Arhiv za April, 2010

Vest in pozna spoved IV

Nedelja, 25. april 2010

Naj sklenem sprehod skozi Pozno spoved Zdenka Zavadlava z nekaj utrinki, ki nas opozarjajo, da je titoistična zasedba Jugoslavije/Slovenije vseskozi doživljala intenziven odpor. Te oblike upora proti titoistični agresiji in državno-terorističnim ofenzivam so v naši javnosti premalo znane. Predvsem pa v uravnoteženju vrednotenja uporov proti totalitarizmom še ni prišlo do spoštljivega priznanja vsem upornikom. Zato sem že večkrat predlagal, da bi Dan upora proti okupatorju postal dan spoštovanja vseh oblik upora proti totalitarnim strahovladam. Omenimo nekaj Zavadlavovih.

Zavadlav nas v svojih spominih opozori na človeka, ki pobegne z morišča. To je bil Karel Cepl, ki je nato živel v tujini in se v zadnjih letih življenja srečeval z Zavadlavom (prizor I). Drugi upornik je bil kmet, ki pred izgonom iz Jugoslavije v obupu s sekiro ubije knojevskega oficirja (prizor II). Sledijo ljudje, ki so se upirali titoizmu s pomočjo zahodnih demokracij. Ta spopad je bil predvsem povod za silovit režimski teror proti kmetom, ki so se upirali obvezni oddaji in kolektivizaciji (prizor III). Med temi prizori so bili tudi taki, ko se ljubljena ljudska oblast znajde v rahlo nerodnem položaju. Eden od režimskih kulturno-političnih teroristov je bil tudi Miško Kranjec, ki po aretaciji dekana Jeriča pride mirit Prekmurce. Ti pa mu dajo vetra (prizor IV).

Skratka, upor proti titoizmu je imel mnogo junakov, ki zaslužijo, da jih počastimo ob dnevu upora proti okupatorju.

Prizor I

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih nebi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir KNOJ-a se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir KNOJ-a, zadet od krogel,nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do kamionov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh,prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!

Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in odobeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okolišč in prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo! Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo,potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.

Na koncu odnesejo knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili. Kamion z nekaj knojevci pa ostane,da jamo zasujejo in zakamuflirajo.

Vrne se patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili. Oznovci in knojevski oficirji smo nekam žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo, zakaj morajo pod oznovsko komando opravljati takšno delo, pri katerem je brez potrebe padel tudi njihov oficir.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi, vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojevci pa se odpeljejo v svojo brigado.

Prizor II

Grem od hiše do hiše s knojevskim oficirjem, da jim poveva sklep o izselitvi. Imajo dve uri časa za pripravo prtljage in za nahranitev živine.

Pri neki hiši nočejo odpreti vrat. Tolčemo po njih. Jaz se že utrudim, zato nadaljuje knojevec. Tedaj se vrata odpro na stežaj, ven pa stopi orjaški kmet s sekiro. Z njo preseka knojevskemu oficirju glavo prav čez polovico. Česa tako groznega še nisem videl. Glava se počasi odpira na vsako stran, potem pa mrtvecu obleži na ramenih. Oficir se sesede, Švaba pa tuli na vratih in plane s sekiro naprej. Umaknem se, hišo obdajajoči knojevci pa začno streljati proti hiši. Ubijejo kmeta in, kot smo pozneje videli, tudi vso družino z otroki vred. Ko so namreč zagledali svojega razmesarjenega oficirja, jih ni bilo mogoče več zaustaviti.

Prizor III

Precej se ubadajo s „križarji“, kot sami sebe imenujejo protikomunistični ilegalci, prihajajoči iz Avstrije kot „kraljeva vojska v domovini“ ali „Matjaževa vojska“. Postavljajo svojo obveščevalno mrežo in terensko organizacijo ter organizirajo vojaške skupine, s katerimi napadajo in plenijo krajevne urade, kmečke zadruge, postaje narodne zaščite ali milice, pa tudi partizanske prvake in družine. Skratka, popolna zrcalna slika naše partizanske organizacije in borbe! Državljanska vojna ali kaj?! …

Križarji tam nekje v Slovenskih goricah. Z avtomobilom do Sv. Lenarta. Tam čaka enota NO KNOJ-a na konjih. Konji tudi za nas. Zajašemo. Vodi nas iz Sv. Lenarta. Sveža vest od domačina. Jezdimo skozi noč. Spet smo v partizanih! Tam nekje, zame neznano, izsledimo kraj in kmečko hišo s križarji. Temna okna. Obkolitev. Poziv navdajo. Streljanje iz hiše. Knojevci tudi streljajo. Nič ne pomaga. Knojevski oficir zadet. Križarji mečejo bombe skozi okna. Zažig hiše s tromblonkami. Nihče ne pride ven, nihče se ne vda. Hiša pogori. Knojevci vlačijo zažgana, scvrta trupla. Vrsta trupel položenih na tla. Križarji in kmečka družina. Strahotno osladen vonj po pečenem.

Prizor IV

Politični aktivisti si v nepoznavanju vsesplošne prekmurske„revolucionarnosti“ izmislijo nekakšen javni shod v Turnišču. Na shodu govori „uradni“ pisatelj, Prekmurec Miško Kranjec. Po osvoboditvi je spet postal „revolucionar“,medtem ko se je večji del okupacije nekje skrival. Shod se bolj nepredvidoma konča. Miško nima več vpliva na prekmurske ljudi in to kljub številni navzočnosti naših prekmurskih udbovcev in milice. Kranjcu preprečijo govor. V zaščiti milice mora zbežati na varno kar preko polj. Njegov avto prevrnejo v graben. Naša murskosoboška UDBA in milica zapreta preko trideset „revolucionarjev“,moških in žensk. Pošljeta nam jih v naše zapore v Maribor.

  • Share/Bookmark

Vest in pozna spoved III

Sreda, 14. april 2010

Zdenko Zavadlav je v svojih spominih (Pozna spoved, 2009) na svojski način ilustriral tudi razredni boj, ki je v letih po drugi svetovni vojni skušal postaviti tudi slovensko družbo na glavo. Tak primer je bil npr.mariborski industrialec Hutter. Ta je bil znan po svojem socialnem čutu in niti mu niso imeli očitati sovražnega odnosa do partizanskega gibanja. Vendar pa Zavadlav opiše, da  po razredno-bojni logiki zanj ni bilo milosti: »S tovarnarjem Hutterjem se je slabo končalo! Nekatere izmed nas skliče Rafael in pravi, da je zaradi zaplembe premoženja potrebno, da se Hutter zapre s kakršnokoli obtožbo. Osebno sem se odločno izjavil proti temu. Seveda ga vseeno zapremo.

Delavci, ki jih je podpiral celo med štrajkom v stari Jugoslaviji in ščitil pred nacisti, protestirajo tudi pismeno, a zaman. Kaže, da ne gre več za pravico kot nekoč v partizanih, ampak za oblast in denar. Namen posvečuje sredstva, je rekel že Lenin.«

Poleg katastrofe, ki jo za zasebno lastnino in podjetništvo pomenijo zaplembe in nacionalizacije, se je partijski novi razred izživljal nad tistimi, ki jih je v svoji zgodovinski slepoti obravnaval kot manjvredne ljudi.

Zavadlav opiše prizor, ki je bilo že filmsko upodobljen, v katerem druščina Titovih političnih policajev razgraja v mariborski kavarni Astorija pri starših Žarka Petana: »Ob vsem tem hrupu priteče ves obupam lastnik kavarne,stari Petan, vendar njegovih prijaznih, pacifističnih nasvetov ne sprejmemo. Zato se Petan umakne z bojišča. Posedemo vsak za svojo mizo in nekam nerazumevajočemu osebju naročimo za vsakega pladenj kozarčkov s konjakom. Kar nekam hitro smo postreženi. Plačujemo sproti, da pokažemo, kako nam denarja ne manjka. Začnemo z nazdravljanjem. Vse od Lenina, Stalina in Dzeržinskega do Tita, Rankovića, Kardelja, Kidriča, Mačka in nazaj. Seveda sodi zraven, da po vsakem nazdravljanju kozarčke razbijemo na podu.

Strašno ropotanje pri vhodu. Nekdo od naših bi rad prišel noter tudi z avtom, a kljub pomoči s krampom ne uspe.

Tedaj mi pride na misel, da smo oznovci pravzaprav„udarna roka“ partije, kot nam pravijo, tiste partije, ki zastopa delavski razred. Pripadniki tega delavskega razreda v kavarni Astoria pa nam zdaj strežejo in so povsem preplašeni. Kurirju naročim, naj vse osebje kavarne zbere na sredi dvorane. Nekaj časa traja, da se vsi zberejo.

„Ali tudi lajbnmuti („ljuba mamca“, posebno gostoljubna žena)?“ me pride vprašat kurir.

„Jasno, tudi ona!“

Ona je pravzaprav glavni predstavnik proletariata. In jo gre iskat.

Tako stojijo vsi skrušeni in preplašeni sredi kavarne. Verjetno ne razumejo našega ravnanja. Morda tudi zato,ker OZNA ni na preveč dobrem glasu med ljudstvom. Medtem ko se zbirajo, opravim med nami, oznovci, zbiralno akcijo iz še ne zapravljenih ostankov plač. Kurirju naročim, naj delavski razred postavi v vrsto po velikosti. To spet vzame kar precej časa. Nazadnje je vrsta reslepo postrojena, vse od kuharja s kapo pa do lajbnmuti. Nato dam kurirju zbrani denar in mu naročim, naj ga razdeli med postrojene.

„Kako?“ me vpraša.

„Po velikosti,“ odgovorim. „Več tistim visokim, manj pa nizkim. Bankovce oslini in pripopaj vsakemu na čelo!“Gledam, kako kurir z užitkom to počne. Le bankovcev ne more vseh sam posliniti, zato si jih mora osliniti kar vsak obdarjenec sam.«

Brezpravni napad na zasebno lastnino, rasistično izživljanje nad ljudmi, ki so bili nosilci podjetnosti in kulture pa je dopolnjevalo uničevanje demokracije. To ni bil samo napad na staro politično elito, to je bil tudi vnos nasilja in nezaslišanega goljufanja še v tiste navidezne volilne procedure, ki so ostale.

Mit, da bi partija dobila prve volitve po drugi svetovni vojni, tudi če bi bile demokratične, nam Zavadlav razbije z enostavni opisom tistega dela volilne prevare, v kateri je sam sodeloval: »Istočasno pa smo dobili direktivo, da na volitvah moramo zmagati. Pri temnaj uporabimo kakršnokoli „nedokazljivo“ vplivanje na volivce, pa tudi „nevidno pretakanje“ kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske fronte. Oboje naj organiziramo z zaupnimi predstavniki liste. Direktive so stroge, prišlepa so iz OZNE za Slovenijo.

Sam sem na problematičnih voliščih pretrgal tekstilni trak v črni skrinjici in tako povzročil, da so bile volitve v to skrinjico „slišne“. To je po pripovedi prvih žrtev bistveno znižalo število nezaželenih glasov v črni skrinjici. Tudi po teži skrinjic smo lahko dognali, ali je v črni skrinjici preveč kroglic, tako da smo jih lahko „pretočili“ v skrinjico Ljudske fronte. Še prej pa smo s kakršnokoli pretvezo odstranili nezanesljive člane volilne komisije z volišča. Republika je zmagala!«

Je republika brez zasebnega podjetništva in demokratičnega političnega življenja res izbira?

  • Share/Bookmark

vest in pozna spoved II

Četrtek, 8. april 2010

Prejšnji mesec smo začeli srečevanje s sistemskimi temami, ki jih odpirajo izbrana poglavja iz spominov Zdenka Zavadlava (Pozna spoved, 2009). Ko se sprašujemo o samoupravnem socializmu, se lahko začudimo, kako da je slovenski narod, ki so ga sicer poznali kot razmeroma poštenega in spoštljivega do lastnine, začel skupaj z jugoslovanskimi sobrati krasti, da kaj takega menda v zgodovini še ni bilo. Tako    Ljubo Sirc navaja: »Pred vojno je bilo leta 1938 število deliktov proti posesti 7.664. Leta 1952 je število deliktov proti narodnem gospodarstvu, zasebni in družbeni lastnini naraslo na skoraj 60.000 primerov. Uvedli so najstrožje ukrepe in ljudje so bili lahko celo ustreljeni za tatvino, vendar so zanikali, da je ta dvig nastal zaradi nizkega življenjskega standarda. Še posebej begajoče za oblasti je bilo dejstvo, da ljudje zločinov proti družbeni lastnini niso smatrali kot zločine. Prevladoval je odnos, da »kar pripada vsem, ne pripada nobenemu« in da »kdaj pa kdaj mora iti vsak v zapor«.«

Zavadlav nas vpelje v svet, kjer je bilo običajno partizansko opravilo ropanje. In to ropanje se je po koncu vojne nadaljevalo tako kot zasebne tatvine kot tudi državno-teroristična roparska agresija na zasebno lastnino.

Npr. da so morda celo Rusi (ki so sicer posililjevali in ropali na debelo) bolj urejeni kot Titova tajna politična policija:

»Neki dan nam napovedo predajo nekaj zapornikov,sodelavcev Švabov iz Maribora, zajetih v njihovi okupacijski coni v Avstriji. Drugi dan res privedejo ruski vojaki v kar urejenih uniformah nekaj zapornikov v naše sodne zapore. Rusi nam jih predajo z njihovimi osebnimi popisi, navedenim vzrokom aretacije in z vsemi osebnimi predmeti, tudi urami. Slednje me zelo začudi. Ves raznežen do Rusov podarim vsakemu od njih zapestno uro (ker jih nimajo) iz zaloge zapornikom zaplenjenih predmetov v sodnem zaporu. Nočejo jih sprejeti, vzamejo jih šele, ko napišem potrdilo o podaritvi ur. Kaže, da so iz neke zelo urejene službe, bolj urejene, kot pa je naša OZNA.«

Zavadlav omeni tudi spopad za plen med slovenskimi in južnimi partizani:

»Poveljnik mostu je vodniku pojasnil situacijo in mu jadrno predal poveljstvo na mostu. Tako se je zgodilo, da je 3. armada kakšno uro po teh dogodkih spremenila „pravac kretanja“ proti železniški postaji na Teznem. To je bila kar čedna kolona tovornih in osebnih vozil, vprežnih vozil, džipov, motornih koles s prikolico in množico biciklov ne preveč vojaškega videza. Vse, kar je bilo na kolesih, je bilo do vrha naloženo z najrazličnejšo kramarijo,najbolj vidno je bilo pohištvo vseh mogočih stilov in starosti, razni večji stroji, stružnice in podobno. Manjše stvari so bile zavite v nekakšne cule, zraven so bili zaboji,vreče in bogve kaj še vse. Eden od kamionov je bil naložen z električnimi kabli raznih profilov v kolutih, pa železne cevi itd., itd. Na vozilih je bilo začuda malo vojaške robe.

Kako se je končala štorija z „vojnim plenom“ 3. armade?Na tezenski železniški postaji jo je pričakal približno enak sprejem kot na glavnem mariborskem mostu. Slovenska vojska je rešila večji del tega „plena“.«

Zmagovalci so iz zaplenjenega jemali, kar so hoteli in Zavadlav nam z lepo anekdoto pove, kako so si predstavljali novo pravičnost:

»Nekaterim se kolca po začetnih aretacijah in poznejših selitvah. Takrat se nam je dosti „prilepilo“ na prste. Nekaterim samo prepotrebna oblačila, drugim, z življenjskimi„izkušnjami“, pa zlatnina, kristal in porcelan, preproge in umetniške slike. Pohištva pa ni bilo potrebno pri tem vlačiti. Dobil si ga lahko pri upravi ljudske imovine. To naj bi bilo treba pozneje plačati. Čez kakega pol leta grem na tisto upravo, da bi plačal od njih dobljeno pohištvo. Vsi so začudeni. Namreč sploh ne vedo, kako se to naredi. No, pa le uspem in plačam po pogodbi št. 1. Sem namreč prvi in do tedaj edini plačnik!«

Bratstvo in enotnost?

  • Share/Bookmark