Vest I

Četrtek, 18. marec 2010

Nekatere izpovedi partizanov, ki so morali še življenjsko nezreli prevzeti odgovornost za usmrtitev neoboroženega sočloveka, razkrivajo vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljan in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava mnoge “likvidatorje” uvrstila med storilce vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper mnoge ne bo možna, ker so že umrli. Vendar mnogim je bilo  sojeno   drugače.    Umrli so kot pijanci, mnogi drugi so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

Tako se je partijska delitev na nebesa in pekel sprevrgla v svoje nasprotje. Sojeni postajajo sodniki. Brez kesanja in odpuščanja so sodniki samega sebe obsodili na pekel.

Ljudje so pozorno spremljali vse, za katere so vedeli, da so se zapisali v bratstvo krvavih rok. Zato v različnih pripovedih, ki v vigredi demokratične pomladi brstijo izpod zmrzali rdeče ledene dobe, se ponavljajo pripovedi, kot je tale: V družini je bilo šest otrok. Eden od partizanov, ki je bil navzoč, ko so ubijali njihovega očeta in dva moška, je pripovedoval, da je takoj po poboju prihitel kurir in povedal, da so pobili napačne. Partizan, ki je pobijal, je po pokleknil pred mamo: Gospa, nisem vedel, da imate toliko otrok. Sodite me. Pred starejšima bratoma je pokleknil na neki proslavi: Sem vama očeta ubil, tu sem, sodite me.

Da bi laže dojeli to breme zločina, bomo omenili nekaj pripovedi tistih, ki so jim naložili to breme zločina.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 18. Marec, 2010 ob 17:56 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

4 komentarjev na “Vest I”

  1. ametist pravi:

    V današnji velenjski občini, takrat je bila občina Šoštanj, je deloval likvidator DUŠAN. Ljudi je pobijal na različne načine, od klanja, pobijanja z kijem, streljanja in ne vem kako še? Nikoli ni spal oziroma legel k počitku brez prižgane svetiljke. Umoril je tudi očeta mojega prijatelja Blaža, žal že pokojnega, ki je bil takrat seveda še otrok. Takih grozovitih primerov je veliko. Naprimer se je človek zameril znancu, prijatelju, sosedu in že je bilo nevarno , da ne rečem usodno zanj. Dovolj je bilo da je nekdo drugega lažno prijavil, da je sodeloval z okupatorjem in že je bila likvidacija. Po vojni je bilo dovolj, da je natvezil udbi, da kdo sodeluje, oz. je pristaš takoimenovanih KRIŽARJEV in že je bila obsodba in smrt na vratu.

  2. pavel pravi:

    Mama od moje žene je imela enega brata pri partizanih, drugega pa pri domobrancih.
    Oče moje žene je bil takrat mlad fant:” Takrat ni nihče kaj dosti vedel o politiki. Prišla je ena vojska in mobilizirala tiste, ki so bili doma.”

    Moj ostareli sosed: ” Bil sem 6 let star in sem nedaleč od vasi pasel krave, ko so partizani prišli v našo vas Hinje in pobili vse družine in zažgali vse hiše. Sem edini preživel!”

    Moj drugi ostareli sosed h kateremu sem hodil po mleko: ” Bil sem 14- letni partizanski kurir. Takrat sem verjel v to, da bomo svet spremenili na bolje. Toda že v četi sem videl dvojno moralo: dva kotla hrane: bogatejšega in revnejšega za večino. Tudi ko smo kmetom kradli krave, pujse, meso, šnops – smo morali vse oddati in je kaj malega ostalo za nas navadne partizane.
    Morali smo delati po ukazih, čeprav se je veliko delelo po domače. Eden od VOSovcev je v četi govoril o 16-letnem dekletu, da je izdajalka. Kasneje so jo šli likvidirati. Problem pa je bil le v tem, da ga je ta punca kot ljubimca zavrnila, ga ni marala.”

    Moj mehanik mi je pravil:” Od mojega očeta stric je bil v Bitnjah partizanski likvidator. Po vojni ga je to vse tako težilo, da je norel cele noči. Začel je vsevprek na glas govoriti, kaj je delal. Našli so ga kmalu mrtvega, zastrupljenega. UDBA se ga je znebila komaj par let po vojni. Človek se je začel na glas kesati in to očitno napačnim ljudem, zato je bil za oblast vedno bolj nevaren.”

  3. pavel pravi:

    Moj stric mi je pripovedoval, kako je doživljal vojno.
    “Čez dan so tabeli hodili v našo malo bajto, kjer je bila mama in 10 otrok in so iskali očeta, ki se jim je skrival. Ponoči pa so partizani hodili v bajto in mami grozili, da jo bodo pobili in vse njene otroke, če ne pove, kje se njen mož skriva. Najbolj nor je bil nek črnolas partizan, vodja, nek Primorec. A si moreš predstavljati v kakšni grozi je moja mama dan in noč živela zaradi groženj? Moj oče pa je bil takrat star 50 let in za katero koli vojsko prestar. Pa vsi so ga hoteli imeti v svojih vrstah.”

  4. nevenka nevenka pravi:

    Res, tudi strahopetcov je bilo polno, ki so samo nase gledali in se niso zavzemali za nič. In ti naj bi bili kao največji poštenjakarji.
    Tudi v življenju so največ vredni prijatelji, ki te pustijo na cedilu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !