vest in pozna spoved II

Četrtek, 8. april 2010

Prejšnji mesec smo začeli srečevanje s sistemskimi temami, ki jih odpirajo izbrana poglavja iz spominov Zdenka Zavadlava (Pozna spoved, 2009). Ko se sprašujemo o samoupravnem socializmu, se lahko začudimo, kako da je slovenski narod, ki so ga sicer poznali kot razmeroma poštenega in spoštljivega do lastnine, začel skupaj z jugoslovanskimi sobrati krasti, da kaj takega menda v zgodovini še ni bilo. Tako    Ljubo Sirc navaja: »Pred vojno je bilo leta 1938 število deliktov proti posesti 7.664. Leta 1952 je število deliktov proti narodnem gospodarstvu, zasebni in družbeni lastnini naraslo na skoraj 60.000 primerov. Uvedli so najstrožje ukrepe in ljudje so bili lahko celo ustreljeni za tatvino, vendar so zanikali, da je ta dvig nastal zaradi nizkega življenjskega standarda. Še posebej begajoče za oblasti je bilo dejstvo, da ljudje zločinov proti družbeni lastnini niso smatrali kot zločine. Prevladoval je odnos, da »kar pripada vsem, ne pripada nobenemu« in da »kdaj pa kdaj mora iti vsak v zapor«.«

Zavadlav nas vpelje v svet, kjer je bilo običajno partizansko opravilo ropanje. In to ropanje se je po koncu vojne nadaljevalo tako kot zasebne tatvine kot tudi državno-teroristična roparska agresija na zasebno lastnino.

Npr. da so morda celo Rusi (ki so sicer posililjevali in ropali na debelo) bolj urejeni kot Titova tajna politična policija:

»Neki dan nam napovedo predajo nekaj zapornikov,sodelavcev Švabov iz Maribora, zajetih v njihovi okupacijski coni v Avstriji. Drugi dan res privedejo ruski vojaki v kar urejenih uniformah nekaj zapornikov v naše sodne zapore. Rusi nam jih predajo z njihovimi osebnimi popisi, navedenim vzrokom aretacije in z vsemi osebnimi predmeti, tudi urami. Slednje me zelo začudi. Ves raznežen do Rusov podarim vsakemu od njih zapestno uro (ker jih nimajo) iz zaloge zapornikom zaplenjenih predmetov v sodnem zaporu. Nočejo jih sprejeti, vzamejo jih šele, ko napišem potrdilo o podaritvi ur. Kaže, da so iz neke zelo urejene službe, bolj urejene, kot pa je naša OZNA.«

Zavadlav omeni tudi spopad za plen med slovenskimi in južnimi partizani:

»Poveljnik mostu je vodniku pojasnil situacijo in mu jadrno predal poveljstvo na mostu. Tako se je zgodilo, da je 3. armada kakšno uro po teh dogodkih spremenila „pravac kretanja“ proti železniški postaji na Teznem. To je bila kar čedna kolona tovornih in osebnih vozil, vprežnih vozil, džipov, motornih koles s prikolico in množico biciklov ne preveč vojaškega videza. Vse, kar je bilo na kolesih, je bilo do vrha naloženo z najrazličnejšo kramarijo,najbolj vidno je bilo pohištvo vseh mogočih stilov in starosti, razni večji stroji, stružnice in podobno. Manjše stvari so bile zavite v nekakšne cule, zraven so bili zaboji,vreče in bogve kaj še vse. Eden od kamionov je bil naložen z električnimi kabli raznih profilov v kolutih, pa železne cevi itd., itd. Na vozilih je bilo začuda malo vojaške robe.

Kako se je končala štorija z „vojnim plenom“ 3. armade?Na tezenski železniški postaji jo je pričakal približno enak sprejem kot na glavnem mariborskem mostu. Slovenska vojska je rešila večji del tega „plena“.«

Zmagovalci so iz zaplenjenega jemali, kar so hoteli in Zavadlav nam z lepo anekdoto pove, kako so si predstavljali novo pravičnost:

»Nekaterim se kolca po začetnih aretacijah in poznejših selitvah. Takrat se nam je dosti „prilepilo“ na prste. Nekaterim samo prepotrebna oblačila, drugim, z življenjskimi„izkušnjami“, pa zlatnina, kristal in porcelan, preproge in umetniške slike. Pohištva pa ni bilo potrebno pri tem vlačiti. Dobil si ga lahko pri upravi ljudske imovine. To naj bi bilo treba pozneje plačati. Čez kakega pol leta grem na tisto upravo, da bi plačal od njih dobljeno pohištvo. Vsi so začudeni. Namreč sploh ne vedo, kako se to naredi. No, pa le uspem in plačam po pogodbi št. 1. Sem namreč prvi in do tedaj edini plačnik!«

Bratstvo in enotnost?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 8. April, 2010 ob 07:52 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “vest in pozna spoved II”

  1. komunist pravi:

    Dajte mi povedat, komu je potrebno to in koga to zanima. Dajte nas zasipavat z poslovnimi priložnostmi, kje so dobre službe itd.
    Meni so četniki ubili teto, moji ženi pa domobranci strica.
    In kaj čmo sedaj s tem.Pogrevat, jokat , tarnat – vse zaman – ni jih več.
    Mi živimo danes in želimo še boljše življenje našim otrokom.
    Kar je blo je pač blo – tudi velike tragedije. toda od takrat je že več kot 50 let … halo…!. Postavite se v tisti čas, kakšne so bile razmere itd. Kaj mislite da bi ta beli pa vse oprostili in bi se cedila med in mleko ?Poglej Španijo. Zmagovalec pač na žalost naredi svoje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !