Arhiv za 27. Marec 2010

Vest in pozna spoved I

Sobota, 27. marec 2010

Naj zapišem nekaj besed tistim, ki se čudijo, kaj vse nalagam pod Meh za smeh. Smehov je veliko vrst, eni so odrešilni, zdravilni, nekateri obrambni, mnogi napadalni. So sončni in črni smehi. Nekateri razkošno oblečejo, drugi do nagega slečejo. In prizori, ki vam jih predstavljam o nedoumljivih globinah človeške žlehtnobe in potuhnjenosti, imajo v naših dneh čudovite kali komičnih zapletov. Ali ni smešno, da se veliki zločinski priganjač in neusmiljeni sodnik Mitja prelevi v lažnivca, ki se znoji pred parlamentarnimi komisijami? Preberite samo odlično prodajani Osebni dosje št. 584 Edvarda Kocbeka, v katerem Igor Omerza z neusmiljeno bistrimi, prostodušnimi in našpičenimi komentarji iz dramatičnega dogajanja potegne njegove tragikomične in absurdno groteskne prvine. Za počit od smeha!

Nekaj smeha je tudi v knjigi, ki je veliko manj kot zgoraj omenjena prav tako te dni vstopila v slovensko javno življenje. Gre za izbor iz spisov Zdenka Zavadlava, ki so izšli pri celovški Mohorjevi pod naslovom Pozna spoved. Zdenko je bil med vojno in po njej v tajni politični policiji. Mlad, nasilen, pijan moči. In že takrat načet z dvomom. Ta dvom so mu še utrdili, ko so ga z ženo neutemeljeno obsodili na smrt, pa nato po večletni ječi izpustili. Uničili so mu več let življenja, zakon … In mu dali moči, da se je svoje krivde in greha spovedal, ga izpovedal, obsodil …

Njegova spoved je odlično zrcalo pred prihajajočimi meseci, ko se bomo pogovarjali o tem, kakšen sistem se začne v Jugoslaviji/Sloveniji po koncu druge svetovne vojne.

Zato naj omenim nekaj elementov Zavadlavove spovedi, ki povedo nekaj o njegovi usodi, nam pa omogočajo spraševanje o tem, ali ni bilo to, kar se je dogajalo Zavadlavu, pravzaprav temelj titoističnega sistema!?

Naj začnemo z desetim majem 1945. Vojne v Sloveniji še ni konec, tajna politična policija pa že začenja čiščenje. Že jeseni 1945 je bilo pripravljeni menda okoli 17.000 dosjejev. Tega dne je Zavadlav že v Mariboru:

»Proti večeru se napotim proti sodnim zaporom, da si ogledam situacijo. Dravski most je še zagačen. Bolgari sicer odhajajo po Dravski dolini, prihajajo pa naše jugoslovanske bratske partizanske enote od Ptuja sem.

Zvečer zbor, nato aretacije, skupaj z vedevejevci (vojska državne varnosti – op.p.). Enkrat imam le zamenjano vlogo. Nisem preganjani, ampak preganjalec. Vendar nič kaj lep posel, če ne veš osebno,zakaj človeka goniš. Pa še sami navadni ljudje. Vsi drugi so že ušli. In tisti neprijetni zaporski vonj, ki ga duhaš kot preganjalec. Nobenega tako dolgo in težko pričakovanega zadoščenja ni. To traja vso noč.«

Zasliševalci imajo pravico, da počnejo z zasliševanci, kar se jim zljubi. Zavadlav se ustavi nekje na robu hujšega nasilja:

»Tako sem poskušal izvajati tudi svoja zasliševanja predvsem s prijaznim odnosom do zaslišanca in logičnim dokazovanjem ter z igranjem vloge tistega, ki mu hoče pomagati. Resda pri nekaterih uporabljam tudi metodo, da mu s svetilko svetim v oči, kar sem se naučil iz predvojnega čitanja kriminalnih romanov. Nekatere, ki me očitno hočejo zajebavati, tudi malo premlatim, a ne zaradi prisiljevanja. Vendar pa zadoščenja pri tem nimam; imam kvečjemu slab občutek, da se ne znam obvladati.«

In takoj se začne trgovina, ki potem zavije celo jugo/slovensko družbo v mrežo sumničenj in nezaupanja. Pomembno je, da vsak nadzoruje vsakega:

»Za zapornika, kateremu smo dokazali krivdo in jo je tudi sam priznal, pa obstaja še ena možnost. Če obveščevalno obdeluje okolico, s katero lahko zapornik kontaktira, ga, potem ko podpiše posebno izjavo, pridobimo zanašega agenta. Potem ga izpustimo, še prej pa mu določimo oznovca, ki bo z njim kontaktiral. Vsak tak primer mora odobriti nadrejeni šef.«

Smrt fašizmu – svoboda narodu?

  • Share/Bookmark