Vest II

Nedelja, 21. marec 2010

27. maja 1957 je partizan v Zgornjih Bitnjah pripovedoval svoje spomine. Svojo pripoved je začel s tem, kako je bil »za Božič leta 1940 od bivših jugoslovanskih orožnikov aretiran radi ponarejanja denarja. Zaprt sem bil v Ljubljani in obsojen na 18 mesecev zapora. V ječi sem bil skupaj z ljudmi, ki so bili zaprti radi političnega udejstvovanja, bili so komunisti in se borili za pravice delovnega ljudstva. Posebno viden je bil Anton Sever iz Ljubljane in neki študent iz Niša. Ta študent je največ govoril o komunistični partiji in borbi za pravice ljudstva, delavstva. V zaporu sem dobil prve pojme o delavski borbi in gibanju delavcev po svetu. Tu sem začel razmišljati in se zanimati za politično, dočim se v stari Jugoslaviji nisem zanimal za politiko.«

Ob razpadu prve Jugoslavije so kriminalce konec maja 1941 izpustili, političnih jetnikov pa ne. Kak teden po pripovedovalčevem prihodu domov je devet političnih jetnikov pobegnilo iz zaporov in štirje so prišli k njemu. Ker so oplenili trgovino v Žabnici, so orožniki zasliševali pripovedovalca in njegovo sestro, vendar so ju izpustili. Pripovedovalec je še naprej sodeloval s partizanskih gibanjem. 13. marca 1943 je pred aretacijo pobegnil v partizane. Po razbitju Prešernove brigade na Žirovskem vrhu je postal spremljevalec partizanskega funkcionarja, nato je bil imenovan za »komandirja VOS-a grupe«, se pravi skupine Varnostno-obveščevalne službe ali enostavneje povedano: partizanske politične policije. Odgovoren je bil za območje »teren od Šk.Loke do Kranja«. Sprva so bili štirje, nato 12. Od teh je eden pobegnil k domobrancem in je bil usmrčen po koncu vojne.

Potem je pripovedovalec povedal o njihovem delu: »Kot ojačana grupa VOS-a smo dobivali od nadrejene komande naloge za razne likvidacije. Moja grupa je med drugim likvidirala sledeče izdajalce in nemške podrepnike.«

Pripovedovalec je naštel 21 imen. Ob vsakem je povedal logiko dokaznega postopka in nakazal način usmrtitve. Pripovedovalec je bil rojen leta 1918. V času, ko je imel pravico odločati o življenju in smrti, je bila torej star okoli 25 let. Brez izobrazbe in brez etičnih zavor. S podobnimi vrstniki okoli sebe.

Njegova pripoved razkriva vso tragiko usmrčenih kot tragiko tistih, ki so o usmrtitvah odločali in jih izvrševali.

Kako strašno zapleteno je bilo vojno dogajanje, nam pripoveduje zgodba o človeku, ki so ga dolžili, da je »iz koristoljubja ustrelil iz zasede« nekoga iz Bitenj, da je hotel ubiti še nekoga iz Stražišča in da je imel na vesti še en rop. Zaradi teh zločinov so ga nemške oblasti zaprle. Iz zapora je pobegnil skupaj z nekim partizanom. Skupaj sta prišla v partizansko enoto. Tam so zločinca obsodili na smrt in ga ustrelili »na pogorišču njegove hiše, katero so mu požgali Nemci radi tega, ker je pobegnil iz zapora, njegovo ženo in otroke so pa že preje Nemci izselili.«

Večina ljudi je bila usmrčenih po logiki »verbalnega delikta«, če bi se izrazili v dikciji druge Jugoslavije.

Tako je bilo dovolj za ustrelitev:

-          »vodil Vermantschauft (Wehrmannschaft – op. JD), bil navdušen in zagrizen hitlerjanc, stalno vohunil za partizani in teroriziral domače ljudi po hribovskih vaseh«

-          »je bil hud nasprotnik partizanov in govoril, da bo vsakemu partizanu, ki ga bo ujel odsekal glavo«

-          »navdušen hitlerjanec, stalno vohunil za partizani in simpatizerji OF. Ti so se morali stalno skrivati pred njim…«

-          »dezertiral iz partizanov in izdal važne stvari«

-          »bil izredno navdušen za Nemce in te podpiral. Bil sovražno razpoložen do partizanov in njihovimi somišljeniki.«

-          »bil zagrizen nasprotnik OF in zelo nevaren za partizane in somišljenike OF«

-          »zagrizen nemškutar teroriziral in ovajal delavce v tovarni in odkrito sodeloval z Nemci«

-          »ovajal simpatizerje OF, bil strah in trepet prebivalstva Kranja in okolice«

-          »sta bila izdajalca domačih ljudi. Radi njih so se vršile aretacije in preiskave.«

-          »dezertiral iz partizanov in vse izdal žandarjem, kar je vedel. In so tako dobili točne podatke o vseh obveščevalcih.« Za »iste delikte« je bil usmrčen še en človek.

-          »izdajalec in pristaš Nemcev«

-          »gestapovski izdajalec in obveščevalec. Ta je stalno vohunil za partizani.«

-          »sta bila izdajalca. Svojega sina sta dala v nemško žandarmerijo.«

-          »hud nasprotnik partizanov in osebno vodil po godzovih nemške zasede.«

-          »je izdal partizane na Rupi v mlinu.«

-          »dezertiral iz NOV.«

-          »dezertiral od partizanov.«

-          »hud hitlarjanec in strah prebivalcev Stražišča ter okolice.«

Ne glede na raven (ne)dokazanosti krivde je bilo za partizanski sodni postopek značilno, da dokazni postopek običajno ni bil korektno speljal in da obtoženci niso imeli možnosti, da bi se branili. Izrek obsodbe je opravil partizanski politični tribunal (partijski organi in politična policija), nato pa je sledila usmrtitev. Nobeden od obsojencev, o katerih je tu govora, ni prišel pred redno partizansko sodišče. Ustrelili so jih v okolici domačih krajev ali kar na domu:

-          »ustreljen v gozdu za vasjo v Bitnjah«

-          »ustreljen v gozdu v Bitnjah«

-          »Zjutraj so ga člani VOS-a privezali k drevesu pri T.J. v Stražišču in ga tam ustrelili.«

-          »Zjutraj ob 6-30 uri so prišli 4 člani VOS-a na njegovo stanovanje v nemških uniformah. Sam sem bil v uniformi poručnika (oberleitnanta), R. je imel gestapovsko uniformo. Njemu sem sporočil, da ga parčtizanska komanda poziva, da se tekom tedna javi na vezo, ta pa se je izgovarjal, da ga boli noga in da ne more hoditi. Rekel sem mu, naj gre v posteljo, če res boli noga, istočasno sem ga prosil, če lahko kaj prispeva za partizane. Ta se je vsedel na posteljo in začel brskati po denarnici, medtem sem ga ustrelil in je bil takoj mrtev. Njegova žena se je tako prestrašila, da je padla v nezavest.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen pod Planico.«

-          »in na svojem stanovanju bil likvidiran.«

-          »Ubit je bil na stanovanju.«

-          »Oba sta bila radi tega obsojena na smrt in odpeljana na grapo za Šutno in tam ustreljena.«

-          »Pri mlinu zaslišan in obsojen na smrt ter tudi ustreljen.«

-          »Bil ustreljen v bitenskih gozdovih.«

-          »Oba sta bila radi izdajalske nature obsojena na smrt in ustreljena v gozdu.«

-          »Ustreljen v gozdu nad Pozirnem.«

-          »Odpeljan je bil v gozd in tam ustreljen.«

-          Partizanskega dezerterja so ujeli med potjo, »ko je bežal proti domu. Ujeli smo ga ko je šel iz Planice, ga odvedli v gozd, ga tam zaslišali in obsodili na smrt. Bil je ustreljen.«

-          Tudi drugega partizanskega dezerterja so ujeli med begom. »Dobili smo ga na Čepulah, ga odvedli v gozd ter ga tam ustrelili.”

-          Partizan je imel nalogo ustreliti človeka v Stražišču. Zaradi psa ni mogel do žrtev. »J. mu je ukazal naj spravi pas v pasjo uto, da bo lahko vstopil. Vrtnar je vedel za kaj gre, zaradi česar je streljal s pištolo na J. in ga smrtno zadel. J. je obdržal prisotnost duha, sprožil brzostrelko ter tako smrtno zadel vrtnarja. Oba sta obležala pred vrtnarijo mrtva.«

Pripovedovalec nam tako leta 1957 našteva  22 oseb, ki jih je usmrtila njegova skupina partizanske politične policije do poletja 1944. V tem času so pobili osem nemških orožnikov.

Potem se je politična policija reorganizirala, skupine so združili v brigado in pripovedovalec je postal komandir »prve gorenjske čete«:

»Imel sem sektor od Kranja do Škofje Loke, Kamnika in vse škofjeloške hribe. V četi sem imel 62 mož in smo bili oboroženi s 13 mitraljezi, 6 brzostrelkami in vsi s pištolami. Delali smo likvidacije po vsem terenu in šli v pomoč tudi brigadam, v kolikor je bilo to potrebno.«

Ocenjujemo, da so partizani na Gorenjskem med drugo svetovno vojno in po njej pobili več kot 1.500 Slovencev. Krepko več, kot so pobili okupatorjev. Način obsojanja in usmrčevanja je bil tudi drugod ravno tako neusmiljen in brezpraven kot v primerih, ki jih je naštel pripovedovalec. Mnoge žrtve so bile usmrčene po nedolžnem. Zato bi resna pravna obravnava verjetno štela pripovedovalca med storilca vojnih zločinov zoper človeštvo, ki ne zastarajo.

Sodna obravnava zoper pripovedovalca ne bo možna, ker je medtem že umrl. Vendar sojeno mu je bilo drugače. Tako kot drugi, ki so usmrtili neoboroženega sočloveka, si je tudi pripovedovalec naložil hudo breme. Če se po slogu pripovedovanja leta 1957 zdi, da se mu je njegovo ravnanje zdelo opravičljivo in neproblematično, pa njegova starost omogoča domnevo, da ga je strla vest. Umrl je kot težek pijanec. Mnogi drugi partizanski ubijalci so noreli v nočnih morah, preganjavicah in drugih stiskah, ki so jih pehale v norost. Vse to kaže, kako težek križ so si naložili. In njihova vest je bila njihova kazen.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 21. Marec, 2010 ob 09:23 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

24 komentarjev na “Vest II”

  1. bimbo pravi:

    Meh za smeh? Recimo, da si še nekako lahko pričaram kakšno groteskno povezavo z mehom, a kaj je pri zgoraj zapisanem smešnega?
    Menim, da bi za današnjo stopnjo evropske civiliziranosti običajna mera dostojnosti in omike vsakemu piscu, najsi bo rdečega, črnega ali mavričnega ideološkega profila, narekovali, da svoje pisanje prilagodi lastnemu nad-naslovu, ali pa slednjega ustrezno spremeni.

  2. Rado Rado pravi:

    Bimbo,
    sem nekaj časa razmišljal o fenomenu Dežman. No že zadnjič mi je kapnilo, da je njegova obremenjenost z “zločinsko partizanščino”, terapevtskega značaja.

  3. Nerad pravi:

    Je sodnik zato bolnik, če obsoja samo kriminalce?

  4. ametist pravi:

    Dežmanov potrebujemo vse več, ne samo za zgodovino, ampak tudi za dnevno kronologijo. Kje so ti pravičniki, ki znajo pogledati v stvari, ter dogodke opisati, zapisati v resničnem in ne zlaganem stanju. Teh nam manjka, kakor gospodarstvu denar.

  5. APM pravi:

    Bimbo!
    Rado ti je pojasnil, zakaj smeh! Rado je namreč pristaš obešenjaškega humorja. Ta humor prezira brutalnost in je med humorjem nekj podobnega kot junaštvo pri VOSU.

  6. niko pravi:

    No, tile so bili pa vsi očitno žlahtniki gospoda zgodovinarja … tako pri takih vse skupaj deluje.

  7. bimbo pravi:

    Nerad, zavedam se, da se repliciral Radu, a se bom vseeno vmešal, ker si mi zdi, da je moja poanta izvisela. Bi se tebi zdelo dostojno in prav, če bi nad vhodom v sodišče visel napis npr. “Kruha in iger”?

    Ametist, pravičnikov je bilo vedno in povsod na pretek, pravičnih dejanj pa bolj malo. Zaradi tega smo očitno obsojeni na sukanje na mestu, v teh pasjih časih bi lahko dejal, da na lovljenje lastnega repa. Če je že tako, počnimo to vsaj z minimalno mero omike. Da ločimo, kaj je smeh in kaj je žalost. Zgornje pisanje je namreč nadvse žalostno, nadnaslov nad njim pa kar se da daleč od pietete do pokojnikov, čigar temno usodo opisuje.

  8. niko pravi:

    Hehehe, bimbo, pošteno bi pa kaj takega (k. in i.) marsikdaj bilo, se ti ne zdi?

    :razz:

  9. Okapi pravi:

    Vojna je vojna, če gospod zgodovinar tega ne ve. Koliko civilistov so pobili zavezniki med bombardiranji? V čem je razlika? Za vse nedolžne žrtve, ki so jih pobili vosovci, so v resnici krivi nacisti ter Rupnik in drugi pomembneži, ki so pri nas sodelovali z njimi.

    O.

  10. Rado Rado pravi:

    APM in Bimbo,

    če želite govoriti o dejstvih (in ne se zgolj ideološko opredeljevati), potem je treba vzeti v roke Zbornik Republike Slovenije o vojnih in povojnih pobojih Slovencev / izdajatelj Državni svet. / V tem zborniku so popisane vse žrtve in o tem so se sporazumeli vsi zgodovinarji – tako leve, kot desne provinence.
    Žrtev je bilo 93.000, skoraj enakomerno porazdeljenih na domobransko in partizansko stran. Igra, ki jo igra Dežman, češ da so bili domobranci nedolžne žrtve, partizani pa le eksekutorji, je torej že v štartu spregledana. Bila je II. svetovna vojna, bila je državljanska vojna in če že hočete je bila je tudi revolucija. Nedolžnih tu ni bilo. Gonjenje te teme je izključno iz potreb današnje desnice: diskreditacija današnje levice (kot da imajo kaj opraviti z dogodki izpred 70 – ih let) in vrnitev na oblast. O vsem drugem se je zgodovina že izrekla!

  11. P.J. P.J. pravi:

    Smešno, kako se po 65-ih letih še vedno nekateri niso uspeli razjasniti, da se je med II. svetovno vojno pod pretvezo ene ali druge ideologijo zgodilo precej kriminalnih dejanj.

    Vojna n Hrvaškem in v BiH pred prbl. 15-imi leti bi za zgodovinarje lahko služila kot odlična antropološko sociološka dopolnitev znanja.

    Žal pa prevečkrat v lastni nečimrnosti zapadejo v koncept, katerega preučujejo in poistoveteni z eno ali drugo stranjo izvajajo postuhmno nasilje nad krvniki in žrtvami strani, s katero manj simpatizirajo.

    Kredibilnost pa trpi…

  12. ana od srca pravi:

    Tukaj je govora o področju, kjer je živel moj stric s svojo družino … Partizani so postrelili družino skozi okno …

    Kaj bi rekli o njem, zakaj so postrelili družino? “ker ni hotel pripadati nobeni strani?”

    Se mi pa zdi, da res ne paše ta tema na blog z naslovom Meh za smeh.

  13. Arjan pravi:

    Menda se krohota, ko takele piše.

  14. APM pravi:

    12) Takšen je pač partizanski humor. Tudi danes ga lahko opazujemo, ko g. Zalar ruši go. Brezigar. Gre pač za specifično moralo, ki nudi specifični humor. Tudi Neron se je zabaval, ko so gladiatorje trgali levi. No bil je zmagovalec in zmagovalcem je dovoljeno pisati zgodovino, mar ne?

  15. bimbo pravi:

    P.J., mrtvim ni pomoči. Veliko bolj me skrbi “neronsko nasilje” nad še živečimi.

    Ana od srca, veseli me, da sva na srčni strani skupaj, čeprav imava verjetno precej različna “svetovna nazora”. To je zelo dragoceno in toplo spoznanje.

    Pa tako droben, majčken poseg je sprememba nadnaslova…

  16. ana od srca pravi:

    Bimbo,

    ko sem brala pojasnila, zakaj so koga ustrelili, sem prvič v življenju, kaj so napisali kot pojasnilo, zakaj so ustrelili strica in njegove, le en otrok je ostal, ki je bil nekje zadaj …
    Zakaj?
    Drugi stric je bila na istem, na istem področju, umaknil se je z družino na Koroško, ni se vrnil v Slovenijo (a ni bil domobranec niti nemški vojak), a videla sem odločbo za zaplembo kmetije … Me strese, ko vidim tisto spodaj: Smrt fašizmu, svobodo narodu!

    Svobodo? Kakšno? Komu? Moja strica nista bila narod? Zato ne, ker nista bila partizana? In njuni ženi in njuni otroci niso bili narod?

    Pred kratkim sem prebrala knjigo, dogajanje je tudi s tega področja, postavljeno v čas vojne … Ko sem knjigo pred desetletji dobila za nagrado, je moja mama rekla, da so v njej laži … Zdaj sem jo brala in se spraševala marsikaj … Ja, knjiga iz l. 75 je ideološka in z vprašljivimi podatki. Vprašala sem ata o konkretnih družinah, omenjenih v knjigi Vas v hribih. Zvedela sem od več ljudi, da v knjigi sploh ni resničnih zgodb – o resničnih ljudeh.
    Tedaj je bilo pomembno samo, da so domobranci zveri – hujše od Nemcev samih … Da so nas o tem učili in preparirali.

    A to so pogosto prirejene resnice …

    Želim ti vse dobro!

  17. ana od srca pravi:

    Na začetku sem pomotoma spustila glagol : … prvič v življenju sem sedaj razmišljala, kako so utemeljili poboj stričeve družine …

  18. niko pravi:

    Tako bom napisal: ne verjamem nikomur, ki obračunava z ideologijo (katerokoli) brez imen storilcev.

    Ne partizani in ne domobranci niso streljali skozi okno – vedno je streljal človek in prav nikoli ideologija.

    Mislite, da ga dandanašnji serje ablast, oblast ali človek, ki ga pač serje?

    Zadnji čas je, da se bedaki začnete lagati sami sebi.

  19. ana od srca pravi:

    Niko, imaš prav: ljudje so, smo tisti … In tisto knjigo je napisal človek.

    Vse dobro! :-)

  20. Fuga pravi:

    Ja, hvalabogu bo ena generacija slovencev preživela brez “kulta borčevstva”. Zdi se mi, da je sedanja vlada še vedno obremenjena s “ta rdečo” etično navlako in s komunistično frustracijo – kdor ni naš, je pa za pobiti. Svet postaja ozaveščen v prepričanju, da pobijanje ljudi pač ni nobena herojska zmaga.

  21. bimbo pravi:

    Niko, žal je bil res vedno človek izvrševalec takšnih dejanj, kar je najbolj grozljivo in nepredstavljivo. A, kot je zgoraj zapisal že P.J., so se podobno nepredstavljiva grozodejstva pred dobrimi petnajstimi leti dogajala nam takorekoč pred nosom. In smo z Evropo vred raje gledali nekako vstran.

    Ana od srca, ko bi vsaj nam in našim potomcem uspelo možgane in srce vzgojiti tako, da se kaj takega ne bi več dogajalo! Tako, da bi v enačbi “z nami – proti nam” lahko kdo ostal tudi neuvrščen in molčeč, pa zaradi tega ne bi izgubil ne službe, ne družine in tudi ne življenja.

  22. pavel pravi:

    Jože,
    tukaj pišeš pripoved malega kriminalca, ki se je po naključju znašel v politični policiji, med morilci in psihopati.
    Bil je mejna osebnost, a čez čas je VEST v njem vseeno začela delovati in občutil je KRIVDO.
    Krivda je čustvo, ki človeka usmerja k boljšemu, k popravi in k učenju. Če pa je seveda prevelika krivda in brez obračanja k Odrešeniku pa človek trpi za preganjavico, blodnjami, alkoholizmom in na koncu aredi samomor – kar so storili številni morilci v partizanskih vrstah, ko so se soočili s svojimi zločini, ki so jih dostikrat storili pod ukazom nadrejenih.

    Kaj pa, Jože, ko imaš PSIHOPATA, ki je zagrizen, talibanski, idealist in ideolog? Kot so bili zagrizeni komunisti tipa Kidrič, Kardelj, Tito, Maček in še eden od živečih oblastnih kriminalcev “ki je baje izgubil spomin”. Ki daje ukaze za pobijanje, ki pobija na veliko in to še z užitkom. Mar ne veš, da ti ljudje niso zmožni dotika s svojo VESTJO ( nimajo vesti), da ne zmorejo oobčutiti lastne krivde in se ravno zato imenujejo po definiciji PSIHOPATI, SOCIOPATI oz. psihopatski morilci v tem primeru?

  23. PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje » Arhiv Bloga » Psihopati ne morejo priti v stik s svojo VESTJO pravi:

    [...] Jože Dežman piše na svojem blogu povojne spomine kesajočega se malega kriminalca, ki je v predvo… [...]

  24. Rak pravi:

    Vsaj dva človeka sem poznal v času mojega službovanja v bližini omenjenih krajev, ki bi lahko ali sta ustrezala opisu kasnejšega stanja opisanih iz predhodnih dejanj in dogajanj, kot jih opisuje avtor. Zanimivo, oba sta žalostno končala kot alkoholika, kot bi bežala pred seboj in še kom….
    In še to, umazana dejanja v vojni je res opravljal “človek”, ampak v imenu organizacije in ideologije, seveda pa je bilo odvisno tudi od njega kot osebka, kaj, zakaj, čemu, koliko in kako je to opravil po svoje. Tako, da zločinov katerekoli strani med vojno ali celo še po njej, ne bi še naprej opravičevali ali zmanjševali njihov pomen z izvajanjem in izključno krivdo posameznikov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !