvo krvavih rok. Zato v različnih pripovedih, ki v vigredi demokratične pomladi brstijo izpod zmrzali rdeče ledene dobe, se ponavljajo pripovedi, kot je tale: V družini je bilo šest otrok. Eden od partizanov, ki je bil navzoč, ko so ubijali njihovega očeta in dva moška, je pripovedoval, da je takoj po poboju prihitel kurir in povedal, da so pobili napačne. Partizan, ki je pobijal, je po pokleknil pred mamo: Gospa, nisem vedel, da imate toliko otrok. Sodite me. Pred starejšima bratoma je pokleknil na neki proslavi: Sem vama očeta ubil, tu sem, sodite me.

Da bi laže dojeli to breme zločina, bomo omenili nekaj pripovedi tistih, ki so jim naložili to breme zločina.

  • Share/Bookmark