Miklavž in pust

Sreda, 17. februar 2010

Podelitev Prešernovih nagrad in pustovanje sta kronološko precej blizu. Letos lahko povežemo oba dogodka skozi lik in delo Miklavža Komelja. Ta je dobil Prešernovo nagrado za poezijo. Nenavadno mlad.

Pa vendar njegova mladost nima enega lica. Mladec (rojen 1973) je še mlečnozob pisal pesmi (zbirka Luč delfina 1991), doktoriral (2002). Očitno pa se mu je kronološko in zrelostno doraščanje nekoliko pomešalo.

Za normalne razvojne faze v človeškem bivanju se namreč šteje, da človek v zagonu mladosti razvije revolucionarne potence, potem pa počasi pride k pameti. Z našim bistrim in v kronološke mladosti polno zaposlenim Miklavžem pa se je zgodilo, da se je za revolucionarne ritme odločil šele potem, ko so mu za vrat sedla zgodnja srednja leta.

Več ljudi me je zgroženih opozorilo na njegov spis v reviji Borec, ki je bil tako hvalnica stoletnici Zdenke Kidrič kot njen nekrolog. V varnostno-obveščevalni službi, tajni politični policiji, ki jo je Komunistična partija Slovenije organizirala mimo Osvobodilne fronte in ki jo je vodila Zdenka Kidrič, vidi Miklavž kot »eno od najpomembnejših dejanj boja«. Ta »boj« Miklavž dojema kot »osvobodilno« gibanje. In že s temi besedami se Miklavž postavi na stran tistih maškar, ki sem jih že večkrat omenjal in ki hočejo krvavo revolucijo zamaskirati v osvoboditev, enopartijsko diktaturo pa v avtocesto v demokracijo.

Miklavž se gre maškarado hudičevo zares. Razhudi se, da za Kidričevo »vohljajo razni vulgarni pritlehneži s svojim škodoželjnjim moraliziranjem«. Ali ne bi bilo primerno, da bi poetski dohtar dojel, da je skrajni čas, da bi pravna in demokratična država raziskala in obsodila vojne in druge zločine, ki jih ima na vesti tajna politična policija, ki jo je vodila Kidričeva?

Miklavž pa se gre še eno maškarado. Ko napiše knjigo Misliti partizansko umetnost (in postavi mizerno razstavico na isto temo), bi glede na poudarek na »misliti« domnevali, da gre za racionalen projekt. Pa ne gre toliko za misliti kot za malikovati, mitomanizirati  (Da ima fant težave z razlikovanjem med strokovnim razumom in mitomansko fantazijo, nam kaže že silovito neuravnovešen seznam virov in literature).   Podobno kot v množičnem pobijanju neoboroženih rojakov vidi »eno od najpomembnejših dejanj boja«, tako mu rojevajo fantazme o tem, kaj   naj bi bila partizanska umetnost. Pogovarjal se je z nekaj manj pomembnimi preživelimi pripovedovalci partizanske mitologije in zaplaval v tej pravljičarski meglici.

Nekako komično je, ko že zelo banalne postopke projicira v umetniški kozmos. Npr. vrtenje ciklostila je zanj že nekaj mističnega. Pa kaj: za vse strani v vojni je bila propaganda bistvenega pomena. In propagandisti vseh strani so bili za sovražne sile pomembna vojna tarča.

Miklavžu se na nek način zgodi sindrom bolnice Franje. Postaviti nekaj barak in prenesti nekaj sto bolnikov v težavnih razmerah ni zelo enkraten podvig – dovolj je primerjati razmere v bolnici Franji in okoli nje in razmere v visokogorju soške fronte v prvi svetovni vojni.

Miklavž s tem enostavnim fetišiziranjem, ki premešča njegovo početje daleč od »misliti«, postavi na svoj izmišljeni slavolok tudi partizansko umetnost. Pripisuje ji naj naj in še bolj naj unikatne atribute. Pa vendar! Ko se bomo rešili rasistične ujetosti v iluzije ekskluzivne izločenost  »partizanščine« iz zgodovine v fantazijske višave,  bomo opazili, da niso ustvarjali samo ljudje, ki so jih šteli v ozvezdja partizanskega gibanja. Razmeroma nič manj in nič slabše niso ustvarjalno odreagirali na protikomunistični strani, pa med mobiliziranci v okupatorske armade, pa tudi drugi ljudje, sprešani v stiskah vojne in revolucije.

Miklavžu pa seveda manjka še nekaj, kar sodi k »misliti«. Namreč nekako se zdi, da se ne sprašuje, kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi kot partizanska umetnost ostalo kot trajna vrednota tudi v časih Titovine in danes in v prihodnost. Ali se bo kdaj vprašal, kako da imamo v prvi Jugoslaviji cvetočo socialno kritično umetnost, v drugi Jugoslaviji pa socialno-kritičnega ni več? Ali se bo vprašal, kako je mogoče, da večina ljudi, ki se razcvetijo v divjih vrtincih vojne in revolucije, v stalinističnem hladu Titovine ovenejo v svoji ustvarjalnosti?

Vrnimo se na pustno-Miklavžev začetek. Če smo omenili, da Miklavž bagatelizira zločini Zdenke Kidrič, potem nadaljuje z bagateliziranjem največjega zločina po drugi svetovni vojni v Evropi. V »misliti partizansko umetnost« posmehljivo okrtači »slovenske desničarje«, ki kažejo »kupe odkopanih kosti«. Pa Miklavž ne ljubi samo tovrstnega norčevanja iz mrtvih in zločina, ampak je še bolj komunistično-revolucijsko ambiciozen. V intervjuju v Mladini zahteva kar odpravo zasebne lastnine: »Ampak resnična družbena sprememba se lahko zgodi samo tako. Ne bodo je prinesle umetnostne prakse, ampak razlastitev kapitalistov.«

Če za Miklavževo zanikovanje zločinov tako Kidričeve kot titoizma  velja vsaj 297.člen Kazenskega zakonika, pa zanj velja tudi 33. člen slovenske ustave, ki pravi: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«

Ob naštetem se sprašujem:

Ali ni nenavadno, da dobi Prešernovo nagrado človek, ki zagovarja državni terorizem in napada temelje demokratične ureditve?

Ali je Miklavž samo ponesrečena maškara ali potencialni terorist?

Ali so tisti, ki so mu dali Prešernovo nagrado, mislili ali pustovali?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Verouk v šole

Ponedeljek, 15. februar 2010

Verouk v šole? Razprava o tem vprašanju je precej nabrušena, našpičena, krepko začinjena in pregreta. Prav bi bilo, da v te razprave naši vrli preučevalci različnih verovanjskih praks vključijo tudi veroučni poskus Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki svoj katekizem uvaja v šole kot Kviz zmage. Kolikor lahko sklepamo, so se v eni o frakcij titoističnega malikovalskega kulta odločili, da bodo revidirano in reformirano obliko svojega nauka vcepili v nedolžna srca mladeži. Posrečeno so za svojo akcijo izbrali kar pustni čas, čas šem in karnevalov. To, kar se je včasih smrtno resno prodajalo pod kvizovsko blagovno znamko Tito – revolucija – mir, se je sedaj našemilo v Kviz zmage. Tito in revolucija izgineta kot da ju nikoli ni bilo.

Ker sem sam pred desetletji sedel v različnih zgodovinskih komisijah pri Zvezi komunistov in svetih za taka in drugačna revolucionarna izročila pri Socialističnih zvezi delovnega ljudstva in Zvezi socialistične mladine Jugoslavije, se mi ob takem početju seveda najprej misel sočutno pokloni velikanom revolucije, ki so takrat kot vrhovni magi sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil bdeli nad čistostjo nauka. Če bi takrat kdo upal predlagati, da bi bil kviz Tito – revolucija – mir brez Tita in revolucije, bi ga seveda jadrno pognali iz partije in morda še v arest. Saj na kaj takega takrat še v nemilosrdno protititovsko in protirevolucionarno razvneti politični emigraciji ne bi upali pomisliti.

Pa velikani revolucije umirano, novopečeni svečenik malikovanja, ki so bili takrat autmigarji v tretjih in četrtih ligah titoizma in revolucije, pa brez milosti izdajajo in Tita in revolucijo.

Za to, da bi vneli mladino za Kviz zmage, vrli novopečeni magi novopečenega kulta na ruševinah titiozma in revolucije ponujajo najbolj kapitalistično vabo: 5 nagrad po 500 evrov, 10 nagrad po 200 evrov, 20 nagrad po 100 evrov.

Nekam poceni je ta zmaga, mar ne?

Pustimo ob strani, če je tak vstop mitomanije v šole zakonit. Bolj zanimivo je vprašanje, ali bi lahko ob tem Kvizu zmage malce preverili, kako lahko razumemo 297.člen Kazenskega zakonika, ki pravi:

»Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.

(4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti,sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov,poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.

(6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.«

Ali bi se lahko v luči te zakonske opredelitve pogovarjali o tejle formulaciji iz Kviza zmage:

»Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?

a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.

b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.

c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.«

Oz. naj vprašanje postavim takole: Ali je takole lahkotno kvizovstvo pleteničenje mogoče razumeti drugače kot norčevanje iz največjega pomora neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, ki ga presojamo v razsežnostih genocida in zločina proti človeštvu?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Revizija 3.

Ponedeljek, 1. februar 2010

Oglejmo si še nekaj korakov pri reformaciji in reviziji titoističnega kulta in obredja v zvezi z spominsko potjo in pohodom po trasi žičnega obroča, s katerim so italijanski okupatorji obdali Ljubljano. Nazorno nam te postopke pojasni Matjaž Kmecl:

“Pot spominov in tovarištva je mnogokraten spomenik; najprej mestu, ki je na nekdanjem razpotju med evropskim holokavstom in svobodo brez odlašanja izbralo svobodo; zato so ga musolinijevci pri priči krog in krog zaprli z žično zaporo in vojsko, ga prerešetali z brezštevilnimi zapiranji, streljanji, mučenji in zastraševanji ter ga spremenili v velikansko koncentracijsko taborišče.

Prav tako je spomenik neukrotljivosti vere v svobodo in zmagovitost človečnosti, s pogledom naprej pa spomenik prihodnji, današnji Evropi. Na njej se slehernim sprehajalcem, s slehernim pohodom, s slehernim drevesom srečuje prihodnost v preteklostjo; meščanov, ki jih je skušal pohoditi tisti surovi čas, je manj in manj, toda novi rodovi prinašajo na Pot zmeraj spet isto vero v iste ideale in tako živi ta nenavadni spomenik z enako močjo naprej; tudi po pol stoletja, čeprav mu je ta ali ona manj razgledana in politično ozka glava kdaj potuhnjeno namenila konec.”

Kmecova logika je reformatorska in revizionistična logika novorojenih magov titoizma. Temeljni proces poteka v presenetljivih obratih od kulta velikega vodje do kulta svobode, od kulta revolucije do kulta nacije, od kulta militarizacije do meglene zmagovitosti. Temelj pa ostaja vera v zmagovito kulturo rdečega nadčloveka, ki v svoji mitološki zaverovanosti odriva “manj razgledane in politično ozke glave”. Ob tem naj le omenimo ljubko anekdoto: ko “manj razgledane in politično ozke glave” nove, demokratične mestne oblasti požagajo jambore z revolucionarnimi simboli, jih zmerjajo z revizionisti. Ko pa potem reformisti in revizionisti kulta tak jambor nadomestijo z mlajem, pa ni govora o reviziji. Ali pa lahko kaj drugega bolj nazorno pokaže, kako se reformisti in revizionisti titoističnega kulta z mlajem, ki nadomesti zvezdo, preoblečejo iz komunističnih revolucionarjev v nacionalne oz. nacikomuniste?

Vendar pa so tudi tovrstni procesi detitoizacije, deboljševizacije in demilitarizacije pomemben prispevek k razpadu tabujev titoizma. Da pa v vsem tem preoblačenju cesarskih novih oblačil ni prostora za dejanski obrat od totalitarizma k demokraciji, pa nam nazorno dokazuje ponovno imenovanje ulice v Ljubljani po Josipu Brozu na obletnico rojstnega dne Adolfa Hitlerja 20. aprila 2009.

Soliden dediščinski produkt bi moral imeti solidne strokovne temelje. Prvi med njimi je kriterij resnice. Tako komunistično revolucionarna kot nacikomunistična verzija mitološke pripovedi o Ljubljani, mestu heroju, v marsičem odstopa od zgodovinske realnosti.

Eno redkih statističnih bilanc medvojne revolucijsko-partizanske Ljubljane je dal general Franc Tavčar–Rok: “Ljubljana je dala 11.000 borcev, od tega 1500 članov Partije in SKOJ, 57 narodnih herojev, 4000 padlih borcev ter 6000 internirancev. Tako je bila, kljub bodeči žici in terorju, neizčrpen vir kadrov in zibelka odpora proti sovražniku.”

Ne da bi se posebej spuščali v statistično preverjanje, lahko rečemo, da so Tavčarjeve navedbe problematične. Če bi jih od 11.000 ljubljanskih partizanov padlo 4.000, bi bile to izredne izgube. Skoraj štiri desetine. Malo verjetno, saj partizanske izgube praviloma ne presegajo četrtine borcev. Druga nerodnost je ta, da nam sodobni popisi žrtev govorijo o tem, da Ljubljana med vojno verjetno ni utrpela dosti več kot štiri tisoč vseh žrtev. Torej okoli pet odstotkov prebivalstva, kar je znatno manj kot Ljubljanska provinca sicer.

Tudi v mestu heroju je divjala državljanska vojna. Prav z brutalnimi umori političnih nasprotnikov v Ljubljani in Ljubljanski provinci so komunisti sprovocirali državljansko vojno. In tudi Ljubljana se je uprla komunistom. Če vojna in revolucija v Ljubljani zahtevata okoli štiri tisoč žrtev, jih je krepko več kot četrtina med civilnimi žrtvami in vojaki protikomunističnih enot, ki jih pobijejo partizanska tajna politična policija in vojaške enote. Prav tako se o vlogi Ljubljane kot mestu heroju, ki naj bi nosilo zastave boja proti okupatorju, sprašujemo v luči statistike žrtev Ljubljanske province. V tej je skoraj dvakrat več žrtev med borci protikomunističnih enot kot med partizanskimi. Ljubljana je bila torej center protikomunizma?

Naslednja nerodnost pri mitu o mestu heroju je seveda ta, da je bilo mesto center revolucije in rezistence le pod italijansko okupacijo. Pod nemško je bilo mestne gverile mnogo manj.

In ne glede na prvo ali drugo okupacijsko oblast ostaja dejstvo, da je bilo življenje v Ljubljani mnogo varnejše in mnogo bolj normalno kot drugod. Npr. Mirko Mahnič (Položaj slovenske gledališke omike 1941–45, 1. knjiga, Ljubljana 2008, str. 56): “Narodno gledališče v Ljubljani je v času okupacije redno in zgledno izpeljevalo svoje opravilo. V štirih sezonah, ki niso bile slabše od predvojnih in v prvih letih po vojni, je na novo postavilo ali obnovilo 74 del, od tega 26 domačih (35 %) in 48 tujih (65 %) del in to ob polno zasedeni dvorani. Bilo je 837 predstav, se pravi na leto povprečno 209, kar je spričo pogostosti zaprtosti gledališča, strahu in bolezni v ansamblu in pogostih letalskih alarmov več kot v normalnih sezonah.”

Predlagam, da tako pot po žičnem obroču kot druge spomenike totalitarnega nasilja povežemo v memorialno mrežo, ki bo z demokratičnih stališč vrednotila totalitarne stranpoti.

Profesionalne standarde pri umestitvi v zgodovinski kontekst uveljavlja npr. študija Aleksandra Jankoviča Potočnika (Utrjena Ljubljana – žični obroč okrog Ljubljane 1942–45, Ljubljana 2006), programsko-ureditvena načela pa npr. pregled raziskovalnega projekta, ki ga je naročila mestna občina Ljubljana (Maja Simoneti, Urška Kranjc, Luka Vidic: POT, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljana – raziskava načrtovalske ideje z izhodišči za prostorsko programsko nadgradnjo, Ljubljana 2008).

Vendar pa ni dovolj obravnavati samo Pot izven konteksta celovitega urejanja mestne in slovenske memorialne krajine. Morda bi lahko začeli pisati vodič po totalitarni topografiji Ljubljane, npr. tako kot so napisali vodič po rjavi topografiji Salzburga (Susanne Rolinek, Gerald Lehner, Christian Strasser: Im Schatten der Mozartkugel – Reiseführer durch die braune Topografie von Salzburg, Dunaj 2009).

V Salzburgu opozarjajo, kako so kot normalno početje sprejete nekatere obredne prakse nekdanjih nacionalsocialistov in njihovih dedičev (zborovanja, spominske plošče), kako so te sile protestirale proti kritičnemu prikazu hitlerizma (npr. protesti ob razstavi o zločinih vermahta). Po drugi strani pa v javni zavesti ni dovolj prisotno, kako globoko je bil Salzburg in njegova okolica vpet v hitlerjanski red. Mar ne bi bilo zanimivo v tej luči napisati vodiča po totalitarni Ljubljani?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Revizija 2.

Četrtek, 28. januar 2010

Titoistična mitologija in mitomanija ima v garderobi več preoblek in mask za vsako priložnost: od strogega stalinizma do njegove samoupravne preobleke, po demokraticaciji Slovenije pa stalinsko-samoupravne maske titoizma zamenjajo tiste iz repertoarja nacionalnega komunizma oz. nacikomunizma. Poglejmo to menjavo mask ob pohodu po trasi žičnega obroča okoli Ljubljane.

Ko so se zgodile prve demokratične volitve, je v Ljubljani je demokratična opozicija dobila župana. Slovenski procesi prehoda v demokracijo in samostojno državo niso poznali lustracije. Za poraženi titoizem pa je bilo vsako poseganje v njihove kultne investicije grozna bolečina. Tako so kot veliko grozo doživeli žaganje šestih jamborov z rdečimi zvezdami, ki so bili postavljeni na dominantnih točkah na poti ob žici.

Iz tega dogodka so skovali novo mitološko konstrukcijo o zlobnih silah. In tem silam so očitali revizijo, napad na avtentično zgodbo, ki so pripovedujejo titofili. Vendar tisto žaganje modernističnih konstrukcij je bilo revizionistični mačji kašelj v primerjavi s tem, kakšno reformacijsko maškarado so si privoščili nosilci titoističnega malikovanja. Reforme in revizije mitološke naracije in obredja so (bile) osupljive.

Leta 1989 nove čase v brošuri pohoda nakazujeta članka Svetovna ura kaže čas federalizma in Govoričenje o odcepitvi Slovenije ni nikakršno znamenje poguma, vendar pa so se “tudi v letošnjem letu postrojili prapori borčevskih enot pred Spomenikom revolucije”.

Leta 1990 se je pohod že umaknil od Spomenika revolucije in se preselil na Trg osvoboditve. Tudi slavnostni govornik, predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, je v svojem govoru definiral ta prehod: “Slovenska prestolnica je danes znova obdana z živim človeškim vencem. Po poti spominov in tovarištva sega ta venec natanko tja, kjer so ji med vojno obroč iz bodeče žice in španskih jezdecev nabili okupatorja. Da bi jo osamili, odtrgali od narodovega telesa in pokorili. Zaman! Ljubljana ni bila nikoli pokorjeno mesto. Takšni Ljubljani, njenemu pogumu, njenim ljudem, njeni nezlomljivi veri v svobodno in pravično življenje je posvečen ta pohod, ta živi obroč Slovencev, 34. po vrsti.”

Leta 1990 ni več pohoda po poteh partizanske Ljubljane, ampak po poteh svobodne Ljubljane. Ni več govora o revoluciji, ampak o pomenu sodelovanja partizanskega gibanja na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni: “V tem velikem dejanju človeštva smo bili Slovenci med zmagovalci. Pa tudi na pravični strani. Bilo je to samo logično nadaljevanje usodne, visoko moralne in pravilno ubrane odločitve velike večine Slovencev, da se upro okupatorju in pridružijo boju združenih narodov zoper fašistično nasilje. V njihovi zmagi je pomemben prispevek tudi slovenske partizanske vojske, pa tudi velike, na vsem našem narodnem ozemlju dobro delujoče in razpredene aktivistične mreže OF in organov ljudske oblasti. Zdaj nekateri skušajo ta dejstva zanikati in spremeniti. Toda zgodovine, naše in svetovne, se spremeniti ne da. V njej so skriti razlogi za upor, za oborožen upor in premnoga herojska dejanja naših ljudi, pa tudi srčika svobodne, samostojne suverene slovenske države. Ta zdaj postaja resničnost, z novo slovensko oblastjo, vzpostavljeno z demokratičnimi, svobodnimi volitvami po volji ljudstva.”

Ta Kučanova logika je še danes logika mnogih, ki očitajo drugim spreminjanje zgodovine, vendar pa zaradi svojih konkretnih političnih interesov in preživetja prav sami frizirajo dejstva in menjajo mitološke maske.

Temeljna novost pohoda je bilo torej premaskiranje revolucije v svobodo, Titovo vlogo prevzame reformator in revizionist Milan Kučan. Temeljni namen tega postopka se da razbrati iz takratnih govorov: skupni interes titofilov je ohraniti revolucionarne privilegije in nekaznovanost za zločine, ki so jih zagrešili.

Stane Vrhovec, predsednik partizanskih veteranov mesta Ljubljane, je poudaril: “Po končanih večstrankarskih in svobodnih volitvah pa najbrž upravičeno pričakujemo še vrsto sprememb političnega sistema – vse to pa se tiče naše borčevske organizacije, našega življenja – in sploh našega položaja in mest v novi pluralni družbi. Spremembe, za katere smo se zavestno in odgovorno odločili, da ne bomo več družbeno politična organizacija, pa tudi ne politična stranka, kar pa v nobenem primeru ne pomeni, da se umikamo s političnega prizorišča, ali da se naša organizacija in naše članstvo depolitizira. Nikakor ne! Tudi na tem mestu povejmo glasno in določno vse, tudi naši novi slovenski vladi in skupščini, da smo še tu, da nas je samo v Ljubljani še okrog 15.000, da imamo, vsaj večina nas, v to sem prepričan, močan politični in človeški ugled. Zato odločno vztrajamo na naših zahtevah, da tudi nova pluralna družba dostojno skrbi za generacijo, ki je v usodnih dneh za naš obstoj prispevala pomemben delež k naši osvoboditvi, svobodi in miru v Evropi. Ta pomemben delež naših slovenskih in jugoslovanskih partizanov svobodna in demokratična Evropa visoko ceni in spoštuje. Morda celo bolj kot je slučaj pri nekaterih doma. Upravičeno Pričakujemo in zahtevamo, da bo zgodovina znala objektivno oceniti, kdo je krvavel v osvobodilnem boju za svobodo svojega naroda in kdo se je udinjal okupatorju in izdal svoj narod! Nikoli se zgodovinska dejstva ne smejo in ne morejo zmaličiti ter prilagajati posameznim političnim interesom.”

To srčiko problema je v sklepnem delu svojega govora pojasnil tudi Kučan: “Po izvolitvi mi je prijatelj, znani slovenski dramski igralec poslal čestitke s sporočilom iz zakladnice stare kitajske modrosti. Naj iz nje preberem misel: ‘Če dvorjani o nekom pravijo: ni uporaben, temu ne kaže prisluhniti; če pravijo ministri: ni uporaben, tudi tega ne kaže poslušati; če pa vse ljudstvo reče: ni uporaben, šele potem naj ga knez preskusi, in če sam uvidi, da ni uporaben, potem šele naj ga odslovi. Če vsi dvorjani o nekom rečejo, smrti je kriv, tega ni treba poslušati; če rečejo vsi ministri: smrti je kriv, tega ne kaže poslušati; če vse ljudstvo govori: smrti je kriv, šele potem naj se knez sam o njem prepriča in če vidi, da je človek kriv smrti, potem naj ga da usmrtiti. Potem se lahko reče, da so ga usmrtili državljani. Le tako je mogoče biti oče svojega ljudstva.’

“Razumel sem, da ta modrost ni namenjena zgolj meni. Da je namenjena vsem, ki so zdaj oblast, ki zdaj prevzemajo to odgovornost in v manjši meri tudi vsem, ki so zaupali tej oblasti ali do nje izrazili svoje pomisleke. Da ne bi pozabili, da je oblast od slovenskega ljudstva in da bomo temu ljudstvu polagali račune za to, kar zdaj z njo počnemo.”

Dialektične vozle teh besed lahko prevedemo nekako takole: ko so pobijali, jim je vse ljudstvo dalo prav; zato sedaj ljudstvo ni za to, da bi se morilcem sodilo. To so bila pričakovanja, ki jih je zgodovina demantirala. Zdaj tudi zmagovitim zločincem sodijo za njihove zločine. Vendar pa manever zavarovanja partijskih morilcev ni bil enostaven proces. Pritisk resnice in pravice je deloval že s tem, da so Stadlerja, ki bi ga lahko obtožili za njegove zločine, leta 1990 zamenjali kot predsednika pripravljalnega odbora pohoda. Tisti, ki bi morali na sodišče, se začnejo skrivati, njihovi dediči pa skrbijo, da bi njihovi zločini čim dlje ostali skriti in nekaznovani.

In to je še danes temeljni problem slovenske tranzicije.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Reformacija in revizija

Torek, 26. januar 2010

Srčkane bralke, mili bralci, naj posvetimo nadaljevanje ali dva nekaterim aktualnim razmislekom o razvoju titoističnega kulta in doživljajskim atrakcijam, ki nam jih ponuja titoistična sekta. Naj začnem z vprašanji, ki sem si jih zastavil, ko sem pisal prispevek o titoizmu in turizmu.

Temeljni procesi, ki so tvorili mitološko piramido sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, so bili v Ljubljani, tako kot drugod po Sloveniji in Jugoslaviji: kult Tita, kult Revolucije, agresivna militarizacija, rasistično hujskanje proti osovraženemu drugemu (notranji in zunanji sovražniki).

Ta struktura malikovanja pa se je znašla pod udarom demokratičnih sprememb. Dovolj nazorno je pohodni obred karikiral Jaša Zlobec:

“A vendarle ne smemo nikoli pozabiti na znamenito maksimo iz Programa Zveze komunistov: nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. In zdaj sem pri jedru stvari. Gre za pohod ob žici okupirane Ljubljane, ki se ga s svojimi potomci vestno udeležujem že desetletja. Uspeh je bil tudi letos grandiozen: 83.000 udeležencev. Naša mladina je res zlata, nanjo se je mogoče zanesti. A nekaj me vseeno pekli. Osnovnošolci in srednješolci (ti pa sestavljajo večino pohodnikov) se morajo pohoda udeležiti obvezno. Kdor manjka, ga čakajo disciplinske sankcije. To s sankcijami je sicer popolnoma pravilno, kajti kontrarevolucijo, absentizem in bojkot je treba v kali zatreti že v nežnih letih, ko je mlad človek še upogljiv in gnetljiv, ko njegov duša še ni do konca zakrknjena. Kljub vsemu pa me ta obveznost moti. V njej se skriva nevarna past, ki nanjo načrtovalci pohoda bržkone niso pomislili. Ljudem namreč predpisujemo stvari za obvezno takrat, kadar sumimo, da jih sicer ne bi opravili. To pa pomeni, da obveznost udeležbe pri pohodu izhaja iz nezaupljive predpostavke, da mladina sicer ne bi tako množično korakala ob žici okupirane Ljubljane. Vsakdo, ki pozna našo zlato mladino, ve, da je takšna misel samo zlobno natolcevanje, še več, prepričana sem, da bi bilo še dosti več mladih ljudi na pohodu, ko bi ta izgubil neprijetno nalepko obveznosti. Saj veste, mlad človek je pač takšen, da mu nič preveč ne dišijo stvari, ki so mu bile zaukazane. Naj torej sklenem. Prisila je od nekdaj znamenje nezaupanja. Zato pozivam odgovorne dejavnike, naj odpravijo obvezno udeležbo mladih na pohodu ob žici okupirane Ljubljane. In videle boste, prihodnje leto bo mladih 183.000. Prihiteli bodo iz vseh krajev Slovenije, nič jih ne bo moglo zaustaviti. Da bo številke še lepše zaokrožena, predlagam, da se v pohod vključijo tudi vzgojno varstvene ustanove, po domače vrtci.”

Zlobčevo ironijo lahko preverimo. Brez represivne spremljave je udeležba na pohodu bistveno manjša kot nekdaj, še vedno pa je velika večina pohodnikov pred- in šolske mladine. Udeležba namreč tričertrtinsko temelji na otrocih in šoloobvezni mladini.

Vendar pa titofilna propagandna mašinerija vsako zbiranje nekaj tisoč ljudi na tradicionalnih prizoriščih spremlja kot izredne dogodke. Nekako izogibajo se primerjav npr. z dejstvom, da k Mariji Pomagaj na Brezje roma letno okoli pol milijona ljudi. Ali npr. primerjavi obiska v Dražgošah, na Osankarici, na pohodu okoli Ljubljane in drugih kultnih krajih titoizma z obiskom folkornih festivalov in pustnih karnevalov (npr. kurenti na Ptuju). Prav tako je aktualna primerjava turistične potence dveh prireditev v sami Ljubljani, in sicer pohoda ob žici okupirane Ljubljane in Ljubljanskega maratona. Drugi ima nedvomno veliko večjo težo in mednarodno odmevnost.

Jaša Zlobec/Džuli Šviga: Ogenj v mladih srcih je vroč, naša mladina je živi obroč. Mladina, 21. maja 1984, ponatis v Rdeča Zloba.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Maligani in titovina

Četrtek, 7. januar 2010

Lansko leto sem praznoval petnajstletnico treznosti. Leta 1999 sem svoje dotedanje zdravljenje povzel takole:

»Decembra 1994 sem bil identificiran kot alkoholik, dejansko pa je šlo za alkoholizem, nacepljen na osnovno nevrozo (materinski in manjvrednostni kompleks). Do pomladi 1998 sem absolviral osnovni program v Alternativni terapevtski skupnosti psihiatra Janeza Ruglja. V intenzivni partnerski interakciji sem spremenil življenjski slog (obrat od avtodestrukcije, zavrtosti in čustvene invalidnosti v zdrav življenjski slog in samouresničitev), začel življenjsko dozorevati (prevzem odgovornosti, kreativnost). Ta identitetni obrat je spremljalo tudi intenziviranje raziskovalnega dela. V publicističnem razvoju sem segel do eseja, od strukturno-genetske zgodovinske analize sem se obrnil v antropologijo, od dejstva k duši. Ta obrat dokumentirajo študijski in raziskovalni rezultati, pomnoženo število objav in profil uredniškega dela. S tem na lastni koži dokazujem, da je osebnostna urejenost osnovni pogoj za kreativno znanstveno delovanje.«

Soočenje z alkoholizmom je za slovensko družbo izjemnega preživetvenega pomena. Vendar alkoholizem je samo ena od manifestacij ekstremnih življenjskih stisk, pretiranega odreagiranja na tegobe bivanja.

Prav tako kot zdravljenje od maliganske omamljenosti pa je za slovensko družbo pomembno ozdravljenje od ideološke zadrogiranosti. Ob primeru Ertl je bilo prav v liku samega obravnavanega gospoda vidno, da še vedno živi v ideološkem deliriju. Ne more dojeti, da je deloval v tajni politični policiji, ki je z vso navlako titoizma uspela uničiti sistem, ki naj bi ga branila.

In čeprav smo ob crkavanju režima reševali lastno kožo ter izdali režim, ki smo ga vzdrževali, ta bedni beg pred zgodovinskim porazom ne more biti izgovor za to, da bi titofili še naprej zastrupljali družbo z ideološkim fanatizmom in blodnjami.

Tajne politične policije v totalitarni izvedbi so vse po vrsti dokazale, da so nerentabilne. Mučijo tako nadzorovane kot sebe. Tratijo čas in denar, travmatizirajo. In na koncu bankrotirajo. Oz. sistemi, ki gradijo na obči kontroli in rasizmu, niso dolge sape.

Sam sem se z ideološko zadrogiranostjo s totalitarnim titoizmom soočal prav tako kot z alkoholizmom. Najboljše zdravljenje zame je bilo sestopanje na trda tla zgodovinske resničnosti. In tako kot je abstinenca od alkohola nujen pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo zastruplanje v titoizmu, nujen pogoj za prehod v demokracijo.

Upam, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po receptu, ki ga priporočajo anonimni alkoholiki:

»Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju. Zmoto, češ da smo – ali da utegnemo v kratkem postati – kakor drugi ljudje, je treba zavreči.«

  • Share/Bookmark
Na vrh

Srpek in žlička

Ponedeljek, 28. december 2009

Naj vas spomnim na zgodbo o nenavadni okrogli mizi, ki je trajala kar dobra tri leta. V začetku leta 2002 smo imeli sestanek, na katerega sem povabil kolegice in kolege iz slovenskih muzejev, da bi se pogovorili o sodelovanju v mednarodnem projektu Med kljukastim križem in rdečo zvezdo. Prijatelj mag. Črtomir Frelih je s svojo običajno hitrostjo že pred sestankom pripravil predlog znaka, prepletena kljukasti križ in rdečo zvezdo, ki smo ga poslali z vabilom. In glej, na sestanek ni bilo nobenega od vabljenih kolegov. Eden pa je, prav gotovo pod vtisom znaka, napisal mnenje, da je projekt tako rekoč “narodnoizdajalski”, in ga v samozaščitni maniri poslal tja, kamor je treba. In tam, kjer je treba, so se vznemirili – in začel se je drugi krog okrogle mize. Znak je postal glavni junak dinamičnega dialoga (poskusi prepovedi projekta, potem pa zborovanja in javni protesti partizanskih veteranov), v katerega se je vpletlo več sto ljudi in mediji.

Kaj je vendar v znaku takega, da je tako razvnel ljudi? Ali pa je znak le zrcalo, ki ljudem pokaže nekaj, česar se ne zavedajo prav dobro?

Ob gostovanjih razstave v Sloveniji smo delili mnenjske ankete o doživljanju znaka z nekaj vprašanji. Do konca aprila 2005, ko je razstava z gostovanjem v Narodnem muzeju v Ljubljani verjetno sklenila svojo življenjsko pot, je ankete izpolnilo več kot 900 oseb. In vsi ti so bili udeleženci imenitne okrogle mize, ki nam s svojimi odzivi ilustrirajo slovensko polemičnost in razdvojenost ob totalitarnem 20. stoletju. Anketiranci so stari med 14 in 88 let, po spolu jih je vsakega pol. Skoraj devet desetin jih vsebine, povezane z znakom, zelo oz. vsaj malo zanimajo. Okoli 45 odstotkov vprašanih meni, da je znak žaljiv, drugi pa, da ni žaljiv oz. je nevtralen.

Kako težko je nezavedno breme, ki ga naloži simbolna teža znaka, nam priča dejstvo, da kar trem četrtinam vprašanih znak vzbuja negativne občutke, šestini nevtralne in manj kot desetini pozitivne. Tako obremenitev izražajo tudi odgovori na vprašanje, kaj znak poudarja. Dobra polovica anketirancev meni, da poudarja okupacijo, druga polovica pa, da osvoboditev oz. tako okupacijo kot osvoboditev.

Ta groba statistična predstavitev kaže na slovenski fifty : fifty, krjaveljsko presekanost na pol z zgodovino. Presekanost na pol, ki kaže, kako rasistično razdeljena je bila partijska družba, kakšno kastno piramido (od narodnih herojev do narodnih izdajalcev) so pod lažno etiketo bratstva in enotnosti vsiljevali partijski bogovi, ki so ustvarjali nov svet v razrednem boju.

Letos 8.decembra pa smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli razstavo Le vkup le vkup uboga gmajna, za katerega je prav tako Črt Frelih pripravil znak. To pot je v starem razredno-bojnem znaku s srpom in kladivom kladivo zamenjal z žlico. Danes, ko so evropske resolucije in deklaracije izrazile trdno voljo, da so fašizem, nacionalsocializem, stalinistično-leninistični komunizem obsojeni kot barbarska stranpot, lahko znaku iz leta 2002 podelimo priznanje za pionirsko slutnjo in pogumno utiranje poti.

Kako pa se bo godilo srpu z žlico? Naj si dovolim izraziti novoletno napoved, željo, voščilo.

Na razstavi je v dveh izjavah kmečkih družin opisan roparski pohod zmagovitih titoistov nad “kulake”. Obe družini so oropali do žlice. Naj bo srp z žlico obsodba tistih norih časov, ko se je v imenu proletarskega razreda pobijalo, lagalo in kradlo – pa je bil pobit, oropan in okraden tudi proletariat sam. Naj bo srp z žlico ponižna in usmiljena pobuda za tako oblast, ki bo sejala, žela in hranila!

  • Share/Bookmark
Na vrh

Sočutje

Torek, 22. december 2009

Ko vtipkamo gesli sirote, vojne sirote v vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov, dobimo zelo malo rezultatov. Ali to odraža dejansko travmatsko breme slovenske družbe?

Gre za vprašanje, na katerega opozarjam že več kot desetletje. Gre za dejstvo, da je militarizirani, mačistični revolucijsko-fanatični pečat, ki je dolga desetletja načrtno zastrupljal jugo/slovenski javni prostor z rasističnim sovraštvo. Rezultat je neobčutljivost za prizadetost sočloveka, brezčutnost do žrtev. Pa ne samo žrtev med poraženimi in podložniki, ampak tudi za žrtev med zmagovalci, vladarji. Predvsem za travmatsko prizadetost žena in otrok. Naj navedem nekaj misli izpred desetletja:

»Ko sem začel raziskovati žrtve druge svetovne vojne, sem z grozo ugotovil, kako po domače so prikrojili zgodovino partizane. Tistih žrtev, ki so jih usmrtili sami, preprosto niso šteli. Pred kratkim mi je v roko prišlo povojno poročilo slovenskih (partizanskih oblasti) o vojnih sirotah: “Otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja, ki so izgubili očeta in mater, je bilo nad 1.500, otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja, ki so izgubili enega od staršev, pa je bilo nad 11.500. Drugih vojnih sirot brez obeh staršev je bilo nad 1800, z enim od staršev pa nad 6.000.” Okoli 21.000 vojnih sirot. Grozljiva številka. Vendar takoj nato dvom. Ali so partizanske oblasti tudi sirote delile na naše, ki dobijo podpore in druge, ki kot da jih ni. Povprašal sem nekaj oseb, katerih starši so izgubili življenje kot nemški vojaki ali domobranci . Vsi po vrsti so mi zatrdili, da jih niso obravnavali kot vojne sirote. In vendar jih verjetno ni bilo kaj dosti manj, morda celo več kot partizanskih. Npr. konec maja 1945 je bilo v begunskem taborišču v Vetrinju 868 otrok do 15 leta starosti, 26 nosečih, 29 doječih in 406 drugih mater. Ocenimo zelo približno, da je bilo na Slovenskem med 30 in 50 tisoč vojnih sirot. O njihovem doživljanju otroštva in posledicah, ki so jih imeli zaradi osirotelosti, v natiskanih besedilih, v muzejskih zbirkah in drugih medijih komaj kaj zvemo. In vendar se posledice vojne prenašajo tudi v mirni čas. Janko Kostnapfel je dokazal, da je bila domala cela divizija partizanov po vojni psihiatrično obravnavana, v dobršnji meri zaradi posledic iz vojne. Pri sirotah in tudi mnogih drugih, ki jih vojna prizadene, pa je več kot verjetno, da so bile prizadete tudi generacije njihovih otrok. Tako vojna paradira do sodobnosti, vendar o njenih posledicah le malo vemo. Tako malo predvsem zato, ker nam o vojni govorijo predvsem uniformirani moški. Drugih niti spraševali nismo. Čas je, da mejo spomina prestavimo in se zavemo, kako hudo je bilo življenje. Tako hudo, da se je bilo treba upirati. Le tako smo stali inu obstali. In brez upanja in pozitivne utopije tudi v bodoče ne bo šlo.

Naj dodam, da so bile tako kot sirote brez usmiljenja potisnjene iz zgodovinskega spomina tudi ženske – matere in varuhinje družin v času, ko je moške pobrala vojna.«

  • Share/Bookmark
Na vrh

Psihozgodovina

Nedelja, 13. december 2009

Ameriški psihozgodovinar Lloyd deMause v svoji knjigi Čustveno življenje narodov dokazuje, da je v zgodovini vir večine človeškega nasilja in trpljenja skriti holokavst nad otroki. Starši in skrbniki so milijone nedolžnih človeških bitijc vsak dan morili, vezali, stradali, posiljevali, pohabljali, pretepali. Zato so ti otroci zrasli v čustveno pohabljene odrasle in postali maščevalne tempirane bombe, ki redno ponavljajo uprizoritev svojih otroških travm v žrtvovanjskih obredih, imenovanih vojne. Skratka, psihozgodovina skuša odkriti vzroke motivacijskih vzorcev v doživetjih iz mladosti, ki jih nato ljudje predelujejo v združbah odraslih.

Periodizacija razmerij med starši in otroci po deMausu:

Detomor – do 4. stoletja po Kr.: Starši odpravijo svoj strah pred vzgojo otrok tako, da jih ubijejo. To usodno vpliva na preživele otroke. Prihaja do množičnih spolnih zlorab otrok.

Zapostavljanje otrok – do 13. stoletja: Ko se uveljavi prepričanje, da ima otrok dušo, se starši nevarnostim, v katerih so njihovi otroci zaradi starševskih projekcij, izognejo tako da dajo otroke dojiljam, v samostane, k rejniškim družinam, plemiške otroke v vzgojo drugim družinam ipd. Še vedno se ohranja projekcija, da je otrok leglo zla, ki se da izbiti s pretepanjem.

Protislovno starševstvo – od 14. do 18. stoletja: Četudi so otroku dovolili vstopiti v čustveni svet staršev, je bil otrok še vedno odlagališče za nevarne projekcije, zato je bila naloga staršev, da ga zgnetejo v pravo obliko. Sredstvo oblikovanja je bilo pretepanje.

Razvoj po volji staršev – 18. stoletje: Nastopi velika sprememba v razmerju starši–otroci. Otrok ni več poln nevarnih projekcij, starši se mu približajo, skušajo obvladati otrokov razum, jezo, potrebe in samozadovoljevanje, skratka njegovo voljo. Razvoj pediatrije.

Socializacija – od 19. do srede 20. stoletja: Projekcij je vedno manj, manj je obvladovanja otrokove volje, več je vzgajanja, urjenja, vodenja, učenja ubogljivosti, prilagodljivosti, socializacije. Oče se prvič začne zanimati za otroke.

Pomoč pri odraščanju – od srede 19. stoletja: Izhodišče je, da otrok bolje ve kakor starši, kaj potrebuje na vsaki stopnji svojega življenja. Otroci niso zlorabljani. Táko starševstvo je za starše, zlasti v otrokovih prvih šestih letih, zelo zahtevno.

Sočutje z otroki je mlad zgodovinski dosežek. V svetu danes poteka tekma med počasi napredujočo vzgojo otrok in hitro razvijajočimi se uničevalnimi tehnologijami. Upanje na izginotje zlorabe otrok je upanje na konec vojn in družbenega nasilja.

Napredek na vsaki stopnji je odvisen od preseganja strahov, značilnih za tisto dobo. Civilizacija napreduje s tem, da bolj sprejema otroška poželenja, da jim dovoli dozoreti brez pohabljanja zaradi obrambnih stisk. Evolucija novih psihogenih vzorcev proizvede nove psihorazrede, ki ogrozijo psihične fantazije prejšnjih psihorazredov. Ta medgeneracijska trenja se izražajo v zgodovinskih uporih, zmagah in reakcijah.

Sprememba v vzgoji otrok je predhodnica družbene spremembe. Z napredkom v vzgoji lahko prispevamo k bolj miroljubnemu, zaupanja vrednemu svetu. Počasna rast ljubezni in zaupanja v odnosih starši-otroci je temeljni vir zgodovinskega napredka. Novi vzorci človeške narave – psihorazredi – spreminjajo družbene ustanove. Zgodovinski napredek je odvisen manj od političnih sprememb in vojnih osvajanj, kot pa od vsakdanjih življenjskih razmer in dosežkov inovativnih mater in njihovih nadobudnih hčera.

S psihozgodovinskim orodjem – z analizo fantazij – psihozgodovinar odkriva naše skupno čustvovanje, skupinske fantazije. Skupine gredo v vojno, da bi maščevale svoje otroške sanje in se znebile občutka grešnosti, v upanju, da bodo očistile svoja čustva ter se prerodile z žrtvovanjem žrtev, ki pomenijo „slab“ del njih samih.

Skupinske fantazije o zastrupljeni krvi so posebej razširjene po obdobjih napredka in blagostanja. Zgodovinska izkušnja kaže, da večina nacij ponavlja očiščevalni obred vojne štirikrat na stoletje.

Če se nismo sposobni spomniti in preoblikovati travm iz otroštva z novimi doživetji, možgani še naprej interpretirajo vsakdanje strese kot vračanje travmatičnih dogodkov. Zgodnja travma (do četrtega leta starosti) je zapisana v čustvenem spominskem sistemu in ta zapis ostane vpliven vse življenje, še dolgo potem, ko so spomini na travmatični dogodek sam pozabljeni.

Socialno preigravanje oz. podoživljanje zgodnje travme in zanemarjanja temelji na poškodovanem nevronskem in hormonskem sistemu in je tako homeostatični mehanizem možganov. Skupina lovi ravnovesje z vojnami, ekonomsko prevlado in družbenim nasiljem. Vsak od nas vzpostavlja svoj ločen, organiziran osebni odzivni (nevralni) sistem, ki se brani pred zgodnjimi zarodnimi, detinskimi in otroškimi travmami. Človek z odraščanjem izpopolnjuje obrambo. Ko je ta osnovna zamisel uresničena in jo lahko preučujemo, postanejo vse zgodovinske racionalizacije transparentne.

V naslednjem zapisu pa bom opozoril na nekaj dejstev, ki bi jih morda lahko upoštevali v preklanju o t.i. skrbi za otroka v novem družinskem zakoniku.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kulaki zmagovalci

Nedelja, 6. december 2009

Najboljše kritike leninističnih, stalinističnih, titoističnih bankrotov so sestavljene kar iz navedb akterje totalitarizma samega. Navajam nekaj citatov, ki ilustrirajo državljansko vojno proti kmetom. Ali ni ta Leninova, Stalinova, Titova, Kardeljeva, Kidričeva vojna propadla zaradi ideološke norosti, sovraštva, nasilja in primitivnosti njenih avtorjev?

Lenin (citat je objavljen v članku zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, Ambicije iz imperialne ropotarnice, ki je bil 5. oktobra 1996 objavljen v Sobotni prilogi Dela):

»OBESITE (BREZ ZADRŽKOV, TAKO DA BODO LJUDJE VIDELI) NAJMANJ STO ZNANIH KULAKOV, BOGATAŠEV, PIJAVK… OPRAVITE TO NA NAČIN, DA BODO NA STOTINE KILOMETROV OKOLI LJUDJE VIDELI, TREPETALI, VEDELI, KRIČALI: TI DAVIJO IN DAVIJO DO SMRTI KRVOSESNE KULAKE.«

Stalin: Vprašanja leninizma:

»Ofenziva proti kulaštvu je resna stvar. Voditi ofenzivo proti kulaštvu se pravi zlomiti kulaštvo in ga likvidirati kot razred. /…/ Voditi ofenzivo proti kulaštvu se pravi, pripraviti za stvar in udariti po kulaštvu, toda udariti tako, da ni ne bo moglo nikoli več opomoči.«

Iz govora Josipa Broza Tita makedonskim zadružnikom v Skopju avgusta 1949 (Maršal Tito je govoril makedonskim zadružnikom o pomenu kmetijsko-obdelovalnih zadrug, Kmečki glas, 11. avgust 1949):

»Bilo bi napačno misliti, da je naziv ‘kulaški element’ splošni naziv za vsakogar, ki ima 10 ali 15 ha zemlje. To je pojem sovražnika socializma, to je naziv za kapitalistične elemente na vasi. Ne moremo reči, da je meja med srednjim kmetom in kulakom. Ne moremo reči, da je srednji kmet tisti, ki ima 8 do 10 ha zemlje, kulak pa tisti, ki ima 10 do 15 ha ali več. Tako ne moremo potegniti meje. Mejo določimo takole: kdo je za socializem, kdo pa proti njemu. Če je kdo proti socializmu, je njegov sovražnik in se nič ne razlikuje od ‘kulaka’, čeprav nima niti pedi zemlje.«

Edvard Kardelj (II. kongres Komunistične partije Slovenije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1949, str. 264, 267):

»Bogati gruntarji drže v rokah mnogo zemlje, glavne tržne viške, drže v rokah kruh, mast, meso in vse tisto v čemer naše delovne množice in drugi delovni ljudje trpe pomanjkanje. Ti vaški magnati so obenem središče kapitalistični špekulacije na področju trgovine delajo vse mogoče težave socialistični zgraditvi v mestu in na vasi. /…/ Če hočemo zaostriti ta odnos na vasi, če hočemo izolirati kapitalistične elemente na vasi od osnovnih kmečkih množic, tedaj je treba odločneje udariti po reakcionarnih ostankih klerikalizma.«

Boris Kidrič (Neizprosen boj špekulaciji, škodljivstvu in kraji državne imovine, Ljudska pravica, 1. januar 1946, št. 1, str. 2.)

»Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže predvideva že aprila za težje slučaje tudi – smrtno kazen. S tem izraža zakon, da je v današnjih povojnih razmerah špekulant in gospodarski saboter odnosno škodljivec izven državnega aparata ali pa v njem prav tak izdajalec ljudstva, jugoslovanskih narodov in njihove države, kakor je bil za časa vojne narodni izdajalec. Prvi in drugi tvegata – kroglo.«

  • Share/Bookmark
Na vrh