Vest in pozna spoved IV

Nedelja, 25. april 2010

Naj sklenem sprehod skozi Pozno spoved Zdenka Zavadlava z nekaj utrinki, ki nas opozarjajo, da je titoistična zasedba Jugoslavije/Slovenije vseskozi doživljala intenziven odpor. Te oblike upora proti titoistični agresiji in državno-terorističnim ofenzivam so v naši javnosti premalo znane. Predvsem pa v uravnoteženju vrednotenja uporov proti totalitarizmom še ni prišlo do spoštljivega priznanja vsem upornikom. Zato sem že večkrat predlagal, da bi Dan upora proti okupatorju postal dan spoštovanja vseh oblik upora proti totalitarnim strahovladam. Omenimo nekaj Zavadlavovih.

Zavadlav nas v svojih spominih opozori na človeka, ki pobegne z morišča. To je bil Karel Cepl, ki je nato živel v tujini in se v zadnjih letih življenja srečeval z Zavadlavom (prizor I). Drugi upornik je bil kmet, ki pred izgonom iz Jugoslavije v obupu s sekiro ubije knojevskega oficirja (prizor II). Sledijo ljudje, ki so se upirali titoizmu s pomočjo zahodnih demokracij. Ta spopad je bil predvsem povod za silovit režimski teror proti kmetom, ki so se upirali obvezni oddaji in kolektivizaciji (prizor III). Med temi prizori so bili tudi taki, ko se ljubljena ljudska oblast znajde v rahlo nerodnem položaju. Eden od režimskih kulturno-političnih teroristov je bil tudi Miško Kranjec, ki po aretaciji dekana Jeriča pride mirit Prekmurce. Ti pa mu dajo vetra (prizor IV).

Skratka, upor proti titoizmu je imel mnogo junakov, ki zaslužijo, da jih počastimo ob dnevu upora proti okupatorju.

Prizor I

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih nebi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir KNOJ-a se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir KNOJ-a, zadet od krogel,nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do kamionov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh,prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!

Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in odobeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okolišč in prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo! Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo,potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.

Na koncu odnesejo knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili. Kamion z nekaj knojevci pa ostane,da jamo zasujejo in zakamuflirajo.

Vrne se patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili. Oznovci in knojevski oficirji smo nekam žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo, zakaj morajo pod oznovsko komando opravljati takšno delo, pri katerem je brez potrebe padel tudi njihov oficir.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi, vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojevci pa se odpeljejo v svojo brigado.

Prizor II

Grem od hiše do hiše s knojevskim oficirjem, da jim poveva sklep o izselitvi. Imajo dve uri časa za pripravo prtljage in za nahranitev živine.

Pri neki hiši nočejo odpreti vrat. Tolčemo po njih. Jaz se že utrudim, zato nadaljuje knojevec. Tedaj se vrata odpro na stežaj, ven pa stopi orjaški kmet s sekiro. Z njo preseka knojevskemu oficirju glavo prav čez polovico. Česa tako groznega še nisem videl. Glava se počasi odpira na vsako stran, potem pa mrtvecu obleži na ramenih. Oficir se sesede, Švaba pa tuli na vratih in plane s sekiro naprej. Umaknem se, hišo obdajajoči knojevci pa začno streljati proti hiši. Ubijejo kmeta in, kot smo pozneje videli, tudi vso družino z otroki vred. Ko so namreč zagledali svojega razmesarjenega oficirja, jih ni bilo mogoče več zaustaviti.

Prizor III

Precej se ubadajo s „križarji“, kot sami sebe imenujejo protikomunistični ilegalci, prihajajoči iz Avstrije kot „kraljeva vojska v domovini“ ali „Matjaževa vojska“. Postavljajo svojo obveščevalno mrežo in terensko organizacijo ter organizirajo vojaške skupine, s katerimi napadajo in plenijo krajevne urade, kmečke zadruge, postaje narodne zaščite ali milice, pa tudi partizanske prvake in družine. Skratka, popolna zrcalna slika naše partizanske organizacije in borbe! Državljanska vojna ali kaj?! …

Križarji tam nekje v Slovenskih goricah. Z avtomobilom do Sv. Lenarta. Tam čaka enota NO KNOJ-a na konjih. Konji tudi za nas. Zajašemo. Vodi nas iz Sv. Lenarta. Sveža vest od domačina. Jezdimo skozi noč. Spet smo v partizanih! Tam nekje, zame neznano, izsledimo kraj in kmečko hišo s križarji. Temna okna. Obkolitev. Poziv navdajo. Streljanje iz hiše. Knojevci tudi streljajo. Nič ne pomaga. Knojevski oficir zadet. Križarji mečejo bombe skozi okna. Zažig hiše s tromblonkami. Nihče ne pride ven, nihče se ne vda. Hiša pogori. Knojevci vlačijo zažgana, scvrta trupla. Vrsta trupel položenih na tla. Križarji in kmečka družina. Strahotno osladen vonj po pečenem.

Prizor IV

Politični aktivisti si v nepoznavanju vsesplošne prekmurske„revolucionarnosti“ izmislijo nekakšen javni shod v Turnišču. Na shodu govori „uradni“ pisatelj, Prekmurec Miško Kranjec. Po osvoboditvi je spet postal „revolucionar“,medtem ko se je večji del okupacije nekje skrival. Shod se bolj nepredvidoma konča. Miško nima več vpliva na prekmurske ljudi in to kljub številni navzočnosti naših prekmurskih udbovcev in milice. Kranjcu preprečijo govor. V zaščiti milice mora zbežati na varno kar preko polj. Njegov avto prevrnejo v graben. Naša murskosoboška UDBA in milica zapreta preko trideset „revolucionarjev“,moških in žensk. Pošljeta nam jih v naše zapore v Maribor.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 25. April, 2010 ob 09:28 v kategoriji nekategorizirano.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

9 komentarjev na “Vest in pozna spoved IV”

  1. ametist pravi:

    Dejstva, ki jih navajate poznam že od poprej. Podobne stvari so mi pripovedovali ljudje rojeni pred PRVO svetovno vojno. Tisti ljudje tudi za kraljevo vladanje niso imeli lepih besed.
    Včeraj sem gledal na HrTV dokumentarec, ker je hrvaški državljan pripovedoval o pobojih na Hrvaškem. Seveda je bil v partizanih z vso družino in a vseeno ni mogel prenesti povojnega klanja, ter je povedal vodji tega početja, kaj si misli o vsem in se je gladko uprl kajti ni zmogel in ni hotel voziti ljudi na morišča. Bil je namreč tudi šofer avtobusa. Ker je bil vodja tega početja njegov dober prijatelj je ostal živ kljub uporu.

  2. Rado pravi:

    Zgodovinarju nedvomno pritiče
    obravnava zgodovine na podlagi dejstev, indicev ipd.

    Dramaturgijo, ki pa ima namen vzbuditi čustva, pa v ta objektivni okvir zgodovinske znanosti, gotovo ne sodi. Tako tudi zgornji Dežmanov poskus dramatiziranja sodi v kategorijo nekdanje borčevske oddaje: “Še pomnite tovariši”.

    Dr. Dežman se bo na tej točki moral odločiti, ali bo kot direktor muzeja novejše zgodovine skrbel za objektivnost,
    ali pa se bo šel umetnika in bo z dramaturškimi prijemi razvnemal čustva. Oboje ne gre.

  3. marš na drini marš na drini pravi:

    “Skratka, upor proti titoizmu je imel mnogo junakov, ki zaslužijo, da jih počastimo ob dnevu upora proti okupatorju.”

    ja, zagotovo, če so se, pač poleg tega, da so se uprli titoizmu, uprli tudi okupatoruju, torej nemcem, italianom in madžarom, v nasprotnem primeru, bi pa bila taka počastitev malo čudna, da ne rečem bolestna.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:
  5. kinkitone kinkitone pravi:

    Niti ne.

  6. NoMercy pravi:

    a ta bednik od JD še vedno zasaja križe iz svežega leda v že zdavnaj sprahnelo truplo ??? :(
    Sprevrženec!!

  7. APM pravi:

    Dežmanovi citati bazirajo na resnici, ki je v konkretnem resda patetična, toda takšna je zgodovina tistih časov.
    Obregniti pa se velja v govor Janaza Stanovnika na Boču.
    Njegov govor je bil poln laži in LAŽNE patetike. O tem, kar je on govoril je v popolnem nasprotju z dežmanovimi utrinki. Opisoval je junaštva partizanov, ki so sicer bila, prav gotovo pa ne takšna, kot so v očeh bivšega očeta naroda. Nanizal je nekaj podatkov, ki so glede na današnje vedenje hudo vprašljivi. Povedal je, kje vse so partizani stali ob osvoboditvi, ni pa povedal, zakaj so jih zavezniki pregnali od tam in prepustili del slovenskega ozemlja poraženim nacistom in fašistom.
    In od tod dalje zopet sprenevedanje brez primere. Za premnoge Slovence je pomenila partizanska osvoboditev hudo, morda še hujšo okupacijo, kot sta jo povzročila fašizem in nacizem. Premnoge so pobili, ker so bili razredni nasprotniki, pobili so skoraj vse nemško govoreče prebivalce na Štajerskem, kar se danes šteje za genocid, razlastili so trgovce, tovarnarje in velike posestnike. Marsikaterega so zaprli, marsikdo pa je pobegnil brez vesga.
    Po vzoru velike Sovjetske zveze, je zavladal sovjetski teror. Slovenci pa smo vedno hoteli biti boljši od svojega gospodarja, zato se bi lahko Stalin prišel izpopolnjevati k nam.
    Slučajno nekako sovpada pokol v Katinu z našim slavnim uporom proti okupatorju, kar nam nudi dobro primerjavo.
    Stalin je dal pobiti 15.000 poljskih vojakov, torej Poljakov, ne Rusov. In to se šteje, kot pomor brez priemre. V Rogu so Slovenci pobili 10.000 Slovencev in Stanovnik za to zahteva opravičilo!
    Mar imamo prihodnost ob takšnem razmišljanju?

  8. Rado Rado pravi:

    Po svoje mi je dohtarja kar žal.
    Tako nerazumljen je v svojem boju proti “rdečim svinjarijam”.

  9. Nick pravi:

    “Križarji tam nekje v Slovenskih goricah. Z avtomobilom do Sv. Lenarmtta. Tam čaka enota NO KNOJ-a na konjih. Konji tudi za nas. Zajašemo. Vodi nas iz Sv. Lenarta. Sveža vest od domačina. Jezdimo skozi noč. Spet smo v partizanih! Tam nekje, zame neznano, izsledimo kraj in kmečko hišo s križarji. Temna okna. Obkolitev. Poziv navdajo. Streljanje iz hiše. Knojevci tudi streljajo. Nič ne pomaga.”

    Res, nič ne pomaga. Morda vidva z V. V.Godina tekmujeta v čimbolj debilnem poudarjanju dramatičnosti.

    Daj no, še v Arhentini znajo bolje po slovensko – in bolj slovesno, če naj bi bil to kontragovor od dnevu upora.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !