Vest in pozna spoved III

Sreda, 14. april 2010

Zdenko Zavadlav je v svojih spominih (Pozna spoved, 2009) na svojski način ilustriral tudi razredni boj, ki je v letih po drugi svetovni vojni skušal postaviti tudi slovensko družbo na glavo. Tak primer je bil npr.mariborski industrialec Hutter. Ta je bil znan po svojem socialnem čutu in niti mu niso imeli očitati sovražnega odnosa do partizanskega gibanja. Vendar pa Zavadlav opiše, da  po razredno-bojni logiki zanj ni bilo milosti: »S tovarnarjem Hutterjem se je slabo končalo! Nekatere izmed nas skliče Rafael in pravi, da je zaradi zaplembe premoženja potrebno, da se Hutter zapre s kakršnokoli obtožbo. Osebno sem se odločno izjavil proti temu. Seveda ga vseeno zapremo.

Delavci, ki jih je podpiral celo med štrajkom v stari Jugoslaviji in ščitil pred nacisti, protestirajo tudi pismeno, a zaman. Kaže, da ne gre več za pravico kot nekoč v partizanih, ampak za oblast in denar. Namen posvečuje sredstva, je rekel že Lenin.«

Poleg katastrofe, ki jo za zasebno lastnino in podjetništvo pomenijo zaplembe in nacionalizacije, se je partijski novi razred izživljal nad tistimi, ki jih je v svoji zgodovinski slepoti obravnaval kot manjvredne ljudi.

Zavadlav opiše prizor, ki je bilo že filmsko upodobljen, v katerem druščina Titovih političnih policajev razgraja v mariborski kavarni Astorija pri starših Žarka Petana: »Ob vsem tem hrupu priteče ves obupam lastnik kavarne,stari Petan, vendar njegovih prijaznih, pacifističnih nasvetov ne sprejmemo. Zato se Petan umakne z bojišča. Posedemo vsak za svojo mizo in nekam nerazumevajočemu osebju naročimo za vsakega pladenj kozarčkov s konjakom. Kar nekam hitro smo postreženi. Plačujemo sproti, da pokažemo, kako nam denarja ne manjka. Začnemo z nazdravljanjem. Vse od Lenina, Stalina in Dzeržinskega do Tita, Rankovića, Kardelja, Kidriča, Mačka in nazaj. Seveda sodi zraven, da po vsakem nazdravljanju kozarčke razbijemo na podu.

Strašno ropotanje pri vhodu. Nekdo od naših bi rad prišel noter tudi z avtom, a kljub pomoči s krampom ne uspe.

Tedaj mi pride na misel, da smo oznovci pravzaprav„udarna roka“ partije, kot nam pravijo, tiste partije, ki zastopa delavski razred. Pripadniki tega delavskega razreda v kavarni Astoria pa nam zdaj strežejo in so povsem preplašeni. Kurirju naročim, naj vse osebje kavarne zbere na sredi dvorane. Nekaj časa traja, da se vsi zberejo.

„Ali tudi lajbnmuti („ljuba mamca“, posebno gostoljubna žena)?“ me pride vprašat kurir.

„Jasno, tudi ona!“

Ona je pravzaprav glavni predstavnik proletariata. In jo gre iskat.

Tako stojijo vsi skrušeni in preplašeni sredi kavarne. Verjetno ne razumejo našega ravnanja. Morda tudi zato,ker OZNA ni na preveč dobrem glasu med ljudstvom. Medtem ko se zbirajo, opravim med nami, oznovci, zbiralno akcijo iz še ne zapravljenih ostankov plač. Kurirju naročim, naj delavski razred postavi v vrsto po velikosti. To spet vzame kar precej časa. Nazadnje je vrsta reslepo postrojena, vse od kuharja s kapo pa do lajbnmuti. Nato dam kurirju zbrani denar in mu naročim, naj ga razdeli med postrojene.

„Kako?“ me vpraša.

„Po velikosti,“ odgovorim. „Več tistim visokim, manj pa nizkim. Bankovce oslini in pripopaj vsakemu na čelo!“Gledam, kako kurir z užitkom to počne. Le bankovcev ne more vseh sam posliniti, zato si jih mora osliniti kar vsak obdarjenec sam.«

Brezpravni napad na zasebno lastnino, rasistično izživljanje nad ljudmi, ki so bili nosilci podjetnosti in kulture pa je dopolnjevalo uničevanje demokracije. To ni bil samo napad na staro politično elito, to je bil tudi vnos nasilja in nezaslišanega goljufanja še v tiste navidezne volilne procedure, ki so ostale.

Mit, da bi partija dobila prve volitve po drugi svetovni vojni, tudi če bi bile demokratične, nam Zavadlav razbije z enostavni opisom tistega dela volilne prevare, v kateri je sam sodeloval: »Istočasno pa smo dobili direktivo, da na volitvah moramo zmagati. Pri temnaj uporabimo kakršnokoli „nedokazljivo“ vplivanje na volivce, pa tudi „nevidno pretakanje“ kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske fronte. Oboje naj organiziramo z zaupnimi predstavniki liste. Direktive so stroge, prišlepa so iz OZNE za Slovenijo.

Sam sem na problematičnih voliščih pretrgal tekstilni trak v črni skrinjici in tako povzročil, da so bile volitve v to skrinjico „slišne“. To je po pripovedi prvih žrtev bistveno znižalo število nezaželenih glasov v črni skrinjici. Tudi po teži skrinjic smo lahko dognali, ali je v črni skrinjici preveč kroglic, tako da smo jih lahko „pretočili“ v skrinjico Ljudske fronte. Še prej pa smo s kakršnokoli pretvezo odstranili nezanesljive člane volilne komisije z volišča. Republika je zmagala!«

Je republika brez zasebnega podjetništva in demokratičnega političnega življenja res izbira?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 14. April, 2010 ob 06:56 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

6 komentarjev na “Vest in pozna spoved III”

  1. ametist pravi:

    Posrečeno je pogledati vaše članke. Ko ste pričeli z objavami zapisov, se je vsul plas kritik, sedaj je vse obmolknilo in … Morda pride spoved za nekatere prepozno in se svojega početja ne bodo mogli pokesati. Pred dnevi mi je kolega povedal nekaj o spovedi učiteljskih kolegov kar med seboj v službi. Ugotovitev enega od spovedancev je bila, da mu je težko, ker je predolgo zagovarjal ateizem in sedaj zaradi samospoštovanja ne more hoditi k mašnim obredom, ker bi izgubil verodostojnost. Sam mislim, da nireč o verodostojnosti, ampak o vesti, ki mu trka na vrata.

  2. pavel pravi:

    Težko je preskočiti iz herojskih zgodbic, polnih herojev in komunistične romantike v NORMALNOST. Mislim, da to uspe komaj kakšenmu 1% od socialistično zavedenih.

    NORMALNA je npr. Poljska, kjer so klasični liberalci ( Donald Tusk) in demokristjani ( Kacynski) izločili z lustracijo komuniste iz državnih funkcij in državne uprave, komunističnim upokojencem pa razpolovili penzije. Vsakega, ki na Poljskem, ki se pojavi s komunistično retoriko in simboli pa kaznujejo z 200€ kazni.

    Poljska je v tej gospodarski krizi gospodarsko rastla. Kmalu nas bodo ujeli v vseh kazalcih (tudi v BDP). Poljaki so se odločili za resnično demokracijo in za resnični SVOBODNI TRG in PRAVNO DRŽAVO( liberalni kapitalizem) za razliko od Slovenije, kjer je večino kapitala, trobil, državnih institucij in oblasti še vedno v istih glavah.

    Komunisti so izvajali sledečo mantro svoje ateistične religije:
    1. ubijaj ( “sovražnike” in nedolžne)
    2. kradi, ropaj
    3. laži, idealiziraj, farbaj ljudi z rdečo varikino

  3. PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje » Arhiv Bloga » Čistilna akcija: OČISITIMO Slovenijo! pravi:

    [...] Kadar prebiram socialistične novinarje in ostale akterje, vidim, da jokajo za starimi časi, ko so ljudje še bili solidarni: ponavadi dajo primer iz šole, kako so nekoč lahko od pridnih, delavnih dijakov plonkali – danes pa jim ti to odklonijo. Seveda: v Sloveniji imamo pretežno negativno ali kriminalno solidarnost: ljudje večinoma podpirajo kolege pri moralno sprevrženih, prevarantskih, goljufivih dejanjih. To je mafijska ali kriminalna solidarnost. To je posledica fevdalizma oz. socializma. Tega v kapitalističnih državah ne najdemo, razen v ekscesih, ki jih takoj preganjajo in iztrebijo. Pri nas  v Sloveniji je mafijska solidarnost že 70 let normalna – za razliko od npr. Poljsk… [...]

  4. Rado Rado pravi:

    . . . . “Mislim, da to uspe komaj kakšenmu 1% od socialistično zavedenih.”

    Potemtakem Pavel in Jože nedvomno sodita v čisto elito. V tisti, edini procent, ki jim je uspelo.
    :-)
    Zelo smelo mnenje o samem sebi.

    Če torej Pavle vztraja pri lustraciji rdečih in jaz vztrajam pri lustraciji Pavla. kaj dobimo. Natanko to, kar imamo, kulturni boj namreč.

  5. APM pravi:

    Rado!
    Potrebno je oceniti, kdo izvaja kulturni boj v Sloveniji?
    Včeraj je državni zbor sprejel zakon o ratifikaciji sporazuma o meji s Hrvaško.
    Sprejl ga je brez opozicije!
    Kaj je tu narobe?
    Na Hrvaškem sta pozicija in opozicija. Enaka procedura kot v Sloveniji! Enako prerkanje in ostre besede. Na videz nemogoč pogoj, da parlament potrdi zaukazan postopek z dvotretjinsko večino. Strnili so vrste se vprašali, kaj je več, ali država ( Lepa naša) ali politični prestiž? In zmagal je nacionalni naboj in Lepa naša.
    V Sloveniji je koalicija šla po drugi poti.
    Zapletla se je v spor, ki je pretil s sankcijami. Izhod je bil nujen odstop od blokade in privolitev v rešitev, ki ni najugodnješa za Slovenijo. Privolitev pod diktatom in hudimi pretnjami. Neugodno za Slovenijo. Tako smo dobili v podpis sporazum, ki ga je opozicija dobila na mizo v parlamentu, brez kakršne koli želje po usklajevanju po poenotenju. Diktat brez primere. Potem je sledil ščit Ustavnega sodišča, ki je z leporečjem omilil zadrego koalicije ( organ, ki je vrhovni varuh državljanskih pravic, se je izkazal kot privesek kolaiciji, ne pa kot neodvisen oragan, saj bi sicer brez zavijanja in izmikanja povedal, da je posledica sporazuma določitev meje, kar posega v področje ustave!),tako, da je ta triumfirala ob samovoljnjem tolmačenju odločbe US.
    Obstajala je še ena priložnost, za dosego dvotretjinskega sprejema zkona. Tudi v drugo se koaliciji ni zdelo vredno pogajati se z opozicijo. Enostavno so sklicali sejo in opoziciji ni preostalo drugega, kot da bojkotira glasovanje. Nastal je trenutek na las podoben tistemu izpred 20 let, ko so slovenki komunisti zapustili kongres in potem so Srbi sami nakaldali in razkladali o renici, ki so si jo izoblkovali po lastni predstavi. Podobno je bilo v Slovenskem parlamentu. Koalicijski poslanci so si sami sebi peli hvalo in kovali sporazum v nekaj podobnega kot nebesa, vendar, ker so rdeči, za nji nebes ni.
    Sedaj sledi referendum. Zopet bitka na nož. Zopet boj med levimi in desnimi za rezultat. Ne za Slovenijio, temveč za to, kdo bo koga.
    In kaj sledi po tem. Nadaljevanje napetosti in blatenje vse do razsodbe, ki bo po vsej verjetniosti le polovični uspeh, kar pomeni, da bo Slovenija delno zgubila. Torej naša domovina bo zgbila, ta pa je od nas vseh, tako levih kot desnih.
    In ta boj ni zadnji boj. Nadaljeval se bo vse do takrat, dokler se ne bo med Slovenci našel nekdo, ki bo to bojevanje prekinil
    Od Črtomirja dalje se kokljemo. Mar ni to tragično.
    Danes sta Turk in Pahor tista akterja, ki bi lahko začela umirjati strasti. Kolikor lahko vidim, tega ne počneta, še več, rahlo dodajata gorivo, saj iz galerije mračnih, vlečeta na plano nove in nove fosile, ki bi jih že morala prekriti debela plast zgodovine.

  6. NoMercy pravi:

    a dojenčka kdo vpraša katere vere bo vse svoje življenje ???
    Ni čudno, da se potem komu vse obrne na bruhanje in počisti kar največ okoli sebe :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !