Arhiv za 14. April 2010

Vest in pozna spoved III

Sreda, 14. april 2010

Zdenko Zavadlav je v svojih spominih (Pozna spoved, 2009) na svojski način ilustriral tudi razredni boj, ki je v letih po drugi svetovni vojni skušal postaviti tudi slovensko družbo na glavo. Tak primer je bil npr.mariborski industrialec Hutter. Ta je bil znan po svojem socialnem čutu in niti mu niso imeli očitati sovražnega odnosa do partizanskega gibanja. Vendar pa Zavadlav opiše, da  po razredno-bojni logiki zanj ni bilo milosti: »S tovarnarjem Hutterjem se je slabo končalo! Nekatere izmed nas skliče Rafael in pravi, da je zaradi zaplembe premoženja potrebno, da se Hutter zapre s kakršnokoli obtožbo. Osebno sem se odločno izjavil proti temu. Seveda ga vseeno zapremo.

Delavci, ki jih je podpiral celo med štrajkom v stari Jugoslaviji in ščitil pred nacisti, protestirajo tudi pismeno, a zaman. Kaže, da ne gre več za pravico kot nekoč v partizanih, ampak za oblast in denar. Namen posvečuje sredstva, je rekel že Lenin.«

Poleg katastrofe, ki jo za zasebno lastnino in podjetništvo pomenijo zaplembe in nacionalizacije, se je partijski novi razred izživljal nad tistimi, ki jih je v svoji zgodovinski slepoti obravnaval kot manjvredne ljudi.

Zavadlav opiše prizor, ki je bilo že filmsko upodobljen, v katerem druščina Titovih političnih policajev razgraja v mariborski kavarni Astorija pri starših Žarka Petana: »Ob vsem tem hrupu priteče ves obupam lastnik kavarne,stari Petan, vendar njegovih prijaznih, pacifističnih nasvetov ne sprejmemo. Zato se Petan umakne z bojišča. Posedemo vsak za svojo mizo in nekam nerazumevajočemu osebju naročimo za vsakega pladenj kozarčkov s konjakom. Kar nekam hitro smo postreženi. Plačujemo sproti, da pokažemo, kako nam denarja ne manjka. Začnemo z nazdravljanjem. Vse od Lenina, Stalina in Dzeržinskega do Tita, Rankovića, Kardelja, Kidriča, Mačka in nazaj. Seveda sodi zraven, da po vsakem nazdravljanju kozarčke razbijemo na podu.

Strašno ropotanje pri vhodu. Nekdo od naših bi rad prišel noter tudi z avtom, a kljub pomoči s krampom ne uspe.

Tedaj mi pride na misel, da smo oznovci pravzaprav„udarna roka“ partije, kot nam pravijo, tiste partije, ki zastopa delavski razred. Pripadniki tega delavskega razreda v kavarni Astoria pa nam zdaj strežejo in so povsem preplašeni. Kurirju naročim, naj vse osebje kavarne zbere na sredi dvorane. Nekaj časa traja, da se vsi zberejo.

„Ali tudi lajbnmuti („ljuba mamca“, posebno gostoljubna žena)?“ me pride vprašat kurir.

„Jasno, tudi ona!“

Ona je pravzaprav glavni predstavnik proletariata. In jo gre iskat.

Tako stojijo vsi skrušeni in preplašeni sredi kavarne. Verjetno ne razumejo našega ravnanja. Morda tudi zato,ker OZNA ni na preveč dobrem glasu med ljudstvom. Medtem ko se zbirajo, opravim med nami, oznovci, zbiralno akcijo iz še ne zapravljenih ostankov plač. Kurirju naročim, naj delavski razred postavi v vrsto po velikosti. To spet vzame kar precej časa. Nazadnje je vrsta reslepo postrojena, vse od kuharja s kapo pa do lajbnmuti. Nato dam kurirju zbrani denar in mu naročim, naj ga razdeli med postrojene.

„Kako?“ me vpraša.

„Po velikosti,“ odgovorim. „Več tistim visokim, manj pa nizkim. Bankovce oslini in pripopaj vsakemu na čelo!“Gledam, kako kurir z užitkom to počne. Le bankovcev ne more vseh sam posliniti, zato si jih mora osliniti kar vsak obdarjenec sam.«

Brezpravni napad na zasebno lastnino, rasistično izživljanje nad ljudmi, ki so bili nosilci podjetnosti in kulture pa je dopolnjevalo uničevanje demokracije. To ni bil samo napad na staro politično elito, to je bil tudi vnos nasilja in nezaslišanega goljufanja še v tiste navidezne volilne procedure, ki so ostale.

Mit, da bi partija dobila prve volitve po drugi svetovni vojni, tudi če bi bile demokratične, nam Zavadlav razbije z enostavni opisom tistega dela volilne prevare, v kateri je sam sodeloval: »Istočasno pa smo dobili direktivo, da na volitvah moramo zmagati. Pri temnaj uporabimo kakršnokoli „nedokazljivo“ vplivanje na volivce, pa tudi „nevidno pretakanje“ kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske fronte. Oboje naj organiziramo z zaupnimi predstavniki liste. Direktive so stroge, prišlepa so iz OZNE za Slovenijo.

Sam sem na problematičnih voliščih pretrgal tekstilni trak v črni skrinjici in tako povzročil, da so bile volitve v to skrinjico „slišne“. To je po pripovedi prvih žrtev bistveno znižalo število nezaželenih glasov v črni skrinjici. Tudi po teži skrinjic smo lahko dognali, ali je v črni skrinjici preveč kroglic, tako da smo jih lahko „pretočili“ v skrinjico Ljudske fronte. Še prej pa smo s kakršnokoli pretvezo odstranili nezanesljive člane volilne komisije z volišča. Republika je zmagala!«

Je republika brez zasebnega podjetništva in demokratičnega političnega življenja res izbira?

  • Share/Bookmark