Arhiv za 18. Marec 2010

Vest I

Četrtek, 18. marec 2010

Nekatere izpovedi partizanov, ki so morali še življenjsko nezreli prevzeti odgovornost za usmrtitev neoboroženega sočloveka, razkrivajo vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljan in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava mnoge “likvidatorje” uvrstila med storilce vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper mnoge ne bo možna, ker so že umrli. Vendar mnogim je bilo  sojeno   drugače.    Umrli so kot pijanci, mnogi drugi so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

Tako se je partijska delitev na nebesa in pekel sprevrgla v svoje nasprotje. Sojeni postajajo sodniki. Brez kesanja in odpuščanja so sodniki samega sebe obsodili na pekel.

Ljudje so pozorno spremljali vse, za katere so vedeli, da so se zapisali v bratstvo krvavih rok. Zato v različnih pripovedih, ki v vigredi demokratične pomladi brstijo izpod zmrzali rdeče ledene dobe, se ponavljajo pripovedi, kot je tale: V družini je bilo šest otrok. Eden od partizanov, ki je bil navzoč, ko so ubijali njihovega očeta in dva moška, je pripovedoval, da je takoj po poboju prihitel kurir in povedal, da so pobili napačne. Partizan, ki je pobijal, je po pokleknil pred mamo: Gospa, nisem vedel, da imate toliko otrok. Sodite me. Pred starejšima bratoma je pokleknil na neki proslavi: Sem vama očeta ubil, tu sem, sodite me.

Da bi laže dojeli to breme zločina, bomo omenili nekaj pripovedi tistih, ki so jim naložili to breme zločina.

  • Share/Bookmark